Nekoč ti bom dala majhno,
drobno spominčico,
da jo poneseš s sabo,
ko boš odšel.

Eno bom utrgala zase
in jo dala v herbarij spominov.

Napravi tako tudi ti,
naj spominčica živi
med listi tvoje knjige.
Ko jo boš zopet zagledal,
te bo spomnila name.

Ne zavrzi tega spomina!

Skozi okno gledam v tiho noč,
ki je oblita z mesečino,
ki nosi v sebi skrito moč,
ljubezni moč in moč spominov.

V tej tihi noči nisem sama,
tu poleg mene si zdaj ti,
vidim tvoj obraz, smehljaj,
celo pogled tvojih oči.

A vendar - ti si daleč proč;
gledam te samo v sanjah,
ki jih prinaša mirna noč.

Deset let ga ni videla.
Mislila je, da ga nikoli ne bo.
Bilo je, kot da se je čas ustavil.
Nič se ni spremenilo.
On je prišel in hodil ob njej.
Molčala sta, kar je bilo
najboljši dokaz prijateljstva.
Imela sta srečo: Ni bila
ne nemoč ne premoč besed.
Ovijala sta jih v svileni šal.
Bila sta lahka kot ptici.
Opazovala sta ladje v pristanišču.
On je bil zimzelen, ona koralna.
Napisala mu je pesem,
on je pesem s čopičem pobarval.
Posodil ji je lazur neba,
ona njemu ozaro spominov.
Platane rade prisluškujejo
skrivnostim južnega vetra,
ko zabrstijo in se olistajo ljudje.

Rad me imaš,
ko brez tvoje pomoči ne morem.

Rad me imaš,
kadar si po tihem kaj zapojem.

Rad me imaš,
tudi če stokrat si premislim.

Rad me imaš,
ko je mojih pridig konec.

Oziram se v nebo, tja kjer zvezda sije mi,
zvezda, ki kakor sonce zažari.
Pogrešam tvojo dlan, da polepša mi moj dan,
pa čeprav vem, da je vse, prav vse zaman.-

Ne reci ne, želim si te,
zvezda lepše zasijala bo v nov dan.
Obriši solze, daj da čutim tvojo dlan,
pa čeprav vem, da je vse, prav vse zaman...

Naj zvezde poneso moj poljub in povedo,
da te ljubim, pa čeprav zavračaš me.
Vem, da solze spet teko, ki utiraš si jih v dlan,
pa čeprav vem, da je vse, prav vse zaman...

Nimam te možnosti, da vsaki ženski poklonil cvet,
Iz srca pa poklanjam nekaj iskrenih želja,
Čeprav ne bodo besede tiste, ki bodo spremenile svet,
Prihajajo pa naravnost iz srca.

Brez vas bi bil svet, mračen in pust,
Celo ljubezen dobila bi drugačen priokus,
Brez vas, bi bil dan grenak in kisel,
Ali bi življenje sploh še imelo smisel.

Hvala vam.

So številne melodije
že se me dotaknile
in mi sporočile,
da ni je sile,
ki bi se mogla kosati
s prefinjeno umetnostjo
srca in duše,
ko vse v meni
zaigra, zapoje,
ko bi se lahko
jokala in smejala hkrati…

Danijela Premzl

Kot nežne ročice se zvončki budijo,
Ob zvokih trobentic spet
spregovorjo,
Še mačice nežne tu laske dodajo,
Ob rožah na trati se vsem nam smehljajo..

Saj vsako se leto ponovno rojeva,
Vigred, pomlad je, okoli odmeva,
Kakor da dete je, nežno predrami,
Vidimo, občutimo spet je med nami...

Veš mama, tu sem, ves nemočan,
Nemočan, ker ti ne morem dati rož, te objeti...
Povedati kako rad sem te imel,
Le solza na mojih licih in svečka tu med nama pove vse...

Pa saj imam rdeč cvet, ko skesan prihajam na obisk,
Ko šele sedaj čutim da sem te včasih morda prizadel...
In če si v sebi jokala, tega ni bilo videti...
Saj si solze skrila v sebe, zakopala do danes..v meni....

Hortenzija z dvignjenimi nogami
in simfoničnim božanjem moškega uda
se potaplja v sen stanjšane svile.

Kako visoko se prižigajo in ugašajo luči,
ki z zlatimi nitmi zapredajo in prebadajo trebuh
med strganimi čipkami belega cvetja.

Mesečina je prisotna na njenem cvetu,
ko se izlivajo žile moških rek v zajetje.
Pozne večerne ure se potope v sen.

