Ne bom pokril te z dušo,
Ki včasih mi trpi...

V srce zaprem te
In ujamem vase...
Z ljubeznijo poljubljam ustne,
Hlad preženem z njih.
Topel ti še dih postane...
...Ko zaveš se... Niso sanje...
.....
...
.

Ljubezen je v meni, ki ti jo dajem.
Dajem sebe, kolikor je mogoče,
kolikor imam in toliko kot znam.

Ni pomembno kaj narediš s tem,
nič ni treba narediti, nikamor iti.

Sploh ni potrebno, da ti povem,
saj čutiš toploto, ki te žge, da goriš,
veš in vračaš ljubezen, kot govoriš.

Vse se spreminja, vse izginja.
Včerajšnja realnost je danes iluzija.
Današnji trenutek je in ga že ni več.
Resničnost je v meni, resničnost živi.
Resničnosti ni mogoče videti, ker se spreminja vsak trenutek.
Ko govorimo, zaznavamo, je vse
že preteklost, je mimo zdaj-a.
Vdih in izdih je resničen in tisto, kar je vmes,
vse ostalo je iluzija, kot si jo zamislimo, kot si jo zaželimo.

Gledava se že dneve in noči.
V plamenih prepovedanega sem vsa razvneta
in čutim, kako divje mi srce ob tebi nori.
Vonj po njegovi prevari in želja po tebi se v meni prepleta

Želim, da mi nekdo pokaže kaj pomeni ljubiti,
želim, da si ta nekdo TI, natakar skrivnostni…
Bodi moj. Naj tvoj dotik poskuša slediti

Živel je neki ekvilibrist,
ki je napenjal sukanec čez deročo reko,
a sukanec se je kot misel utrgal
in nitohodec je imel srečo,
da mu je le misel padla v reko
in voda jo je odnesla.

Nekega dne se je misel vrnila
in je pokleknila pred njim.
Prosila ga je, naj vendarle vleče
vrvi resnice čez reko in ne niti laži.
Povedala mu je, da se sramuje njegovega telesa,
da se nikakor ni mogla rešiti iz vode,
da se ni mogla oprati laži
in da je napenjala svoje prsi v vodnem toku,
ko so jo tolmuni hoteli posrkati vase,
koder bi ostala tisočletja brez luči.

Skrivam in se trudim
da ne pokažem drugim.
Kaj mi je, kako mi gre,
kdaj žalostne so sanje vse...

Le tebi ne morem skriti,
tebi ne morem uiti.
Da za vse to še trudim se živeti,
želim svoja krila na široko razpreti.

Z žalostjo v srcu tavam okrog. Pozno je že
in pri tebi ni nikogar več…
Rada sem tvoja zadnja gostja.

Lepo je srkati čaj in te opazovati, kako zaključuješ
svoje delo.
Ko zakleneš vhod in se mi približuješ,
me znova spreleti nekaj, kar me ne bi smelo.

Ti pa… kot da mi bereš misli…Ugasneš luči
in stopiš bliže. Pod medlo svetlobo
kadiva in si trmasto podajava kovanec…
Med nasmeški se zazrem v žar tvojih oči,
ki se zdijo neverjetno tople. Človek s tako mehkobo
v njih res ne more biti dolgo le znanec.

Tako nesrečna sem te dni, da mi srce po šivih poka…
Verjemi, trudim se nadeti nasmeh na obraz,
a na trenutke vseeno opaziš, da sem na robu joka.

Odkrila sva nov okus čaja. Mmm…cimet prežene misel na bolečino.
Prepustim se opojnem vonju s skodelico med dlanmi in te gledam.
Ne zanikaj, da s svojo potrtostjo še tebe ovijam v sivino.

Zdi se da solza v kotičku očesa samo čaka,
kdaj bo spolzela po licu. Tako zelo boli…
Srce po tesnem objemu hrepeni, pa ga ni.

Včasih ga človek polomi.
To je resno vprašanje.
Ničesar ne da, ničesar ne vzame,
a izrabi drugega, da kaj utemelji.
Milo rečeno: Stori nečednost,
jo vzame s seboj v družbo,
da ne bo potoval sam.
Opravičuje sredstvo s ciljem
ljubezni do nečesa.
Vendar ta ljubezen ni čista čednost.
Če ima človek čut odgovornosti,
se ne bo utemeljil s tujimi čuti.
Ne bo se tudi dobro počutil,
če bo spoznal v sebi breme vesti.

Po ulici je postavljala sveče.
Odsevajoča, vešča svojega poslanstva
je posodila življenju svoje svetlo telo.
Čez strehe se je valil zlizani zrak
in viseči listi so padali s slapovi
teles v notranjo temo.

Nikoli ne bo ulica samo njena zgodba.
Niti resnica, niti zlaganost.
Le majhni trenutki, ki stopijo hip,
topo bobnenje in topotanje.

Si včeraj mi zvonil na vratih,
pa nisem ti odprla,
kajti ko zaznala sem
postavo tvojo, tvoj obraz,
so me preplavili spomini,
ki sem že zdavnaj jih zatrla.
Šest let nazaj je že tega,
odkar hodila sva midva...
Pa nisem ti bila dovolj,
iskal si še nadomestilo,
če bi morda se kdaj zgodilo,
da bi te zapustila.

