DUŠA JE SRCE BELE MAGIJE
"Ko je bil svet še mlad, so obstajali modreci, ki so poznali brezčasno modrost in so živeli v skladu z njo. Niso se starali, niso poznali ne rojstva in ne smrti. Njihov pogled je bil miren in poln, kot bi se v njihovih očeh zrcalilo vesolje. Njihovo srce je bilo tiho in ni poznalo strasti. Utripalo je v skladu z najvišjim zakonom in v sebi je združevalo nebo in zemljo." 
taoistična misel

Jogiji starodavne Indije, perzijski magi, posvečeni egipčanski svečeniki in drugi visoki posvečenci z vseh krajev in vseh časov so izkustveno vedeli, kar odkriva sodobna znanost. To, kar so vedeli, je prvi rek magije: vse je energija na različnih stopnjah vibracije in v različno vzbujenih stanjih.

Monada je duhovna enota - iskra ali celica v manifestiranem telesu našega planetarnega Logosa. Kot taka je že prešla skozi cikle prejšnjih sončnih sistemov - to, da se izraža v fizični obliki človeškega bitja v sedanjem sistemu je samo korak v njenem evolucijskem razvoju. Cikli obsegajo velikanska časovna obdobja, resnični pomen te pretekle zgodovine pa ostaja človeškemu umu tako nepoznan, da nima smisla preveč razmišljati o njegovih implikacijah.

Vse, kar človek lahko opazi, in še to le v ozkih mejah, so nekateri posledice v sedanjosti - skriti vzroki ali končni cilji pa bodo ostali zaviti v temo. Človek lahko le po najboljših močeh izpolni svojo vlogo in si stalno prizadeva razširiti zavest tako, da usmerja luč uma v vse širše in globlje sfere zavedanja.

Če iz svojega bivanja odštejemo razum, izgubimo tudi ego. Ego ne more preživeti brez našega razuma. Je oblika nižje-gosto snovne (ne)zavesti. Trenutno dejstvo. Vendar bo ravno ta zavest nekoč odstopila prestol višji zavesti. Namišljena identiteta bo razkrila svojo pravo naravo. Ampak najprej poštevanka, potem višja matematika.

Ali otroku, ki se še uči poštevanko, pišemo članke o višji matematiki? Ali ga obsojamo, ker jo še ne obvlada in mu s tem poskušamo vzbujati slabo vest? Menim, da je neprimerno in ošabno obsojati zavest drugega. Zavest vsakega od nas je zaenkrat še vezana na snovno resničnost. Kajti, če bi poleg razuma iz našega bivanja odšteli še telo, kaj bi ostalo?

Vprašajmo svojo vest. Prisluhnimo ji. Naj vodi naše misli in dejanja. Kadarkoli jo vprašamo za nasvet, dobimo vedno pravi odgovor, takšen ki pomeni najboljšo odločitev za nas, za našo okolico in za naravo.
Živeti po svoji vesti pomeni, da počnemo tisto kar čutimo, da je prav.

Ne zamenjajmo glasu vesti z glasom ega, ki vedno hoče dobro samo zase, je zelo glasen in nas na nešteto načinov prepričuje v svoj prav.
Glas vesti je ponavadi tihi notranji glas, ki ga v hrupu vsakdanjega življenja včasih komaj prepoznamo.

ČAKANJE NA ODKRITJE.
Ura glasno odbije polnoč. Glasba utihne, nihče več ne pleše. Vsi snamejo maske in nenadoma je jasno, kdo je kdo. Življenje je kot maškerada. Tako vsi plešemo na odru življenja kot gostje na plesu, vsi skriti za maskami, dokler tudi za nas ne zadoni in postane jasno, kdo in kaj sploh smo. Kajti, kaj je resnično pri človeku in kaj je le videz? Vsi skrivamo za svojim obrazom pravo bistvo. Le kako spoznati pravo bistvo? Lahko svoje pravo bistvo sploh spoznamo? Kako ga lahko spoznamo? Kaj je tisto, kar nam omogoča razlikovanje med videzom in bistvom?

