Ker krepijo imunski sistem, jih nekateri uporabljajo za zdravljenje raka.

Tradicionalna vzhodna medicina se pri zdravljenju mnogih bolezni že tisočletja opira na zdravilne učinke gob. Ker so gobe antioksidanti in vsebujejo veliko polisaharidov, ki krepijo imunski sistem, jih v zadnjem času vse bolj uporabljajo tudi za zdravljenje rakavih obolenj.Da gobe ne zavirajo le nastanka rakavih celic, temveč tudi spodbujajo rast novih zdravih celic, so pred leti ugotovili tudi znanstveniki zagrebškega inštituta Rudjer Bošković. Slovensko farmacevtsko industrijo zdravilni učinek gob zaradi premajhnega trga ne zanima, zato naši bolniki čaje, kapsule in druge prehranske dodatke iz gob kupujejo v tujini.

Profesor na biotehniški fakulteti in velik poznavalec gob, jih v Slovenijo uvaža za raziskovalne namene, nanj se obračajo zdravniki, bolniki in drugi navdušenci, ki bi pripravke želeli uporabljati kot zdravilo. Pohleven pojasnjuje, da so do sedaj zdravilne učinke odkrili pri približno petnajstih vrstah gob, ki izvirajo iz Kitajske in Japonske, mogoče bi jih bilo gojiti tudi pri nas. Gre za lesne gobe, med katerimi so najbolj poznane japonska nazobčanka ali šiitake (Lentinula edodes), velika zraščenka ali maitake (Grifola frondosa), svetlikava pološčenka ali reiši (Ganoderma lucidum) in bukov ostrigar (Pleurotus ostreatus). Večina gob z zdravilnimi učinki krepi imunski sistem, vpliva na dobro počutje in zavira rast tumorjev.

Avtizem je nevrološko biološka razvojna motnja, pri kateri je prizadet del možganov, ki skrbi za komunikacijo in socialne odnose. Lahko je izražen v lažji, lahko pa v zelo težki obliki in pogosteje prizadene dečke. Avtizem je kompleksna možganska motnja, ki lahko zelo prizadene bolnikovo sposobnost komuniciranja in socializacije. Vzroki zanj niso znani, kot tudi ne zdravilo. Znanstveniki so že dolgo sumili, da bi pomembno vlogo pri nastanku avtizma lahko imeli geni.

Zdaj so v veliki raziskavi, v katero so zajeli doslej največje število avtistov in jim z najsodobnejšo gensko tehnologijo pregledali gene, odkrili gen, katerega okvara naj bi igrala glavno vlogo pri nastanku te hude motnje.V raziskavi, ki so jo poimenovali Autism Genome Project, je sodelovalo več kot 1200 družin z avtisti iz 19 držav, z njimi pa se je ukvarjalo več kot 120 znanstvenikov v 50 raziskovalnih ustanovah.Iskali so podobnost v genskem zapisu avtistov. Našli so jo na kromosomu 11p, gre pa za gen, ki so ga poimenovali neurexin.

Popoldanski spanec lahko znatno zmanjša nevarnosti bolezni srca. Tako je pokazala študija raziskovalcev z atenske univerze v Grčiji, ki je zajemala 23.681 grških moških, pri katerih se je izkazalo, da lahko samo 30-minutni spanec podnevi vsaj trikrat tedensko za kar 37 odstotkov zmanjša nevarnosti bolezni srca.

Samo občasen popoldanski počitek s spancem pri moških nevarnost zmanjša za 34 odstotkov. Medtem ko bi pri delovnih mladih moških celo vsaka oblika dnevnega spanca nevarnost srčnih bolezni zmanjšala za 64 odstotkov, je pokazala študija.

Iz nove Vive www.viva.si

Akademik prof. dr. Vinko Dolenc spada med največja imena slovenske in svetovne medicine. Vodilni svetovni nevrokirurgi o njem govorijo v presežnikih: vrhunski strokovnjak, prodoren in pogumen iskalec novih rešitev, človek, ki je prestavil meje možnega. Sloves genija si je med kolegi prislužil s številnimi odkritji, s katerimi je vsakič znova globoko posegel v doktrino, ki je tedaj vladala v medicini. Kar nekaj časa je trajalo, preden je strokovno javnost prepričal o pomembnosti mikrokirurške oskrbe perifernih živcev. Precejšen odpor je sprva sprožila tudi mikroskopska operacija anevrizme v akutni fazi, ko pa se je lotil še kavernoznega sinusa, je val začudenja in nejevere zajel tako rekoč vso nevrokirurško stroko. Metode, ki jih je odkril prof. Dolenc, so zdaj uveljavljene po vsem svetu, še več: veliko bolnikov je preživelo prav po zaslugi njegovih dognanj.