Bzzzz, tolsta muha se počasi spušča
na tipkovnico ... Je že čebelica, pa
metuljček, ki lahkotno boža zrak
okrog moji lic ...
Stari prefriganec, se nasmehnem,
hi hi hi, se mi namuzne nazaj ...
Hudič mi položi nemarne kremplje na
ramo, me poboža po očetovsko po glavi ...
Kakšna idila, pomislim ...
Kako je sinko? Se ves topi od prijaznosti ...
Daj, stari, spokaj, tu si že sedmič in
zdaj te imam dovolj ...

Mir v srce se naseli,
ko razmišljam o željah
za vas, prijatelji.
Privoščim vam iz dna srca
vse to, kar bi želela tudi sebi,
torej osebi, ki jo imam najraje…
Vseeno pa je moje srce dovolj široko,
da premore prostor za vse vas,
dragi prijatelji,
ki vam gre odkazati
prav posebno mesto,
saj me vsako srečanje z vami
bogati,
misel na vas me spremlja
skozi sončne in deževne dni.

Danijela Premzl

Ne zaduši
čuta za pravičnost,
ki se odraža
v zmožnosti sočustvovanja,
v zmožnosti resnično koga imeti rad,
si želeti trajnega in pristnega miru na svetu,
naj namesto rož zla
presijejo in osvetlijo sleherno srce
žarki ljubezni,
da bo skozi njihove oči
dan lepši videti.

Danijela Premzl

Vedno nekaj novega nastaja,
to, kar še ni bilo, se poraja,
neznano odgrinja pregrinjalo…
Srečata se dva trenutka –
in takrat se preprosto zavemo,
da nismo vsemogočni
in edini, ki bi vladali vsemu.

Eni imajo tako gledanje za iluzijo in utopijo,
a drugi se ob njem krepijo…

Zaprem oči. Popolno temo prekine soj svečke, ki gori.
Veš, da sem utrujena, da se mi še skodelice čaja dvigniti ne ljubi,
toda tebi ni mar, ker čutiš kako mi telo ob tebi tiho drhti.
Počasi me prekriješ z nežnimi poljubi.

Razmišljam, kako tonem v sanje v tvojem objemu.
Želim si te, a te nočem že nocoj-
hočem, da me imaš trdno v svojem prijemu
tudi ko prvi sončni žarek leže na obraz tvoj.

V njegovem pogledu sem se čutila doma.
V užitju ugodja nekaj posebnega.
Imela sva skupno vremenarsko hišico na vrtu.
Ko je deževalo, sem se skrila v njegovo oblačilo.
Ko je sijalo sonce, se je on iskril na mojem.
V očeh sva imela drug drugega.
Nekakšno monografsko razstavo akvarelov
iz najinih rok sva ustvarila.
Odhajala sva na veliko jaso sredi gozda,
kjer se je pasel njegov beli konj.
Tam sva se pogosto sestajala.
Jaz hrepenenjska, zamaknjena vila in on.

Kakor pijane mušice je to ljudstvo.
S presnovo mu izgoreva drobovje,
medtem ko luč razsvetljuje prazne prostore.
Kako zastrt z mrakom in sencami je ta čas.
Eno samo ločevanje med zunanjim in notranjim,
dvojnost s silno potrebo po količinah,
ki lahko preživijo same zase. S svojim namenom.

Z nihanjem po zraku se drobnarije pozno ponoči
selijo v omare, oguljene v ogledalu, popisane z besedili
tistega, ki jih je uporabljal za dokončno ozdravitev
in služijo postavljanju mejnikov med telesi.

Veliko vesolje novorojencu naroči:

živ si,

zato živi!

Vsak trenutek bodi z mano,

to energijo sprejemaj kot Mano,

božjo hrano.

Besede, ki jih pišem so vinjete,
ki odpirajo oči in nosijo v sebi
mali sij, ki jim osvetljuje pot.
So bose noge otroka v nalivu,
ki bredejo veselo po vodi
in se dotikajo regratovih semen,
plavajočih sanjavo po ribniku.
So kot v igro zatopljene deklice,
ki se igrajo mame in zibajo
celuloidne punčke, snežno bele
kot žarek s čutom Device Marije.

Čas je, da priznam,
Nisem tista, jaz se ne dam.

Čas je da znorim,
se svojim čustvom prepustim.
Čas je za moje vse,
čas za dušo in srce.

Poskušajte razumeti zakon neba,
ko ure in ure sneži
in sneg pobeli vso pokrajino.
Tedaj s hladno roko s kosmi pokrije
zelene spomine pomladi
in darove obilne jeseni.

V snegu sem našla mladostne sledi
in vonj svojih potnih kapljic,
ki jih je priklicala tišina neizrečenih besed.

Njegova ljubezen ni njena.
Samo včasih jo s toplim pogledom obleče
in jo pusti čakati na milost njegovih oči,
da ji ogreje srce s slinastim pogledom.
Bogve zakaj. Kaj tedaj rabi od nje.

Morda mu poje petelin v krvi.
Morda ga je oplazil žarek globokega vida
in mu napolnil mehurček hrepenenja pod jezikom.
Kaj če je vzljubil vonj njenega nagega telesa,
vzhajanje kruha v njej. Petje ptice, ki je
z vetrom in zibanjem veje ni mogoče utišati,
niti z menjavanjem barv je ni mogoče potešiti.