Vse to so bistvena vprašanja vsakega med nami. In kdor želi hoditi po notranji poti duhovnega razvoja se sooči s temi vprašanji, išče, kaj je za neposredno zaznavnim. Kakor hitro prispeš do meje zunanjega sveta, se soočiš z nujnostjo samospoznanja. Pogled se ti usmeri navznoter, svojo pozornost usmeriš vase. To ni samozagledanost, da ne bo pomote. Kajti nekje v sebi vendar moraš najti odgovor na vprašanje o svojem bistvu!

Na začetku 19. stoletja je kot nam je znano doseglo človeštvo najnižjo točko pogreznjenosti v snov in s tem prelomnico v svojem razvoju. Prišlo je do krizne situacije. Nastopila je ločitev med tistimi, ki so iskali pot iz materije in tistimi, ki so se še nadalje oklepali snovi in se še globlje zasidrali v njeno varnost. V celoti pa je bilo človeštvo postavljeno pred pot vzpona, pred odrešitev od snovi in pred vzpon v drugo razsšežnost. Svojo zavest so dvignili in se rešili propadanja.

Danes pa je videti kako vedno bolj narašča prizadevanje za dematerializacijo. V preteklosti se je ta impulz videl v umetnosti zahodne kulture pri umetnikih, kot so: Vasilij Kadinsky, Pablo Pikaso, Salvado Dali in mnogi so prekinili s trdnimi oblikami v umetnosti s pomočjo čustvene govorice in z umetniškimi izrazi.

Veliki Zakon
Dolgo prej, preden jasno razumemo vesolje, uporabljamo razum, in dolgo prej, preden spoznamo, kako je zastavljena pravičnost, z duhovno zaznavo spoznamo, da jo je zasnoval duhovni zakon. Vsak poseduje naravno željo po pravičnosti, in veliki zakon, ki vlada svetu, poskrbi za njeno izpolnitev, prav tako kot poskrbi za potešitev intelektualne narave in čustev. V vseh zunanjih dogajanjih med ljudmi in med človekom ter Bogom obstoja popolna pravičnost. Ne smemo ocenjevati pravičnosti z našimi čutenji, ampak na podlagi tega, kaj je najbolje za dotično osebo.

Zato je zaželeno, v praksi izgradnje značaja, da sprejmemo vse stvari, ki prihajajo k nam, kot da prihajajo iz roke Boga. Če se pojavi neka bolezen ali velika težava, tega ne obžalujte in si ne želite, da se to ne bi pripetilo, ampak spoznajte, da je to stvar, ki jo najbolj potrebujete, sicer v tem moralnem svetu ne bi prišla k vam.

Iskanje sreče
Temeljne razvade
V človeškem značaju ni pozitivnih razvad ali izrastkov, ki bi jih bilo potrebno odstraniti. Tri temeljne razvade - lenoba, brezbrižnost in sebičnost - in vse druge razvade, ki iz njih izhajajo, so v osnovi negativne, posledica odsotnosti njim ustreznih kreposti. Lenoba je odsotnost poguma in samo-nadzora; brezbrižnost je odsotnost resnicoljubnosti; in sebičnost je odsotnost ljubezni.

Zato je glavno načelo v znanosti izgradnje značaja (in vzgoje mladine), da ne sme biti prisotno nobeno tlačenje, kajti vsaka sila je krepost in je zato dragocena. Ustrezno ravnanje s tem, kar se zdi kot pozitivne razvade, je vzgoja ustrezne kreposti. Če je človek pogumen, vendar sebičen, ne bi smeli zatreti njegovega poguma, ampak razviti njegovo ljubezen do soljudi s primernim okoljem in spodbudami. Ne tlačite in ne uničujte. Zelo lahko je biti dober in brezbarven, zato je zelo resničen star pregovor: Čim večji grešnik, tem večji svetnik.

Poiščite svoj tip
Vaša največja moč
Na tej stopnji raziskave in prakse, potrebujete še neko znanje, ki bo vodilo vaše napredovanje. Brez njega se lahko odločite, da boste hodili po poti nekega drugega človeka in ne po svoji lastni - tako kot če bi si mangovo drevo prizadevalo postati kokosovo drevo, ali pa, da bi si bor prizadeval postati hrast.

Odkriti morate, kakšna vrsta osebe ste in katera je vaša največja moč. Ali je to ljubezen ali razumevanje ali volja ali navdih lepote ali religiozna predanost ali znanstveno znanje? Karkoli je že, morate uporabiti to moč, najprej zato, da navdihne in okrepi vaše slabotnejše kvalitete, in nato zato, da jih vodi v sredo boja na polju življenja, z vsem svojim mišljenjem, čustvovanjem in delovanjem.