Med kolegi ste izredno čislani, vodilni svetovni nevrokirurgi o vas govorijo v presežnikih. Kako doživljate vse te pohvale?
V prvi vrsti me zanima delo, ki ga opravljam, in vesel sem, da lahko skupaj s kolegi z vsega sveta sodelujem pri razvoju naše stroke. Občutek, ki me pri tem navdaja, je predvsem občutek sreče, da sem lahko v zadnjih dveh desetletjih sooblikoval nekatere smernice v nevrokirurgiji - in da gremo od tod lahko samo še naprej.

Zgodba prihaja sicer iz Amerike, vendar ima sporočilo, ki bi ga moralo poznati čim več ljudi. Vzemi si dve minuti časa in preberi!

Dogodek se odvija na vrtni zabavi, kjer se je ena od udeleženk opotekla in padla. Takoj so ji predlagali, da bi poklicali medicinsko pomoč. Rekla je, da se počuti dobro in je to možnost zavrnila. V obraz je bila bleda in malo je drhtela. Pomagali so ji, da se je uredila in ji dali nov krožnik.

Ostanek popoldneva je preživela v prijetnem počutju. Zvečer je njen mož poklical gostitelje in jim povedal, da so ženo prepeljali v bolnišnico. Okrog 23h je umrla. Doživela je možgansko kap - na tej zabavi.

Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si

Depresija, panika, tesnoba - prepoznajte simptome in poiščite pomoč
"Zgodilo se mi je nekaj strašnega. Zadelo me je nenadoma in bil sem prepričan, da umiram. Začelo mi je razbijati srce, nisem mogel vdihniti, vroči valovi so mi prežemali vse telo, oblival me je znoj in ves sem se tresel. Pomislil sem, če ne bom umrl, se mi bo pa zmešalo." To je samo ena od zgodb, kakršne je čedalje pogosteje slišati v psihiatričnih ordinacijah.

Psihične motnje ne izbirajo ne mesta, ne časa in ne let.
Naj gre za panično motnjo, depresijo ali tesnobo, ki spadajo med najpogostejše psihične bolezni ljudi med dvajsetim in tridesetim letom, je pri zdravljenju nujna strokovna pomoč, kajti moč volje, rekreacija ter pomoč prijateljev in sorodnikov niso dovolj.

Nekoč je Atreya Rishhi s svojimi učenci prečkal gozd v Kampiilyi, glavnemu mestu Pancale, kjer je v tistih časih živela braahmanska elita in jih nagovoril z naslednjimi besedami: "V času, ki smo ga priča lahko opazujemo abnormalne pojave na planetih, soncu, luni, zraku, ognju in naravi. Ti znaki nakazujejo na motnje v prihajajočih letnih časih. Kmalu rastline ne bodo mogle pravilno manifestirati svoje rasa-s, viirya, vipaaka in prabhaava in posledica tega bo širjenje bolezni. Zategadelj bi mogli nabrati zdravilne rastline, preden bo prišel čas razdejanja, ko bo Zemlja izgubila svojo rodnost in rastline svojo moč. Potrebovali jih bomo, ko se bodo k nam zatekli ozdravljivi bolniki. Ni težko ozdraviti epidemične bolezni, a zdravila morajo biti pravilno nabrana, skladiščena in dozirana."

Nakar je Agnivesha vprašal svojega učitelja, kako to, da ljudje navkljub razlikam v zgradbi telesa, prehrani, fizični moči, duhu, starosti itd. zbolijo istočasno za enakimi boleznimi. Atreya se nato poglobi v tematiko in obdela vzroke, simptome, terapije in v tem sklopu odgovori tudi na vprašanje o normalni življenjski dobi in predčasni smrti.

Vsak četrti moški do 25. leta in vsak drugi moški do 50. leta ima androgeno alopecijo (moško plešavost). Izpadanje las povzroča zaskrbljenost tako pri moških kot pri ženskah in močno vpliva na kakovost njihovega življenja. Laboratoriji Vichy predstavljajo revolucionarno združitev molekul proti izpadanju las, AMINEXIL SP94TM.

