V mislih, v spominu,
na vsakem koraku toplega doma
si vtkan v košček pogleda,
v težo, radost in poskok slehernega koraka,
tliš,
a ob utripu srca venomer zagoriš,
zagoriš kot plamen, ki podarja ti življenje.
Goriš v plamenih sreče,
ljubezni, znanja ter spoštovanja,
pretakaš se v sleherni kaplji krvi,
tukaj si in živiš,
z nami, v nas
in skupaj pojemo pesem,
tebi, tebi ki živiš!

Ta planet je poden nebes.
Je dragoceno božje darilo Hudiču,
ki je čedalje bolj kosmat in bogat.
Vragu ni mogoče ukazovati,
ker je njegova volja iz srhljive snovi.

Razprl je gromozansko brezno.
Dol mečemo odslužene cunje,
z zlatom in dragimi kamni obšite.
Krmimo hudiča, da nam
v plamenih ognja duše požira.

Tvoje oči razkrivajo več, kot lahko srce dojame,
Tisti, ki ne veruje v ljubezen stežka razume,
Vse tisto kar je minljivo nekega dne mine,
Tiste, katere imamo radi, pa imajo globlje korenine.

Preganjajo jo dolžnosti,
katere je navajena prelagati na jutri.
Prikrita skrb ji zrcali iz oči,
a jo skuša vedno znova potlačiti v pozabo.
Kaj naj bi bile njene resnične dolžnosti in skrbi,
še sama prav ne ve.
Ve samo to, da se boji.
Kaj bo, ko se bo prenehala boriti?
Ko bo začela tuliti z volkovi
in ko se bo dala vkleniti v okove…
Zdi se, da verjame, da bi kdo drug njeno poslanstvo
opravil stokrat bolj zadovoljivo.
Ne ve, da ima talente, ki jih lahko spremeni v svoje adute,
če bo le dovolj trdna v sebi…
Ne (za)upa si dovolj…

Danijela Premzl

Ne želje mi srčne nihče ne odvzame
Želim si da v pesmi spet me objame
Pesem o pticah , pomladi živi
Pesem Prekmurja ki v meni spet tli..

Spet nežne si ptice zdaj iščejo dom.,
Oči si želijo, da ugledal jih bom
Panonsko nižino Prekmuska polja,
Vselej, vsa leta se vračajo tja

Sem tista, ki te želi presenetiti,
Ki te včasih žalostim,
Ki ti pokaže pot naprej,
Ki se s teboj veselim,
Ki upočasnim tvoj korak,
Sem tista ki te navdaja s pogumom,
Sem tista...

Nič posebnega nisem, pa vendar;
Vedno si me vesel, tudi ko žaluješ,
Tudi v trenutkih brezdelja, samote,
Tudi ko je sonce že zašlo,
Ko se dani, vselej,
Ne sprašuješ me po letih,
Zunanjost mi urejaš po sebi...

zakaj imam občutek, da je mrak,
ko pa sonce sije?
želim si, da bi zame našel
majhno školjko ali kamen na obali.
potem bi vedela da sem bila tam.

Po prečutem večeru ob TV jo je Duh
peljal brez pripomočkov v objem moškega.
Sramne ustnice so se ji čudežno razcvetele.
Skoznje se je zrušil od utrujenega dneva.
Po topli poti. Poganjala ga je vetrnica noči.
Z boki je uglaševala njegove vzdihe.
Neprizanesljivo nago telo je valovalo.
V lestencih je odkrivala skrivnost, da jo ljubi.

Mojstrsko je lezel vanjo in jo vžigal.
V napeti tkanini je steber božal grlico.
Rojen za čarovnije z božjimi razlogi.
Njene slečene noge so se dotikale neba,
preluknjale pekel in razplamtele žerjavico.
Njegov način kipenja je bil vzvišen in poseben.
Cviljenje med blaženostjo in umiranjem sveta.

V sanjah včasih
vidim knjigo,
vso skrivnostno
in mamljivo.

Kdo bi bil
njen pisec,
res ne vem.

Tam v daljavi teče Mura,
Tiho v noč mi šepeta,
Glasna, mirna, spet sanjava,
Ob bregovih se igra...

Ko posedaš ob bregovih.
In v njen tok se zastrmiš,
Zdi se da kot pesem večna,
V valovih se oglasi.

Takšen sem,
Morda ne takšen kot si pričakovala,
Saj je bila najina zveza računalnik, telefon,
Glas, ki naju je povezoval,
.ki se je naju dotaknil,
moč najinih besed..

Toda objela si me že v sanjah, v mislih,
Stisnila k srcu od daleč,
Ko si priznala da me ljubiš,
Čeprav še nisi čutila stisk najinih rok,
Topline, ki ja izžareva ljubezen,
Najinega objema...

Tipografija bivanja je tudi lahko
močvirnati svet kalužnic
z živo rumeno barvnimi cvetovi,
ki jim toplo poletje prazni nebo.
Nesmrtno tekočino življenja.