Pošteno delo
Obstaja še ena stvar, ki je absolutno nujna, preden lahko na svojo hišo gledate kot na popolno, in to je sadovnjak. Ta simbolizira tisti del vašega življenja, ki je produktiven za zunanji svet. Nič ne živi samo po sebi, tako da morate tako dajati kot jemati, proizvajati sadove rok ali možganov, za sebe in za druge. Temelj vašega življenja v zunanjem svetu bo zato določeno opravilo, ki mora biti koristno, ne nekoristno ali v kakršnikoli meri škodljivo.

Vaše delo je lahko neposredno produktivno ali razdeljujoče ali zaščitno. Če pripada prvemu razredu, mora biti koristno zaradi proizvajanja nečesa koristnega, lepega, privlačnega, poučnega ali navdihujočega. Tako ste lahko kmet, delavec ali nadzornik, tovarniški delavec, obrtnik, podjetnik ali umetnik, pisec ali kaj podobnega. Glede drugega razreda se lahko ukvarjate s trgovino, obveščanjem, transportom, ste trgovec ali podjetnik; ali, v zvezi s tretjim, miličnik, odvetnik, sodnik ali zakonodajalec.

Je pomembno, da si najdemo partnerja, s katerim se ujemamo tudi po astrološkem znamenju in podznaku ali je pomembno le to, kar čutimo v svojem srcu?

Prava pot je vedno v povezavi sorodnih duš, ki se prepoznajo, ne glede na znamenje, saj je bistvo v dopolnjevanju in sprejemanju vsega, kar nas na partnerju moti. To moramo sprejeti in spreminjati sebe v notranji in zunanji podobi in se postaviti v vrsto, ko je treba partnerju stati ob strani in mu pomagati, ne glede na karkoli. Ko začutimo podporo tudi sami, je hrepenenje po samovšečnosti vedno manjše in sposobni smo dati sebe v najboljši notranji in tudi zunanji podobi.

Varovanje ljubezni
Glavni namen strehe pri zgradbi je v tem, da varuje ljudi pred dežjem in snegom ter pred preveliko toploto sonca. Zato je povsem naravno, če imamo streho za simbol kvalitete ljubezni.

Ko začnete s pokrivanjem vaše zgradbe, se morate prepričati, da vaši motivi niso sebični, to je, da vas ne vodijo do namenov, ki so določno škodljivi za druge ali da jih želijo ponižati. Če želite, na primer, povečati svoje blagostanje - denar in lastnino, kar se odraža kot moč nad življenji in srečo drugih, ki so manj uspešni ali manj srečni kot vi - to lahko naredite le na osnovi splošne koristi.

Vzdrževanje resnicoljubnosti
Prišli smo do drugega bistvenega dela naše izgradnje - do zidov, ki stojijo na temeljih in podpirajo streho. Zidovi zgradbe, ki morajo biti tako visoki kot varni, imajo dve zelo pomembni potezi - morajo biti popolnoma ravni in natančno izdelani, material mora biti dobre kakovosti, brez resnih hib.

Kaj je tisto v značaju, kar ustreza tem zidovom? To je vrlina resnicoljubnosti. Da bi vaša gradnja značaja dosegla višino in trdnost, morajo biti njeni zidovi pokončni in trdni, v skladu s popolno resnico. Ni nujna velika količina znanja, ampak mora biti tisto, ki ga imamo, natančno. Ne prizadevajte si pridobiti velike količine znanja ali dosežkov, ampak poskrbite za njihovo kakovost.

Izgradnja značaja
Priprava zemljišča
Najprej morate pripraviti zemljišče, na katerem naj bi rastla vaša izgradnja značaja. Prvič, pretehtajte osebnostni vidik, sestavljen iz telesa z njegovimi značilnostmi in iz zbirke ustaljenih želja in misli, ki so se razvile skozi življenje, predvsem za zadovoljevanje vaših potreb. Kaj je

za vas ta osebnostni jaz, poleg tega, da je to neko mnenje o samemu sebi? To mnenje ste oblikovali na podlagi stikov s svetom, z gledanjem, nekako, v ogledalo življenja, s poslušanjem mnenj drugih okoli sebe, z zaznavanjem načina ravnanja do vas, z odkrivanjem lastnih spretnosti in nezmožnosti, s primerjanjem svoje pojavnosti s pojavnostjo drugih ljudi.