Post je oblika fizičnega in duhovnega čiščenja strupov, odpadnih snovi in oblog, je neke vrste feng shui v lastni hiši. Post je nekaj zelo naravnega in neškodljivega in se priporoča vsem ljudem, starim nad 30 let, ki so zdravi, enkrat do dvakrat letno. Za tiste, ki pa že imajo razvite določene bolezni in dovolj zalog, pa še pogosteje, vendar pod strokovnim vodstvom. S postom rešujemo in preprečujemo številne zdravstvene težave, kot so srčne bolezni, diabetes, želodčne težave, težave z jetri, visok krvni pritisk, alergije, revmatične bolezni, kožne bolezni, krčne žile, glavoboli, migrene, odvisnosti, motnje hranjenja itd.

Post pomeni, da ničesar ne jemo, ampak le pijemo, bodisi čaje, zelenjavne ali sadne sokove in vodo, tudi če nismo žejni. Ob tem pa je bistveno, da si redno čistimo črevesje. Čiščenje debelega črevesja je bistveno, saj v nasprotnem primeru post ni tako učinkovit. Ne samo to, strupi, ki se začnejo med postom sproščati oz. odpadne snovi, ki so v telesu, lahko povzročijo samozastrupitev organizma. Najstarejši, najbolj naraven in učinkovit način čiščenja debelega črevesja je klisitranje ali pa hidrokolon terapija/kolonik. Hidrokolon terapija (HKT) ali preprosto kolonik je čiščenje debelega črevesja s filtrirano vodo, ki jo s pomočjo naprave skozi zadnjično odprtino spuščamo v črevesje. Gre za neboleč poseg, ki ga kombiniramo z masiranjem trebuha in dihanjem. S HKT odstranjujemo staro blato, ki se je nabralo v stenah črevesja (in povzroča toksikacijo – zastrupljenost) ter različne zajedalce.

Znanstveniki razvijajo posebnega robota v obliki tabletke, ki bo potoval po človeškem telesu in iskal rakaste tvorbe, medtem ko bo svoje najdbe pošiljal direktno v za to pripravljen računalniški program.Tabletka bo imela pripeto tudi miniaturno kamero, s katero bo mogoče posneti okoli 40.000 slik notranjosti telesa.

Ker bodo tudi video posnetki nemudoma preneseni na računalnik, ni potrebe, da bi se naprava morala ohraniti, ampak se bo po opravljeni nalogi po naravni poti izločila iz telesa.Izum temelji izključno na obstoječi video tehnologiji, imenovani PillCam, ki se v nekaterih bolnišnicah že uspešno uporablja za iskanje nekaterih hujših človeških boleznih, kot je na primer kronova bolezen.

Bombaž slovi po svoji udobnosti in mehkobi. Je naravno vlakno z odličnimi lastnostmi in se že najmanj 5000 let predeluje v tkanine in obleke. Že Maji in Inki so 5000 let pred Kristusom načrtno pridelovali bombaž.

Prijazen do kože, odporen, diha in lahko ga peremo na vioskih temperaturah. To so vse pozitivne lastnosti te tkanine. A na žalost vsebuje danes navadna bombažna majica velik delež kemije. Pri obdelavi oziroma plemenitenju bombaža se pogosto uporabljajo formaldehidi in težke kovine z alergenskimi in rakotvornimi potenciali, ki lahko ob nošenju preidejo naravnost na ali v kožo.

Obsesivna debelost, ki tehtnico požene na 300 kilogramov ali več, je še vedno medicinska uganka

Mehičan Manuel Uribe zadnjih pet let ni vstal iz svoje posebej oblikovane in ojačane postelje. Pred letom je bil proglašen za najdebelejšega človeka na zemlji. Tehtal je 450 kilogramov. Zdaj jih ima 150 manj.

Manuel boleha za posebno obliko obsesivne debelosti, katere nastanek raziskovalcem še vedno predstavlja uganko. Obsesivna debelost je stanje, pri katerem se prizadeta oseba dobesedno pita do onemoglosti. Če ne pride do strokovne pomoči - sama in ob pomoči svojcev si namreč ne more pomagati, se dobesedno ubije s hrano.

