Ljudje vedo, da je nekje izvir vode,
Morda tam pod Peco,
Pod Karavankami,
Mangartom…

In tam nekje čudežne zdravilne vode,
Ki tam spodaj veselo žubori,
Da nam olajša bolečine,
Izboljša vid…

Morda prav kraj Matjaž tam domuje,
Podari vodi čudežno moč,
Ko slepi spregledajo,
Hromi shodijo.

Še se spomnim tistih pomladnih dni,
Ko se ljubezen razgori,
Čarobnih majskih noči,
Skrivnostna luna se nasmejala,
Ljubezni plamen je vžgala.

Leta tečejo, slabo izbrišejo,
A nasmeh na lice izrišejo,
Otroci odrasli so in trda vez.

Se vnuk k tebi privije nasmeji,
Malce le pozornosti si želi,
Kadar zvezdavo vprašuje,
Želi da na vse odgovor sliši.

Berem pesmi ki niso pesmi,
Poslušam modrosti, skorpucala,
Gledam slike brez, lica brez izraza,
Berem knjige brez duše…

Jed mi je brez okusa,
A je menda zdrava, za koga?
Izložbe so polne vsega, tudi kiča,
Tudi vreme ne ve kaj bi rado.

A prisrčen otroški nasmeh me zdrami,
Prebudi iz razmišljanja,
Smeh iz srca,
Resničen…

Mi megla zastira pogled,
Kot da se pripravlja za spanje spet,
Narava kot pregrinjalo iz listja pripravlja,
Jesen se počasi a zanesljivo se poslavlja.

Iz dimnikov se že dim dviguje,
Ko domačin v vasi zmiguje,
Je dovolj kurjave razmišlja,
Zavel hladen veter pomišlja.

So kašče polne delo skrbnih rok,
Od jabolk krompirja, in dobrot,
Se zgoraj suši šunka za zimske dni,
Ko v kleti mošt se spreminja,
Še malo pa bo v sodih vina.

Ljudje prihajajo in odhajajo,
Z njimi veselje in žalost,
Nasmeh na licih,
Solze v očeh.

Nekateri pravijo da je to usoda,
Spet nekateri krivijo druge,
Pri njih iščejo vzroke,
Tudi ob nesreči, bolezni.

Pa vendar življenje je borba,
Borba tudi za obstanek,
Borba za preživetje,
Med solzami in smehom.

Zlomljeno krilo podpira opornica.

Vseeno letim,
naslanjam se veter.
Zamahi kril so previdni,
bolj togi, manj odločni in rahli.

To krilo se še opira nanjo.
Morda iz navade,
morda pa ga res še boli.

Čutim zamolčano drhtenje,
ki si želi svobodno
počesati perje peruti,
opornica mu tega ne pusti.

Ponovno je z nami jesen,
Z njo je dež meglen,
Odpadlo je listje prekrilo ravan,,
Vedno že krajši je dan.

Je zima počasi trka na duri,
vedno ob njeni zimski uri,
zapihala burja bo severni veter,
morda zapadlo snega bo slab meter.

A vrne se pomlad topli dnevi,
ko nas prignalo bo na plan,
pozdravilo ptičje petje, cvetje,
le kratek čas pa bo poletje.

Je pesem tista ki nas razveseli,
Druži skozi življenje vse dni,
Morda smo spoznali v njej sebe,
Začutili njen dih ki seže v srce.

Nas spomni mladosti, rož na trati,
Cvetočih vrtnic tamkaj na vasi,
Objema ko srce srcu je spregovorilo,
Pod zvezdnim nebom se je zgodilo.

In pesem je družila, odmevala naokrog,
Opevala takrat nešteto je lepot,
A vselej v verze vtkana ljubezen, verzi,
Ki jim prisluhnemo v noč, v sanjah.

Tam zadaj za domačo hišo
se bohoti stara in visoka hruška.
Ob njej so trte iskale oporo v vejah
in sladki grozdi so vabili, da sežem po njih.

V kotu na koncu vrta
so se bahavo razrasle koprive,
ki so zgodaj spomladi še dišale
v domačem loncu.

Na drugi strani vrta so kokoši
že tisočkrat prebrskale sleherno ped zemlje.
Butare, ki jih je stara mati pripravljala vse poletje
so segale vse do roba strehe drvarnice.

Prisluhni pesmi topolov v vetru,
ji v krajih ob Muri lahko prisluhneš,
morda pesmi ljudi na brodu spoznaš,
iz roda v rod se prenaša, rad jo imaš.

Mura lenobno po svoji strugi teče,
le mlin zrnje v moko spreminja,
Ji topol o bregu prijazno kima.

Če v sanjah se ti kdaj prikaže,
boš videl kako ti prišepetava,
Mura, njen brod in mlin ti pojo,
so kot biser ljudje ti povedo.

Nekateri pravijo da kar napišem je cmeravo,
drugi spet sanjavo in zabavo,
tretjim ne ugaja rima,
le kako naj štima….

Saj, vem ko pišem o krajih kjer živim,
o njih pišem lepo, ker želim,
saj so mi dali zavetje,
naj krasi jih cvetje.

Še malo pa se jesen bo v zimo spremenila,
ptice si že pripravljajo krila,
saj na jug spet poletijo,
v tople kraje želijo.