Piše: Taja Veroti Karma plus

Danes lahko pogosto slišimo kaj o čustvenih vampirjih, beremo knjige, vrstijo se predavanja na to temo, televizijske oddaje … še soseda ve povedati kakšno zanimivo štorijo. Pa vendar ni energetski vampirizem prav nič novega, čeprav je uradna psihiatrija šele pred kratkim uvedla nov pojem glede tovrstnih motenj. Vampirizem obstaja vsaj toliko časa, kot obstaja človeštvo. Žal je to vsakdanji pojav v naši družbi in se še širi.

Najpomembnejši vzorec, ki se ga naučimo v družini, je ravno način, kako priti do energije. Mnogi ljudje so preobremenjeni. Njihov vsakdanjik je zapolnjen z "moram, moram, moram" … Če vedno postavljamo druge pred sebe, se prej ko slej iztrošimo. Zmanjka nam energije. Pomembno je, kaj naredimo takrat, ko smo brez nje.

Kaj je značaj?
Značaj je žig ali znamenje duše, ki se izraža v življenju.

Vi lahko razdeli te vaše življenje na dva dela - na notranji jaz, ki ohranja svoje lastno ravnovesje, medtem ko čuti, misli in deluje; in na zunanji svet, ki vključuje telo z vsemi njegovimi zahtevami in potrebami. V življenju nekega kamna je vse zunanje, do tiste mere, kot smo to sposobni videti. Mnoge rastline že kažejo nekaj značaja, živali pa še več. Večina ljudi tu pa tam pokaže svoj značaj, vendar pa je le razsvetljeni tisti, pri katerem je notranje življenje vladar telesa in okolja, in ki prilagaja vse okoliščine notranjemu namenu, tako da ga lahko z vso pravico imenujemo osebo značaja - je velik znotraj, je človek, v katerem je sila duše močnejša kot pa sila telesne navade in okolja. Tak značaj bo viden v vseh drobnih življenjskih dogodkih.

Resničen napredek
Življenje nikoli ni bilo in ne more biti pasivno; in rast človeškega bitja bo hitra ali počasna, povsem v skladu s tem, kar se izrazi iz notranjosti. Biti pasiven pomeni biti v določenem trenutku mrtev ali v snu. Celo v tisti religiozni predanosti do Boga, ki so jo izražali najbolj razpoznavni svetniki, je obstajal nenehen aktiven napor - zato da bi obstajala odprtost uma in srca za to predanost, zato da bi se zavedali duhovne sile ali milosti, ki ne more valovati v zaprte ume lenih, ne-razmišljajočih in sebičnih ljudi.

Oseba je značaj in edina stvar, ki jo je mogoče imenovati napredek, je posameznikov razvoj.
Življenje vam ne bo podarilo trajne sreče, dokler ne boste prepoznali in ubogali te resnice, ter spoznali, da je življenje namenjeno razvoju značaja proti usodi, ki po svojem veličastju presega vse sedanje predstave. Duhovna lakota vam ne bo naklonila počitka, ampak vas bo gnala vse do tega cilja človeškega življenja.

Zakaj izgrajevati značaj?
Zakaj bi morali premišljeno težiti k razvoju značaja? Prvič zato, ker ne boste srečni in zadovoljni vse dotlej, dokler tega ne boste, in drugič, ker to zahteva od vas igra življenja kot dolžnost. Živi ste zaradi določenega namena in nekje v notranjosti vaše zavesti tli medla slutnja o tem dejstvu; iščete ali pričakujete nekaj, česar pomanjkanje vam odvzema popolno zadovoljstvo.

Vaše usmerjanje drobnih usod - od jutri do naslednjega tedna, do naslednjega leta in do konca življenja v tem telesu - in vaše širše usode, ki naj bi se izpolnila v nepredstavljivi veličini v prihodnosti onkraj le-teh (v toku ponovnih rojstev na zemlji ter življenju v drugih svetovih), počiva v vaših lastnih rokah. Prihod te veličine lahko sedaj pospešite z vašimi napori, ravno tako, kot je vaše sedanje stanje rezultat naporov, ki ste jih opravili v preteklosti - in ničesar drugega.

