Ko se razvnamejo govorci,
kar koj pokažejo se borci,
ki bodo vse prekričali,
da bodo le svoj prav dokazali!

Pa meni tega treba ni,
ker za oslovo senco vredno ni,
da bi ljudje besedovali
in se z grdimi besedami poimenovali.

Sanje so magično stanje,
kot v pravljico vstopamo vanje
in si vedno znova želimo,
da jih nikoli ne zapustimo.

Vsak ima svoje sanje;
eni sanjajo lep svet za vse, tudi zanje,
drugi pa težke, turobne in polne strahu,
kar jih utruja in ne da jim nočnega miru.

Ujemite svojo srečo,
ki že nestrpno
čaka na vas,
čeprav se vam poredno skriva
v čisto običajnih stvareh,
katere z lahkoto prezreš:
samo pomislite na vse
»čebelice« v redovalnici
vašega vsakdanjika slehernega dne,
ki ste si jih pribeležili,
ko ste (komu) kaj dobrega storili
ali so kaj dobrega storili vam…

V sebi želim ohraniti otroka,
ki se vse prevečkrat umakne iz prizorišča
in ga prepusti resnobi odraslosti.
Pa ne sme zamreti njegov glas,
ki mi je kot smerokaz,
ne smem se
(na ukaz)
prenehati
igrati in prepevati,
sicer bom v pustinji
ždela zamorjena
in osamljena.

Predse
položim kozarec božičnega sonca
in se grejem
in berem pesmi
in iščem v njih poezijo,
da izženem izsušeni nemir.
po kapljicah pijem
nejasne izlive,
ki so slutnja, upanje,
tožba in obtožba.

Dok snijeg lagano pada
Gledaju me tvoje tople nježne bademaste oči
Kao zvijezde u noči.

Kada zakucam na tvoja vrata
Veseli doček i glas, ko biserje od zlata.

Voliš samnom da se igraš
Tvoja igra je ljubav bez kraja
Puna nježnih zagrljaja.

Tudi to noč sem sanjala tvoj dotik,
ki me vso razišče v sladkem spanju,
ko doživljam vse, o čemer mislim čez dan.

Tvoje nežne dlani privabijo ugodja krik
in prepustiva se trenutku, oba v pričakovanju
nečesa izredno lepega in tako se zaspan

večer prevesi v vročico noči.
Ne vem, kakšen je tvoj dotik, tvoj poljub-
ne ti ne jaz ne premoreva toliko moči
v sebi, da bi priznala svetu navkljub

V ta svet,

kot nit v prt vdet,

izstopi sam,

ki se počuti ujet.

Zvezdica sijoča,

v kozmičnem negibna,

mirujoča.

Dolgo se je v njiju lomil žled
in se spreminjal v seme ledenih kristalov.
Na krilih golih angelov so plahutale strasti.
Njegova samota je šla skozi njo.
Bila sta lačna drug drugega
Na najdaljšo praznično noč v letu.

Za Silvestra se v posteljah
slačijo samo angeli do golega
in se gubajo med belimi rjuhami
kot opiti in nemirni duhovi.
Brez sramu trkajo slečeni na vrata
novega leta, s penino nazdravljajo
in si izrekajo dobre želje.
Ne morejo doumeti, da se jih je
polastila nekakšna časovna roka
iz umirajočega kraljestva,
kjer plavajo ribe v akvariju
in žro druga drugo.

Se ustavimo…
Spet ga »križamo«.
Spet smo slepi, spet smo gluhi.
Kaj še potrebujemo?
Dal nam je najdražje, kar je imel!
Dal nam je svoje srce,
Svojo dušo.
Iztrgal jo je iz sebe in njo nam dal!
Mislite, da tako Ljubezen bi dobil
Nedostojni?!
Iščemo to, kar je pred našim nosom.

Sem videla osamljenega snežaka,
Ki se je otožno smehljal,
Pogled je bil topel in oči so se iskrili z dobroto,
Le kje, kje ste vi Bratje in Sestre?
Pridite k meni.
Ko sem bil reven Me niste sprejeli,
Zdaj, ko imam vam kaj ponuditi me spet zavračate.
Ponavlja se ena in ista zgodba.
Kako dolgo še bo Kajn in Abel se med sabo bojevala?

Novo leto je kot dete, ki se ob polnoči rodi,
toliko upanja, strahu in pričakovanj pesti ljudi.
Pa letu in otroku je želeti samo vse Dobro iz srca.
da Sreča njuna prva bo sopotnica.