Ne vem, zakaj
si tako zelo želim
uspeti:
morda zato,
ker je v danem času
treba dokaj smotrno živeti…

Danijela Premzl

Me stiska v grlu, oko se rosi,
a tam v daljavi predaleč si mi,
rekel bi tebi, da rad te imam,
jesenski le veter poje v dan.

En sam nasmeh, pogled v oči,
to si srce od tebe želi,
kakor jesenski veter pihlja,
in se z listjem rad poigra.

Sedala je v jasi
in nastavila lončeno posodo.
Tihotapila je polje maka v besede.
Po trstju se je vozil njen spomin.
Ranjen sončni žarek je zakrvavel.
Kaplja krvi je padla na njeno roko
in obrisala jo je ob belo obleko.

Spominja se, da se je okrog hvalila,
da je nekega poletnega dne postala ženska.
Sčasoma je madež na krilu izgubil barvo.
Oblekla se je v rožnato krilo.
Spomin na belo krilo je zastavonošil
in jo je obiskoval vsaki mesec.
Odcveteli mak na belem krilu
je pobelil sneg. Ostala je bela rjuha
in stranica postelje, na katero se je usedel
njen moški in razgrnil pisane trakove večera.

Mnogi smo izbrali
razpoznaven slog pisanja,
ki še najbolj spominja
na stereotip nedeljskih pridig,
kjer so v veliki meri prisotni
razni zgledi, kako
z močjo vere priti
do globoke osebne sreče –
edini predpogoj za to
je brezpogojna nesebična ljubezen
do sebe, bližnjega in vsega,
kar nas obdaja
in nenazadnje še do Njega,
ki mu vse to pripada…

Tam, kjer je zemlja, ki še v noč šepeče;
Kjer so gozdovi in Mura v noč šumi,
Tam je moj dom, rodno ognjišče,
Le štorklje v letu nad njim še bede...

Ko mi topoli v noč zašumijo
Gozdovi gorički mi spregovore,
Zemlja Prekmurska še zašepeta,
Pridi spet k meni, tvoja sem vsa.

Odvalim luno s sebe,
vplete se sonce v dan.
Svit maja že čutim,
slikoviti barvni naboj,
svetlobe pomladi poljub.

Zbrišite mi robove stvari,
da pojdem za sencami lastovk
na svoj samotni otok čez močvaro.
Preganja me gladiatorski obraz
s poševnimi usti, hierarhija dreves,
ki drvi skozi zelene iluzije iz gozda.

Na pladnju prinašam,
postrezite si –
z mojimi mrvicami…

Kakšen priokus bo ostal,
preden me črtate
z vaših jedilnikov,
ne vem,
vem pa to,
da prevelik odmerek mene
dan na dan ne dene dobro.

Danijela Premzl

Ko s plugom orješ brazde,
poberi še tisto besedo,
ki ti je padla iz ust
in posej še sebe v čas,
v neobdelano njivo.

Seme si lušči dlani globoko,
lučaj od koraka pije znoj
in ti nadaljuješ delo.
Iz zemlje pokuka zeleni otrok.

Nihče me ne priganja:
ne urnik, oče, mama,
le glas v meni vpije:
»nič nisi še, kaj čakaš!«

Danijela Premzl

Dok te nježna pjena
toploga mora, modra sol
i sunce kupaju,
ne skidam
pogled sa tvoje kose
dok je zanosno miluju.

K vodi ti gledaju oči
i podižu goleme valove,
kao da si sin mora.

Ljubavi nag si tako zanosan,
dok izlaziš iz mora, od soli
i sunca blistav, pjeskom okičen.

Skozi koren besede nevihta
prodiram v notranje uho morja
in sprejemam zvoke tišin iz globin.
Nekakšen »Zbogom« plapola,
ko svetilnik prižiga luči ladji,
ki zarezuje brazde skozi
srdite razpenjene valove,
raztovorjena teže svojega trupa.

Preluknjam vodo in spustim ptico
skozi lino uglašene ustne odprtine,
ki ničesar ne vsebuje. Le praznino.
Ni ne rojstvo ne smrt.
Vidim nek slamnat odvržen klobuk na valu,
napolnjen z življenjem, ki ga še ni.
Valu, ki bi hotel biti jaz in jaz on.
Dotakne se me njegov obris brez imena.

Pihal je južni veter z morja
in ustvarjal zaporednosti,
ki so zajemale besede
na belo podlago.

Na grebenu je gorela zlata luč,
misli so bile zleknjene na skali
in jaz sem zlagala
drobna zrnca peska vanje.

Pečat rdeč
je ustnic tvojih
zdramil me,
da na tvoje ustne
svoje sem položil....