Tehnike proizvodnje fine tkanine in platna za jadra iz kopriv obstajajo že stoletja. Heinrich Kranz oživlja to staro umetnost v sodobnih časih. Kranz je ustanovil podjetje Stoffkontor Kranz AG in pridobil dovoljenje univerze v Hamburgu, da goji večjo sorto običajnega plevela - koprive. Vlakna ki jih uporablja Kranz so alternativa bombažu, s to prednostjo da kopriva raste kot… plevel, torej ne rabi pesticidov, ki se uporabljajo v bomažni industriji, ki je odgovorna za 24 % porabe insekticidov v svetovnem merilu.

Ozek pas je znak privlačnosti ženske skozi zgodovino. Tako trdi Dr. Devendra Singh, ki je pregledoval umetniška dela skozi zgodovino, od modernih časov do Indijske literature. Odkril je, da je ozek pas najbolj pogosta oblika občudovanja avtorjev.

Študija objavljena v reviji Royal Society, poudarja da nasprotni spol privlači predvsem razmerje med pasom in boki, kar je utemeljeno celo z nekakšnimi matematičnimi formulami. Ozek pas je očitno pomembna lastnost telesa v Zahodni civilizaciji, ni pa bilo znano ali je bilo temu vedno tako. Nekateri "strokovnjaki" so predlagali, da so v drugih časih moški imeli raje ženske s širšimi pasovi. Edini obstoječi dokazi so v kulturni zapuščini katero je pregledoval Dr. Singh in za to porabil več let; med drugim je kar nekaj časa meril razmerja med boki in pasom na stotinah kipov iz različnih časovnih obdobij.

Kapsaicin v nekaterih feferonih in čilijih napada mitohondrije rakastih celic. Odkrili so, da snov imenovana kapsaicin uničuje rakave celice. Študija je pokazala da skupina molekul imenovana vanilloidi, katerih del je tudi kapsaicin, veže proteine v rakavih celicah, kar povzroči njihovo smrt ne da bi pri tem poškodovali zdrave celice.

"Verjamemo, da smo odkrili ahilovo peto rakavih celic." Pravi Dr. Timothy Bates. "Biokemija mitohondrijev rakavih celic je zelo različna od tistih v zdravih celicah. To je ranljivost rakavih celic"

Znanstveniki trdijo, da so matere, ki so bile med nosečnostjo pod stresom, s tem vplivale na razvoj možgan svojih otrok, kar se lahko kasneje pri otrocih pozna kot vedenjske in duševne motnje.

Glavni vzrok za duševne in vedenjske motnje naj bi bil stres zaradi prepirov ali nasilnega partnerja, je ugotovila profesorica Vivette Glover iz univerze Imperial College London, strokovnjaki pa spremembe pojasnjujejo z vdorom velike količine hormonov skozi placento.

Kadilci, ki so v bolnišnico prišli s poškodovanim stranskim delom možganov, so se svoje škodljive razvade hitro rešili, znanstveniki pa sedaj ugotavljajo, kako bi določen del možganov stimulirali in s tem bolnika odvadili kajenja.

Piše: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si

TAKO ZELO TE IMAM RADA, DA ME SKRBI ZATE

Zgodba iz ordinacije
Duška je prišla na psihoterapijo na nasvet osebnega zdravnika, ki jo zdravi zaradi zvišanega krvnega tlaka. Ta je namreč menil, da v njenem primeru zvišani tlak izvira iz "glave", in da bi ji koristilo, če bi se pogovorila s kakim strokovnjakom. Duška je zaposlena in mati dveh otrok. Živi razmeroma običajno življenje. V odgovoru na vprašanje, ali ima psihične težave, je poudarila, da ima težave z nespečnostjo, ki so v zadnjem času izrazitejše, a tudi, da je kronično zaskrbljena. V zadnjih šestih mesecih, odkar se v službi govori, da utegnejo nekatere zaposlene odpustiti, so se simptomi le še okrepili.

Med pogovorom o nespečnosti, o kateri Duška meni, da je njena največja težava, se je hitro izkazalo, da je nespečnost posledica zaskrbljenosti. Ko se Duška zvečer odpravi spat, se kljub veliki utrujenosti, ki jo praviloma čuti, v mislih že pripravlja na naslednji dan. Razmišlja o sebi in službi, o otrocih in njihovih težavah, a tudi o moževih problemih. Zamišlja si, kaj vse bi utegnilo iti narobe, in tuhta o možnih rešitvah. Ko po petnajstih, dvajsetih minutah poskusi zaspati, ugotovi, da ne gre. Povsem budna je. Takrat se jezi nase, saj ve, da je utrujena, da se mora za jutrišnji dan naspati in odpočiti, a vseeno ostane budna. Praviloma zaspi šele po polnoči. Takšne izrazite "nespečnosti" prihajajo v valovih, ki trajajo po več dni. Takrat pred spanjem vzame tableto za pomiritev, kar dela nerada, saj se boji zasvojenosti.