Tako letu kot otroku Sreča nujna je,
saj kaj hitro kaj narobe gre.
Vsi, ki dvomite, izklopite misli svoje polne strahov,
da detetu in letu ne nataknete težkih, suženjskih okov!

UŽIVAJTE...

Uspešno staro leto je zaprlo vrata,
Že skoznje novo leto je vstopilo,
In še poslednjič svojega objelo brata.
Veselja, smeha, radosti obilo,
A kar ljubezni tiče se, naj se razcveti -
Je za vas voščilo moje iz srca.
Tisto, česar si želite, naj se vam zgodi,
Energija sveža naj vam vzgona da!

Večerni zvon, domovine drage glas
me vabi v očetov dom in domačo vas.
Angelček, ti varuh moj boš pri meni stal,
jaz pa bom Bogu večnemu slavo dal,
zaupno poklonil se božjemu detetu bom.

Ko glasba zazveni,
naj veter na mehkih krilih
ponese jo do vseh osamljenih ljudi.
Zvonček droban milo zapoj,
napolni z ljubeznijo srca vsa
in sladko uspavaj sinka mojega.

Če hočemo živeti in verjeti vase
od dne do dne, od postaje do postaje,
povzdignimo dušo gor v zračno nebo,
visoko, visoko čez telo,
s privzdignjenim srcem vstopimo
v novo leto 2008.

Tam, kjer modrost zaganja enigmo
telesa, tam kjer se osmica zavije
v neskončne krivulje srečnih naključij
med viticami tišine z utripanjem srca.
Od tam dobimo veliko darov in cvetja.

V vetru
plešejo
snežinke
bele,
na
ta večer,
ko
leto
se poslavlja,
želim
Vam
praznike
vesele,
Srečo,
Uspeha,
predvsem pa,
mnogo,
mnogo
Zdravja!

Dušan

Visoko na vrhu objema me mraz
Šum orla v letu sproži v srcu plaz
Kaplja preden zamrzne, zaječi
Trga me, lomi me, ne najdem moči.

Kako bi vrnil čas nazaj v trenutek
Takrat, ko izgubljal sem občutek
Ustavil bi se, ne omahnil bi naprej
Počasi zajel bi sapo, izdihnil užival bi v njej.

Ob sončnih dneh ljudje posedajo
po klopcah ob morju.
Ne menijo se za datume
in dneve v tednu.
S sabo si prinesejo malico
in termus s čajem.
Drobijo kruh in krmijo galebe.
Mnogi so kot stari kuščarji
s sončno kapo na glavi,
mlajši brez službe,
pa se raztegujejo z dolgimi telesi
kot deževniki. Pisana druščina,
ki se prilagodi vsakemu vremenu.

Tkati zanimiv vzorec,
in to brez vidnih spodrsljajev,
zahteva celega človeka,
veliko utečenosti,
prakse, iznajdljivosti,
uporabo vsega možnega znanja,
pomagaje si še
z malce domišljije
in domiselnosti.

Brez duhovnih globin,
teh poživljajočih oaz,
je človek le še
neko mehanskim odzivom
in večinskemu potrošniškemu mišljenju
podvrženo bitje,
ki se nikoli ne vpraša
o smislu svojega obstoja,
če pa že,
išče rešitve,
za katere
se ni potrebno
pretirano truditi –
če je le mogoče,
bi jih najraje vzel
že lepo embalirane
s prodajnih polic
za simbolično ceno…

Danijela Premzl

Bil je božič, čez par dni pa bo novo leto,
zato že naročil pira s'n novo paleto.
Zraven še bo vino in žganje, jooj kak' bo spet lepo,
ko vsekan kot mavrica dobil v glavo bom kepo.

Komaj že čakam na ponedeljek,
ko bejbe prišle bojo v moj zaseljek.
Skupaj se bomo kepali do jutranjih ur,
potem pa počakali bujenje naših kur.

Zelen grič kot starec se zdi,
siv od večernega mraka,
vase zguban od težkega zraka.

Razorana njegova je koža,
nočna sapica ga boža
in na njegovih ranah klije

Všeč ti je bilo,
ko sem prihajala z vlakom
in ti prinesla v torbi
prgišče domače zemlje
in tvoj zimzelen –
tihe speče besede,
ki jih je izrekel moj ded zate
preden je odšel
v nekem julijskem nalivu,
ne da bi se mogel
od sina posloviti.