Resnice v življenju ni najti težko,
če iščeš jo v srcu, ki je Bogu ljubo.
Premalo oči so, ušesa, razum,
premalo človeku je velik pogum.

Pomaga lahko ti veliko ljudi,
darov velikih, jih nimamo vsi.
A dolg, ki na koncu ti plačati gre,
ne veš, če poznaš ga,
le Eden to ve.

Da nekaj dobiš, moral dati bi vse.
Dovolj ni družina, denar tudi ne.
Dovolj jim takrat je,
ko dušo ti vze.

Jočem, ker ne morem verjeti.
Sploh se ne morem sprijazniti z dejstvom,
da midva ne obstajava več.
Razmerja, ki sem ga imela najraje na svetu, NI VEČ!

Od njega smo ostali:
ti, jaz in spomin na ljubezen!
Pa je to sploh bila ljubezen?
Močno si želim, da bi do mene še kaj čutil,
tako kot jaz čutim do tebe.
Ne morem prenehati misliti nate! Hudo mi je!
Ni te ob meni, da bi mi pokazal zvezde..
Sama jih gledam..

Iščemo tisto nadrealistično telo,
ki se suče med visokimi zublji,
ko ližejo tramovje gorečega neba
v poznojesenskem času
kibernetičnih naključij
med produkti uma onkraj smotra.

Iščemo tistega norega
alegoričnega fantasta v sebi,
ki bo skrbel za evakuacijo duha,
da se spomini s trdega diska duše
naložijo v mehkem plašču etra,
ki varuje z ozonom ta planet,
ustvarjen za viadukte prezračevanja.

Vedno znova
mi dopoveduješ,
da me resnično ljubiš,
a se včasih nehote bojim.

Bojim se odgovornosti
in dokončnosti,
ki ju napoveduje
to priznanje.

Vsakič, ko imam nekaj trenutkov samo zase
najraje pokličem tebe, da greva na čaj
tam za zaprta vrata, v najin kraj.

Ko bi le prišla bliže tebi, da ti dam
vse kar se v mojem srcu preliva…
Pa ne morem priti k tebi. Žalost mi srce prekriva.
Tako sem osamljena in ti še vedno sam.

Nočem se spraševati, nočem dvomiti in nočem misliti.
Ko ostaneva le ti in jaz, se želim le k tebi stisniti
in bitje tvojega srca v tišini čutiti na svojih prsih.

Sončno razgret svet Mediterana
ugaša dnevno svetlobo
in prižiga večerne luči.
Ribiči odhajajo na morje.

Azur se poslavlja s preglasitvijo
lazuritnega plesa večernih senc.
Členovita vklenjenost sončnega zatona
se lepi na oči. Rdeča točka, ki pleza vate.
Galebi plahutajo na hrbtih valov.

Prosojni plaz magičnega prostora
v peti dimenziji se vali pred menoj.
Kakor raztopljeni čas polbudnosti
shrepeni v sanjah življenje,
vtisnjen zrak v neznanke.
Dolžnik, ki še ni voda ne ogenj,
le naplavina strmenja v jutri.
Gostoljubni dan kot prva beseda otroka.
Nasmeh, ki ga ne morem ustaviti.
Jok, ki ga ne morem preprečiti.
Zgodba, ki ji ne morem uiti.

Dame,
skrivnostnega elegantnega videza,
pa moški,
kot magi
vsi polikani:
vsi z roko v mošnji naivnih,
tistih, ki jih imajo za poklicane.
Izigravajo in kradejo!
Lažejo in kradejo!
In predrzno gledajo v oči!

Takrat, ko se utrujen od življenja,
prebičan s čustvi posiljenih in nalaganih,
zavlečem v kot mizernega bivanja
bom pripravljen, da sprejmem sodbo vesolja.

Tiho polzi čas skozi meglo nezavednega,
v prostor možnega in mogočega,
kjer vlada molk med poroznimi skeleti,
ki zaman čakajo na objem božanskega.

Podarjam ti praznino
in podarjam ti polnost.
Skrbno ju odvij,
kajti obe sta krhki,
in ko se mi boš zahvaljeval,
se bom pretvarjal, da nisem opazil dvoma v tvojem glasu,
ko si dejal, da si si prav to želel.

Odloži ju na svojo nočno omarico.
Ko se boš zjutraj zbudil, ju ne bo več tam,
kajti skozi vrata spanca sta odšli
v tvojo glavo. Kamorkoli boš šel,
bosta šli s tabo in
kjerkoli boš, se boš čudil
in smehljal polnosti,
ki ji nič ne moreš dodati, in praznini,
ki jo lahko napolniš.

(Norman MacCaig)

(Vir: John O´Donohue: Anam cara: duhovna modrost keltskega sveta.)

Danijela Premzl

Na moji obali vse mirno počiva,
samo za Naju se nekoč je rodila,
na njeni peščini srce mi uživa,
morska je pena tam dušo povila ...

Na moji obali so zvezde ponoči,
samo zame nebesna so pajčevina,
kjer morski mi val čelo namoči,
ljubezen da moja, v hladu počiva ...

Znašla sem se v daljni deželi,
zapisni volji srečnih ljudi.
Ime ji je Zelena dolina.
Naravi vladajo orjaška drevesa, božanski bresti
z modrostjo, kakršne človek ne premore.
Dežela je poznana po cvetličnem medu in ljudeh,
ki se trepljajo po ramenih in se zadovoljni smejijo.
Vse, česar se v njej dotakneš, je medeno.
Zelena vijuga polj se ziblje v vetru,
bistri potočki in reke polzijo mimo.