Oglaša se znotraj
Zaprhuta s krilci
in poišče mojo pozornost.
Jo srka, kot nektar
in njen obris se izostri,
njena prosojna vsebina
se zgosti.

Pokliče me k svojemu rojstvu.

Takrat je to za udejanit.
Brez odlašanja.

Tako je rojstvo naravno
in njeno življenje uspešno, lepo in živo.

Kot pajčolan jeseni je prekrila trate,
rosa, meglena jutra prišla so k nam v svate,
dan krajši, sonce kakor da je obnemoglo,
na trenutke kot da prinaša v nas tesnobo.

V tisočero barv jesen listje obarva, spremeni,
s preprogo trate, steze, vse nas obdari,
da prijeten bo spomin na trud, žuljave roke,
če polne bodo kašče, spet zidanice zažive.

Ne naprej in ne nazaj.
Tu, v sedanjosti je Raj.

V sebi sem sežgala
morečo in temno pozabo.
Moj alkemistični laboratorij
jo je pretalil in ji izničil vsebino.

Ostala je Izvirna Misel,
ki z jasno lučjo
poradira temino.
Jasnina ustavi blodno iskanje vhoda,
ki vodi nazaj v moj Raj.

Ne bodi žalostna, draga sestrica.
Saj nisem sam, z menoj je tudi mama.
In nisi sama niti ti, saj si v srcu z nama.

Pride čas, ki nam odnese drage in pušča le spomine.
A lep spomin nikdar ne mine.
V srcu kakor drobna iskra tli
in zažari, da nam prežene vse temačne dni.

Jeanne

*
Bratu v slovo

Brat moj dragi,
zame bil si vedno Brenk.
Ko bila sem majhna,
učil si mnogih me stvari
in marsikaj spoznala sem zato,
ker si mi pokazal ti.

Nekoč si mi kačo majhno
na skrivaj v žep položil.
Ko sem jo izvlekla,
sem zakričala,
ti pa le po tiho rekel,
pa ja ne boš skakala,
saj sem ti slepca le privlekel.

Tam zgoraj se mesec ponovno smeji,
kakor da brska po spominih se zdi,
morda misli na tople majske noči,
ko so češnje cvetele si ponovno želi.

Je maj že mimo, so češnje odcvetele,
le spomin ostaja na okusne zrele,
takrat cvetje ki je prevzelo,
ob vsej lepoti je povsem prevzelo.

Morda obuja spomine majske ljubezni,
ko sem gledal visoko v nebo,
kjer zvezdne steze teko,
od koder pozdravlja mesec lepo.

Nič dobrega ni
te dni,
veliko vročih besed,
težkih misli
in velikih skrbi
malih ljudi.

A sonce vabi,
med pisane trave,
na popoldanske zabave,
k rekam, potokom,
vse tja do morja,
kjer ohladimo glave
in puščamo prosto pot čustvom srca.

*
S poezijo v srcu, ki ne vene,
Lahko prenašamo življenja prozo.
Zapoj si pesem, ko bi hrulo od groze
Ob spoznanju, da je kruh tvoj kamen,
Da ti briga sile tvoje žre kot plamen,
Da pod pezo omaguješ, ki hudo te tlači
In misliš, da poti naprej ni in ne steze.

S poezijo v srcu, ki ne vene,
lahko prenašamo življenja prozo.
Trdno stoj in nikdar, nikjer ne kloni,
z zavestjo, da ob bok stojim ti vedno,
ne samo za Božič poezijo vedro
-(ki duha krepi in misel sladi)-
temveč za življenje vse ti jo poklonim.

Vsak dan manj jih je, ki jih poznam.
Vsak dan manj prijateljev imam.
Vsak dan kaj novega preseneti me.
Vsak dan je težji za moje vse.

Preprosto, odhajam v svoj svet,
vsak moj korak je krajši, ujet,
v njem ni prostora niti za spomine,
enkrat pač, čisto vse enkrat mine.

Še izgledam ne več, kot včasih sem,
ne češem se, ne berem, včasih niti ne jem.
Le čakam še vedno na roko, poljub,
domače pa spravljam v pravi obup.

Lastnina preteklosti.
Vse, kar je za mano, je njeno.
Izprežem se iz njenega jarma.

Pretekli prazni upi iztegajo lovke.
Ne menim se zanje,
ta lov je končan.

Ne hranim jih več.
Lastnina preteklosti.
Vse, kar je za mano, je njeno.

Najdaljši dan je danes,
vroč in soparen.
Bežim v senco, da si ohladim razgreto glavo.
Strmim v veje drevesa in nad krošnjo se razgrinja sinje nebo.
Popolna tišina me obdaja.
A vprašanj se sto poraja.
Ločili so otroke od mater in očetov.
Ste slišali njihov klic na pomoč?
Šolsko leto se zaključuje.
Mnoge čakajo brezskrbne počitnice.
Za nekatere, tudi pri nas, bodo to dnevi brez toplega kosila.

Prišel si v samotni solzi
razkrivaš svoje domovanje
v tišini vodiš me na potovanje
v neskončnost, v drsenje med planeti
ob njih pisani prašni delci
oddajajo vame svojo melodijo
solze polzijo, polzijo.

Tvoja moč močnejša od moje miline
svetova oddaljena milijone svetlobnih let
prišel si, prišel si me objet.