Pri sebi čopič ta držim.
Kjer koli sem, sem vedno z njim,
če je potrebno, da prekrijem
svoj pravi jaz in da se skrijem.
Res se bojim ti pokazati,
me strah je, kaj naredil boš,
se smejal in grdo govoril,
da pred menoj pobegnil boš.

Vse, kar sva,
sva le s skupnimi močmi.
Drug na drugega oprta
vedno znova zakorakava
v dan pred nama
in ga posvetiva…
Nisva se še izgubila
v plitki sentimentalnosti,
saj so nama še kako poznane
tudi realne skrbi…

Na sipini me je čakala hišica iz peska,
ob njej so ležale razigrane sanje.
Podaljšek jutra je segal do obzorja.
Ujeta roka v njegov dremotni mir
je nastavljala dlan pomladanskemu soncu.

Bil je čisto nori mediteranski dopoldan,
ko me je obiskala neka nerazložljiva
priložnost, da bi se na novo rodila.
Nek razgibani dialog z morjem
mi je omogočil, da sem videla
številne odtenke sebe v njem.

Na pregibu, kjer neukrotljivi ogenj
pluži dneve, ki ne pripadajo več meni,
se paleta barv spreminja v sivi pastel.
Pero je vokvirilo sončna mesta
prvinskega veselja mladostne ljubezni
Tišina, svoboda in misli vzlet.
Moje ptice spev drhti kot blag spomin.
Kakor rosa na bilki je krhko negotovo čustvo.
Na rogaškem steklu ob robu kozarca
se v narečju sledi davne opojnosti
sveti odtis njegovih ustnic.
Hrepenenje, ki si je vzelo svobodo.
Bleščeči mik se je vrnil.
Lesk, ki ne zakoliči meje pozabe.
Kiss me, moja mlada ljubezen!

Še nihče do danes ni našel
skupnega izraza za radost in bolečino.
Jaz pravim, da je diada samo človeška
lastnost, da sta radost in bolečina povezana
s kapilarami v eno tkivo kakor siamska dvojčka.

Prislonila sem uho na zavojček veselja,
ki ga je objemala neka, človeškim ušesom
podobna membrana, ki je utripala kakor glasilka
in izgovarjala besede, kakor zvonki smeh,
kakor utrip srca, ki občuti glasbo.
Nato sem položila roko na odrgnino
in v njej je zaječala ranjena žival.

Roke.
Prsti upirajoč na njih..
Roke.
Skoznje pihajoč vetrov dih.

Neznansko te želijo objeti,
te poiskati in vse na novo začeti.
Pogladiti si želijo tvojo svetlobo,
občutiti tvojo mehkobo.

Počasi spoznaš drobno razliko med držanjem roke in vklenitvijo duše v verigo.
In spoznaš, da ljubezen ne pomeni naslanjanje in da druženje še ni varnost.

Začneš spoznavati, da poljubi niso pogodbe in darila niso obljube.
Začneš sprejemati poraze z dvignjeno glavo in odprtimi očmi, gladko kot odrasli in ne prizadeto kot otroci.

In naučiš se graditi ceste v današnjem dnevu, ker so jutrišnja tla preveč negotova za načrtovanje.
Počasi spoznaš, da tudi sonce opeče, če ga je preveč.

Naj slavijo ljubezen
vsi zaljubljeni!

Naj najdejo ljubezen
vsi osamljeni!

Naj ljubijo vsi,
ki niso ljubili!

Naj ljubi cel planet
kot JAZ in TI!

Ko se bahaš, kažeš svoje mišice
in govoriš o sebi, o svoji večni mladosti,
se ti grbanči in krotoviči koža
in otresaš se kot pegasti kosmatinec,
ki je po nesreči padel v ledeno vodo.

Kalup, v katerem modeliraš sebe,
je postal pretesen in ti si preskočil
v pasje telo brez človeške duše.
Kot sestradan pes iščeš moč večne mladosti.
V tvoje težave bi verjela, če bi zagorela
na samotnem kraju odklopljena cesarska kočija
in bi ti izgubljal obrise zaljubljenega Marka Antonija.

Trenutek, ki je zdaj, je že mimo in je zbledel.
Tudi spomin na ta trenutek je odšel.
Ostal je spomin na občutek, ki je bil v njem
in trajal bo še dolgo, dolgo časa.

Igramo se v trenutku in si izberemo svojo igro.
Lahko nas vpletejo drugi, vendar naša je odločitev.
Kadar se ne znamo igrati trpimo, nas boli,
a vseeno se želimo naučiti igre brez trpljenja.

Kot uročena se zazrem v tvoje žametne oči,
z nohti oplazim tvojo dlan, mehko kakor svila
in čeprav se najina kemija v dejanjih razkrila še ni,
vem, da se od tvoje bližine ne bi rada ločila.

Tako skrivnostno vabi tvoj pogled, poln miline,
naj vstopim v tisti preprosti svet
ljubezni, drobnih trenutkov in topline,
ko ta bližina ustvarja raj, s popolnostjo prežet.