Piše: Anton Komat v novi Vivi www.viva.si

Če nas kdo vpraša, koliko smo stari, takoj izstrelimo podatek, ki temelji na našem rojstnem datumu. Vprašanje, koliko smo stari, ni zgolj predmet preštevanja dni našega zunajmaterničnega življenja, temveč predmet intenzivnih znanstvenih raziskav. Naše telo namreč ni iste starosti, kot smo mi, osebek vrste homo sapiens. Še več, posamezni deli oziroma organski sistemi našega telesa so zelo različne starosti. V igri je obnova tkiv, njihova regeneracija, zato si to oglejmo pobliže.

Vsakih sedem let?
Že dolgo obstaja teza, po kateri se vsa snov našega telesa v celoti zamenja vsakih sedem let. Skratka, forma ostaja enaka, menjajo se njene sestavine. Z očmi biologa to pomeni, da se enako dogaja na celični ravni. Primerjava življenja s plamenom sveče je torej na mestu! Raziskovalci so ugotovili, da se celice nenehno obnavljajo, čeprav se znanosti še pred nekaj meseci ni sanjalo, kako hitro poteka ta proces pri posameznih vrstah celic, ki sestavljajo različna tkiva. Raziskave so kazale te razlike na poskusnih živalih, vendar je ostalo vprašanje, v kolikšni meri je te rezultate mogoče aplicirati na človeka. Vrsto let je problem obtičal na tej ravni. Zdaj je nevrolog Karolinskega inštituta v Stockholmu, Jonas Frisen, prišel do genialne rešitve za vprašanje: "Skozi koliko teles preidemo v času našega življenja?"
Vprašamo se lahko tudi drugače, koliko "nas" je še ostalo v visoki starosti.

Pišeta: prof. dr. Janko Popovič, dr. med. in mag. dr. Drago Dolinar v novi Vivi www.viva.si

Preobremenitveni sindromi: poškodbe mehkih tkiv gibalnega sistema zaradi ponavljajočih se gibov
komolec, koleno, zapestje …

Ortopedi se v vsakodnevni praksi vse pogosteje srečujemo z bolniki, ki pridejo na pregled zaradi bolečin, ki so posledica preobremenitve gibalnega sistema. Izvajanje ponavljajočih se gibov na delovnem mestu, a tudi preveliki napori in napačne tehnike pri ukvarjanju z rekreativnim športom lahko kaj kmalu povzročijo preobremenitvene poškodbe mišic, tetiv ali vezi. Večino teh poškodb je sprva mogoče dokaj lahko in hitro pozdraviti, zahtevnejše pa je zdravljenje dolgotrajnejših, kroničnih oblik.

Preobremenitveni sindrom
V literaturi je predvsem v zadnjih treh desetletjih najti številne članke, ki obravnavajo to problematiko. Že daljnega leta 1887 so med prvimi opisali preobremenitveni sindrom pri pianistih, ki se kaže z bolečinami v zapestjih in rokah. Zmotno je mnenje, da se preobremenitveni sindromi pojavljajo le pri ljudeh, ki opravljajo zahtevna fizična dela, saj so pogosti tudi pri nekaterih poklicnih skupinah, kot so glasbeniki, baletniki in plesalci, pri katerih zaradi ponavljajočih se gibov med vadbo nastopijo bolečine v posameznih delih gibalnega sistema.

Piše: Boštjan Trtnik

Da, vsekakor. Ne samo da jih smejo, temveč se temu nikakor ne morejo izogniti, če le imajo stike z vnuki. Otroci so kot "gobice", ki vsrkavajo vase vplive iz okolja in si na osnovi teh izkušenj, v veliki meri povsem nezavedno, ustvarjajo podobo sveta in sebe v njem. Odrasli ljudje, s katerimi otrok preživi največ časa (starši, vzgojitelji, učitelji .), imajo običajno tudi največji vpliv na njegovo vzgojo. Vedeti pa je treba, da vzgajamo predvsem z lastnim zgledom.