Za vse nas, ki zaradi različnih razlogov flirtamo s tistim onkraj, s transcendentnem, z duhovnim, velja, da se pogosto ujemamo v zanke intelekta. Takoj tisti trenutek pa se to manifestira v našem vsakdanjem življenju na način, da pademo nekaj korakov nazaj.

Torej v nekem trenutku se znajdemo v prepričanju, da je naš duhovni nivo neprimerno višji od nekoga drugega, mogoče od povprečne okolice. Že samo tako prepričanje samo, nas pripelje do okoliščin v vsakdanjem življenju, ko bomo lahko ugotovili, da smo še globlje kot smo kadarkoli bili. Seveda, če smo že tam, da lahko take dogodke opazimo in jih dojamemo.

Piše: Saša Bešter v novih Misterijih www.misteriji.si

Spominja nas, kdo smo, od kod prihajamo
Tjaša Dorelay, šepetalka angelov in medijka, ustanoviteljica spletnega portala Angelski dotik, avtorica tečaja za povezovanje z angeli Celestial Inspiration, je živ psihični prevodnik duhovnega sveta. V življenju ji pomagajo samorogi, angeli in boginje. In seveda njena izostrena intuicija, s katero premaguje še tako težavne izzive te inkarnacije.

Ko zmore jezditi na valovih življenja, se predajati lepoti sedanjega trenutka in tkati pripoved s tem, kar ona je, pomaga tudi nam, da uzremo prelepo notranje bistvo in prebudimo samoroga v sebi, milostno ohranjenega v kolektivnem spominu prenekatere človeške kulture.

Golob je bil v mnogih starih duhovnih tradicijah spoštovan in nadvse cenjen simbol. V prejšnjih časih je bil še posebno posvečen ženskim božanstvom, pri Babiloncih boginji Astarti, pri Egipčanih Izis, pri Rimljanih Veneri in pri Grkih Afroditi. Vedno pa je bil simbol plodnosti in ljubezni. Druge kozmologije opisujejo goloba kot prinašalca božanske volje., ki predstavlja moč in red in ki ohranja nižje svetove kot podobo božanskih svetov. S pa je golob tudi povezan s stvariteljsko božansko dejavnostjo v vesolju.

V judovski tradiciji, je bilo ime goloba sveti simbol. Golob se hebrejsko imenuje IONAH. To ime srečamo zopet npr. pri preroku Jonahu iz Niniv, pri Janezu Krstniku in tudi pri Janezu Evangelistu. Golob je simbol božanskega navdiha.

V ustanovni listini Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje opredeljeno kot čim tesnejši približek popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja človeka, kar bi bil ideal naše psihofizične in družbene umeščenosti z medsebojnim sožitjem.

Vzhajajoči kanček svobodnjaško pronicljive psihološke in antropološke vede takisto izpostavlja duhovno plast zdravja, ki izžareva neskončno ljubezen, notranjo človekovo svobodo za trezno in poglobljeno odločanje, razvijanje zrele odgovornosti in vesti, doživljanje smisla, lepote in dobrote ter verovanje v nekaj neotipljivega, nematerialnega in še ne povsem znanstveno dokazanega, denimo v Višjo Silo, Stvarstvo, Celoto, Vesolje ali Boga. To je metaspoznanje brezčasne in brezmejne prepojenosti slehernika z vsakim in vsem, torej zavedanje Enosti, kakor na Nebu, tako na Zemlji, po starodavnih indijskih Upanišadah tat tvam asi, človeško in božansko sta Eno.

Neštetokrat beremo ali slišimo, da s tem, ko živimo v svojem srcu, stopimo v stik s svojim bistvom, duhovno rastemo, se nadgrajujemo in tudi samozdravimo.

Mnogo ljudi pa ne ve, kaj natančno to pomeni, predvsem pa, kako stopiti v srce.

Stopiti v svoje srce, živeti v srcu, ni enako kot biti dober, srčen, radodaren. Stopiti v srce in živeti v srcu pomeni, da ne živimo v levi polovici možganov - torej da ne reagiramo in ukrepamo razumsko, temveč v skladu s svojim bistvom, v skladu s svojo dušo in našimi največjimi kvalitetami ter vrednotami, s katerimi smo že prišli v to življenje.