Ko te prosim, da me poslušaš,
pa mi začneš deliti nasvete,
nisi naredil, kar sem te prosil.
Ko te prosim, da me poslušaš,
pa mi začneš razlagati, zakaj
ne smem tako čutiti,
teptaš moja čustva.
Ko te prosim, da me poslušaš,
pa misliš, da moraš nekaj narediti,
da bi razrešil moje težave,
si me izdal,
pa naj se to še tako čudno sliši.

Glasba in pomen sta eno.
Žarek sanja skozi sonorno petje sonca
in vodo v prozornem ritmu gibanja.
Kamen je omejitev, ki čaka,
da se rodi kipar, ki vkleše ljubezen vanj.
Glas je zvestoba mišljenju,
ki razobeša ptice po električni žici.

V zelenju gori večna luč,
ki se je priplazila na zidek ob hiši
in rumeni cvet je zgodaj zjutraj vstal
s soncem, rojen v pokrajinah zvezd.
Življenje je kakor krč in dih,
ki daje slutiti, da je vse vesolje
ena sama misel, ki riše, plava,
igra rokomet in melodije na citre.

Ko preneseš pobalinsko ponižanje,
rasteš. Postaneš dvakrat višji
od bolečine in dosežeš
dvakratno spoznanje.

Spoznaš sebe in drugega.
Odkriješ mero življenja.
Užiješ grenkobo, srečo in gnus.

Nasilje, grobost in odtujenost
sprejmeš z olajšanjem,
ker ima nekaj skupnega
s tvojo bolečino
in zaužito grenkobo.
Ogledaš si s strani težavo drugega.
Soočiš se s čustvi drugega.
Začenjaš se bati,
da nisi vzbudil ljubezni.

Pod zaveso temnega neba,
med meglicami noči.
iščem košček svetlega v temi,
poslušam tihi glas srca.

Pravi, da je tako lepo,
ko umirjam svojega duha.
Pravi da je vse svetlo,
če v temi iščem šum morja.

Ko krila bi mi angel dal,
bi nad tlemi zalebdela
in svet bi zame čisto nič postal,
vsega bi prevrtela.

Odprla so se vrata individualne svobode
Zadihalo je bitje in se razlilo v vesolje
Prežemajo me v telo vbrizgnjene vibracije teorije kaosa
Občutek lebdenja v materiji sicer prikovani na tla.

Egoistično zadoščenje.

Kolo , ki se vrti.
In poganjam , da žarnica lahko sveti.

A kar zagledam
Je to kar vem.
Zaprta so vrata človetva.
Zabita.
In čuva jih človek sam.

Ustanovimo tovarno koles !

Ko si bil še otrok,
sem ti obljubila pesem.

Ko sem jo začela pisati,
sem opazila,
da nimam dovolj nežne pisave.

Beseda je dvignila peruti,
a ti si se mi približal
in jaz sem stegnila
materinsko roko k tebi.
V očeh sem ti brala:
Saj je še čas!

Prozornost temne noči,
se skrije v moje dlani.
Solze našle so oči,
peljejo pod klanec se s sanmi.

Padla sem z nizkega na tla
visokoletečih težkih želja.
Zaustavili so nebesnega sla,
zaprli ga, med ljudi - tja!

(Parodija)

Zapusti karneval
in pozabi na včerajšnjo zgodbo.
Iztisni jo iz srca.
Naredili so klovna iz tebe.
Nalepi si na rano obliž,
da ne boš gledal prask
človeških krempljev.

Ne hodi bos po ostrih drobcih stekla.
Pustna povorka je bila zares zgovorna.
Rekordno zgovorna (15 ur).

Zapeljal jo je v zaliv
svojega raztopljenega stopnišča,
da mu je zdrsnila v dušo.
Znašla se je v posodi draguljev.
Črna perla med svetlimi biseri.

Gnetel jo je in ji spiral barvo.
Perla se je plazila po zadku
in čakala na škorpijonski pik.
Imel je bisere in idealno dušo
med očmi tihožitja,
ki sta odkrili in razgradili
sleherno njeno napako.
Ona je imela svinčnik,
s katerim je zarisovala črte,
do kje jo sme ukrotiti.

Nič ni tako dragoceno

kot tisti del tebe,

ki je v drugih,

in tisti del drugih,

ki je v tebi.



Tam zgoraj,

visoko gori,

je vse eno.

(Pierre Teilhard de Chargin)

Ta svet je lep,

če komu kaj daš,

če koga rad imaš,

če roko stisneš komu,

ki ga kaj boli.


Ta svet je lep,

če si človek do ljudi.

(R. Kerševan)

Na biserni ogrlici
se je ustavil sončni hip.

Mlada luč.

Mehkobno božanje.
Sklanjatev cvetja
z veščino sončnega žarka.
Blues svetlobe na koži.
Vstop v kraljestvo čutov.
Calypso na utripajoči žili.
Iz kapele luči
v toplo razročje mnogoterosti.