Besede, ki niso podkrepljene z dejanji, nimajo dobrega vzgojnega učinka. Svojega otroka ali vnuka vzgajamo zlasti s svojim odnosom do njega, do živali in rastlin, do sebe in drugih ljudi in do dela, ki ga opravljamo. Otroka ne moremo pretentati, vsaj ne na nezavedni ravni, saj zelo dobro čuti, kdaj smo iskreni, dosledni, kdaj mislimo resno in podobno. In če otrok preživi veliko časa s starimi starši, potem bo tudi ta odnos pustil svoje sledi v njegovi duševnosti.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

NA TRIMEJI PRETEKLOSTI, SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI
Izguba ljubljene osebe - naj je zaradi ločitve ali smrti - oziroma razpad partnerske zveze korenito poseže v naše življenje. Človek ne more biti povsem pripravljen na intenzivne občutke jeze, žalovanja in žalosti, ki sledijo, in ena od najtežjih stvari je vnovično soočenje s stvarnostjo, z življenjem.
Položaj se dodatno zaplete, če imamo otroke, saj se srečamo z vprašanjem samohranilstva (ali, na drugi strani omejenega "dostopa" do otrok), in če nekdanje partnerstvo povezujejo nerešena finančna in bivanjska vprašanja. V vsakem primeru je zapuščanje partnerske zveze in vstopanje v nov svet stresno obdobje, ki ga moramo, naj se situacija zdi še tako brezizhodna, prebroditi z veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti.

PREBOLETI IZGUBO
Konec razmerja, poleg neizbežne panike, ki je eden od prvih odzivov, spremljajo številni negativni občutki: osamljenosti, strahu, negotovosti, dvoma vase, brezizhodnosti, izdanosti, krivde in še bi lahko naštevali. Pomembno je, da te občutke prepoznamo, da se zavedamo, da so običajni, da se jih ne bojimo in jih ne tlačimo v podzavest. To je namreč način, kako nas um opominja, koliko nam je ta oseba pomenila, obenem pa tudi, da je naše življenje polno izzivov in pogosto nepredvidljivo.
Po svoje je težje preboleti osebo, ki je še živa in o kateri vemo, da ima novo razmerje z drugo osebo. Intenzivnost izgube se dodatno poveča, če o nekdanjem partnerju in njegovem/njenem novem razmerju intenzivno razmišljamo ter ugibamo, medtem ko se hkrati smilimo sami sebi.

Prim. Marko Demšar, dr. med, zasebnik, vodja Vivine zdravniške linije in predsednik komisije akcije Moj zdravnik v novi Vivi www.viva.si

Rentgenolog prim. Marko Demšar, ki ima že dvanajst let zasebno ambulanto za ultrazvočno diagnostiko, je prepričan, da bodo z večjim razmahom zasebništva v zdravstvu največ pridobili bolniki. Predvsem bodo dobili večjo možnost izbire, poudarja. Očitke o bajnih zaslužkih in pridobitništvu zavrača kot golo demagogijo, hkrati pa opozarja na ključno razliko med pravimi zasebniki in zdravniki, ki so dopoldne v državni službi, popoldne pa si z zasebnim delom povečujejo dohodek: "Ti zdravniki mečejo slabo luč na zasebno zdravstvo in če bi bila država pametna, bi tovrstno popoldansko delo odpravila."

V Sloveniji že nekaj časa poteka vroča razprava o privatizaciji v zdravstvu: nasprotniki opozarjajo, da vodi celo v razpad javnega zdravstva, zagovorniki pa, da je zasebništvo zgolj njegova nadgradnja. Zakaj, menite, je treba spremeniti obstoječi sistem?
Poglejte, stvari so se spremenile. Sam se še dobro spomnim, kako je bilo, ko smo hrano dobivali na živilske karte, ko smo vso noč stali v vrsti za nakup fička in odpirali devizne račune, ko smo se razgledovali za avtomobilom iz tujine … Zdaj vsi vemo, kaj ponujajo avtomobilske tovarne in prodajalci … Vse se spreminja, le zdravstvo je ostalo tako rekoč na istih temeljih, kot je bilo v času živilskih kart. Zdravstvu v vsem tem času nihče ni ponudil nove kakovosti, stvari so se začele obračati na bolje šele ko je padla zakonska prepoved zasebništva. Odprlo se je novo poglavje, ki ponuja ljudem drugačno izbiro, ponuja jim nekaj več. V to sem povsem prepričan in to prepričanje mi vsakodnevno potrjujejo ljudje, s katerimi sem v stiku.