Poglej svoj predpasnik,
ki je padel izpred tebe v kamniti vodnjak.
Koliko odtisov srca je na njem,
ki si jih nosil s sabo zaradi spomina.
Koliko življenjske moči je še prikrite,
v curku vode je ljubezni na pretek.

Kakor legenda o čarovniku,
je zgodba o bajeslovnem Kupidu,
ki spreminja ljudi v leteče zmaje zaljubljencev,
vodo v zlatorumeno vino, nebo v sončen dan,
ki prši zlat prah in te spreminja v sužnja
z močno svetlobo gostujoče ljubezenske luči.

On je odmikal odejo,
da bi ji izkazal svojo naklonjenost.
Njej se je izmuznila duša
in postala je plen njegove pohote.
Zapeljala ga je v duhovno kamro,
kjer sta kramljala pozno v noč.
On je bil modra lilija, ona pa bršljanka
in ovijala ga je s sijočimi nitkami
svoje miline in njegovega upanja.
Vsa je žarela v siju ognja.
Bila je žerjavica v razsutem
pepelu na grmadi velikega kresa.
Vnovič je hotel začeti igro plamenov,
vnovič je hotel okušati glasbo njenega duha.
Tako naravno in človeško
se je ulegla zvečer ob njem
in všeč ji je bilo, ko jo je ljubil
z neverjetno mehkobo glasu
in prepisoval nanjo svojo dušo
z duhovnim jezikom in telo
s slikarijami svojih koprnenj.

Nikamor nista bila povabljena
in vendar sta povabilo sprejela.
Tako zažejalo ju je ob mizi s prigrizki,
ko se je dotaknil njenega telesa.
Mogoče pa si je tega najbolj želela,
da je zahrepenela po njegovem drhtenju,
ko je kipnil. Zaslišala je pok šampanjca
in vretje kipenja. Vedela je, da ga je
treba nahraniti z njemu ljubo slaščico,
da bodo njegove kapilare prehranjene.
Pripravita si slastno večerjo.
On bo bral njeno kožo,
ona pa mu bo napisala meni njegovih želja.
Čaka, čaka, da se mu lahko da
v hipni podobi svojega poželenja.

Spančkaj Dete moje,
spančkaj, tiho tiho zaspi.
Potopi se v sanje svoje,
sanjaj mir, ljubeče ljudi.

Spančkaj Sonček moj.
mirno očke zapri.
Naj umiri se srček tvoj,
v sanjah na novo naj zaživi.

Ne zmerjaj jo tako prisrčno,
kajti če pokuka vate,
bo naredila dva sprejema –
enega zate, enega zanjo.

Edina stvar, ki je ne more vedeti je,
ali te dolgočasi, ko slišiš let pikapolonice
okrog cvetlice človeške velikosti,
s tisto melodijo, ki ti ne pusti oditi.
Ona mora uporabiti milino krila,
če te hoče ljubkovati, božati s svojimi očmi,
s katerimi ne more razvozlati tvojih z lučjo svetilke.

Blagor tistemu, ki si trenutku
svoje zmage podeli večnost.
Svetovni duh postavlja svoje meje.
Večni so samo berači
in njihovo kljubovanje revščini.

Hipoteka pohlepa poseduje
in udari s hitrostjo bliska
v drobovje trojanskega konja.
Mlinči ostanek starega sveta
in samo sebe pod kolesjem
v primežu uma, ko vest božjih ognjev
zateguje obroč okoli človeštva.

Ljubezen je reka, ki v morje se zlije,
kaplja ljubezni kot žarek posije,
žarek svetleči, skozi tvoje oči,
solza sreče večkrat se spusti.

Energije tok nežno valovi,
opaja, pušča za seboj sledi,
v duši in srcu postane toplo,
dotik nebeške ljubezni je to.

Založba Pivec v okviru projekta 11. slovenski dnevi knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2008, ki ga prireja Mladinski kulturni center Maribor, razpisuje natečaj, na katerem lahko s po eno pesmijo sodelujejo vsi v slovenščini pišoči pesniki/ce ne glede na starost in stopnjo uveljavljenosti.

Žirija bo izmed sodelujočih izbrala štiriindvajset najbolj uspešnih avtorjev/ic, ki se bodo konec marca oz. v začetku aprila 2008 pomerili na dveh polfinalnih Pesniških turnirjih v Velenju in Novem mestu.

ko sem sama s sabo
ko ne čutim potrebe po nikomer
ne rabim besed

moje misli so kot ptice -
počakajo, ko se naveličajo leta
vzletijo, ko želijo
sproščeno prhutajo s krili
počutijo se čudovite in svobodne
ker jih nihče ne lovi

in ni mi treba razumeti njihovega smisla
in ni mi treba iskati besed, kamor bi jih ujela

ubesedene misli hrepenijo po tem
da bi jih spoznali drugi

Ko se v začaranem krogu vrtiš,
ko stiska ti vroča prsa boža,
ko sled poti življenja se izgublja,
ko nič ti ne pomeni najlepša roža.

Ne obupaj, ozri se, ker sam ti nisi,
okrog tebe takšnih je veliko.
Knjigo ti dobro preberi, napiši pesem lepo,
primi čopič v roke, naslikaj neko sliko.

Najboljšega prijatelja svojega ti pokliči,
zaupaj mu trpljenje, izprazni dušo.
Upanje v življenje tako se vrača,
pomoč ta hitra kakor dež je suhi zemlji,
zdravilo za dolgo sušo

Smiljana

Pošiljam ti solzo, čez ocean.
Tako, ki zdravi bolečine neskončnih ran.

Pošiljam ti Sonce in veter vzgnan,
in en pogled, vsem drugim neznan.

Pošiljam ti svojo ramo, ko si sam.
In smeh, za takrat ko od žalosti si pregnan.