Vse naokrog molči voda.
Vsak čas se mora zgoditi naliv.
Zlagala sem cvetje in rastline v herbarij.
S črno barvo sem zapisovala
latinska imena rož in rastlin.
Za kalužnico Caltha palustris.
Imela sem izpisana vsa imena,
da sem lahko brala travnik.

Kar sem, to bom;
kar sem bila,
morda kdaj ponovim,
a iz svoje kože
ne izstopim.
Sama sebe
predrugačiti
se ne želim,
morda želim samo
svoje odlike poudariti…

Danijela Premzl

Volim te kao biljku,
kao cvjet, koji ne cvjeta
a nosi miris, onih cvjetova
koji cvjetaju.

Zavoljeh te ne znajuči
kako, ni kada, ni odakle
na tako neobičan način.

Vse med nama izrečeno,

vse obrabljeno, dojeto.

Nevede trpiva v dvoje,

se pretvarjava, da bo že bolje.

Odtujenost naju druži,

še v sorodnostih sva si različna.

Sonce mi je posušilo solze.
Zbudila sem češnjo spominov,
da mi bo razprla svoje cvetoče dlani.
Šla sem po travi vsa zrela
od njene lepote, nihala z njo v vetru,
dokler ni obe zajela plaha rdečica.

V vsakem cvetu sem prepoznala sadež.
Snežno bela krila svoje mladosti.
Plavala sem po snežno belem morju.
Koliko dragocenega domotožja
za letnimi časi občutim in dekliških utripov.
Kot ptica sem, ki hoče doseči igro
svilenega dneva in odleteti na visoka drevesa.

Tajfuni so veličastni siloviti viharji,
ki ne zajamejo in opustošijo le Tihega oceana.
Dohitijo vsako jahto, limuzino, vlak in letalo,
s katerim se dvigne s plenom jata v nebesno zrcalo.

Bog vse vidi in Bog vse ve.
Pravi, da greha delati se ne sme.

A volkove poloviti so hoteli vrli gozdarji.
Nihče še ne ve, če bodo tudi uspeli.
Upanje je polž, ki se je naučil potrpežljivo lesti,
se lepiti na solato in v svojo hišico skriti.

Moj praded je bil trideset let na fronti soldat.
Bil je iz Soldatove hiše v Famljah.
Določen za vojaka Avstrijskega cesarstva.
Prusija je zmagala 1866. leta.
Trideset let ni videl svojih sinov.
V snegu mu je zamrznil spomin.
Vonj zraka je dišal po topovskih šrapnelih,
eksplozivu in po sodih smodnika.
Živel je zaskrbljen za svojo družino.
Spal je pod zelenimi zmaji
in razžarjenim nebom.

Vajine oči so posnetek vesolja.
Vajine besede pričarajo
šumenje morskih valov.
Vajina duša dvojčica je razročje,
objem neba s pobeljene gore.
Vajini dotiki igrač so zapustili
znamenja veselja v hiši.
Vajina ušesa so vežna vrata srca,
ki slišijo molk ljubezni.
Vajine želje so majhne barčice,
zasidrane v pristanu
mladostnega poželenja.

Začetek je napisal pismo koncu.
Če sme predočiti, ni nič prikrival.
Bil je na začetku mlad in otročji.
Ni mogel vedeti, da pridete še vi.
Ni mogel predvideti vseh skrivnosti
scenarija, kako bo dan narejen.

Na začetku je bil še naiven otrok.
Ni vedel, da bo moral plačati najem,
da diha zrak, da mu bije srce.
Iz zemlje je zlezel čriček in zapel,
še preden je otrok zajokal in zastokal.

Ko skozi obraz šviga pohlep,
šumijo krila umirajoči ptici.
Slišim ponižujoče petje
in pokanje dreves,
ječanje sužnjev
v prsnem košu sonca.

Na tleh ležijo ovojnice src,
ki se levijo po kačje.
Plavam po penastem svetu.
Oko orla preletava
nebo nad kletkami ptic.
Ramena mi hladijo sence,
ki praznijo svoje mehurje.

Pred vrati je obtičala.
S svojo doto.
Kot zatič duše.
Molk in glas.
V primežu senc.
Morala se bo sleči kamna.
Odreči. Izreči.
Se zateči v molk.
Izmerjena se razlaga.
Vzbuja čustvo.
Vse prinaša s sabo.
Ulico in hišo.

Najbolj boli takrat, ko prijatelj se poslovi
Prehitro odide, nas samega pusti...
Takrat vse bi dal, da še zadnjič objel bi te
Pokazal kako si drag mi bil, da bil si zame vse...

Za teboj je ostala praznina; kdo zapolnil jo bo?
Sprehajal se steboj v lepih sončnih dneh...
Gledal te kako vesel si bil nas vseh
Praskal po vratih, v mrzlih zimskih dneh