Angeli so tako veliki, tako veličastni, tako čisti, tako čudoviti, da bi nas en sam pogled nanje (če predpostavimo, da nam je dovoljeno videti jih), zrušil na tla, kakor se je to zgodilo preroku Danijelu, kljub temu da je bil pokončen mož in svetnik. Vseeno pa so angeli, tako kot mi, božji služabniki, tako kot mi, delajo zanj (za Boga), povrhu pa še pazljivo bedijo nad nami in nas branijo, tudi najbolj preproste male ljudi.

(Kardinal Newman)

iz: Knjiga o angelih
Sophy Burnham

Odkod si, če ne zrcalna slika sorodne duše.
Srce veli: odpluj med molčeče brazde, odpluj
po vijugah in brzicah njenih vrstic,
skoz valovanje in hrepenenje pričakovanj,
s katerimi je utemeljeno tvoje upanje.
Trajno mi najljubša prijateljica,
krmarka na čolnu z belimi jadri,
čudodelka in svetinja na čolnu odrešitve,
močnejša od prijateljevega svarila.

Slišim te govoriti z glasom nepotešenih besed.
Iz tebe prihajajo v srce in se tam zasidrajo.
Z zagonom moči ugnezdijo občutek za zavestno mišljenje,
kakor dodatek prijateljeve dobrotljivosti.
Besede, ki zmanjšujejo razdaljo med resničnostjo in močjo besede,
ki porajajo ponosna čustva in modra sporočila sprejemam
s tvojo izkušnjo, iztreznenjem in dvomom skoz napetost, zaplet in rešitev.

Nekaj misli iz knjige Atlantida, ki jo je napisala Mihela Ponebšek.

"Ne prosimo boga za nekaj nemogočega, ker tudi on ni vsemogočen. Dajemo samo možnost tistemu, kar je v nas dobrega!"

"Nesmiselno je moliti in prositi, če sam nisi pripravljen storiti ničesar."

"Čim prej se navadi stvari postavljati na mesto, ki jim je določeno, in ne tja, kamor morda želiš. Le tako, boš lahko pravilno razumel njihovo vlogo in uspešno reševal težave."

O, najvišji angel,
neznanec z razprtimi krili nad to pozabljivo Zemljo.
Skrbi zame, varuj me.
Naj se ne zavedam nevarnosti,
Naj ne obžalujem,
Naj ne pozabim na svoje nedolžno rojstvo.

Edna Saint Vincent Millay
v knjigi: Knjiga o angelih
Sophy Burnham

Ljudje so nerazumni, nelogični in gledajo le nase.
Vseeno jih ljubi.

Če delaš dobro, te bodo obtožili, da te vodijo sebični nagibi.
Vseeno delaj dobro.

Če si uspešen, pridobiš lažne prijatelje in prave sovražnike.
Vseeno bodi uspešen.

Kar danes narediš dobrega, bo jutri pozabljeno.
Vseeno delaj dobro.

Poštenost in odkritost te naredita ranljivega.
Vseeno bodi pošten in odkrit.

Kar ustvarjaš dolga leta, se lahko čez noč zruši.
Vseeno ustvarjaj.

Ljudem je zares potrebna pomoč, a lahko bi te napadli, če jim pomagaš.
Vseeno pomagaj ljudem.

Razdajaj najboljše, kar imaš, pa boš v zameno dobil morda le udarce.
Vseeno razdajaj najboljše kar imaš.


Mati Tereza

Čas je:
ena največjih iluzij,
s katero se mora ves čas,
spopadati vsak od nas,
znotraj nas,
tudi ti.

Stojan Svet

"Sreča je človekovo naravno stanje, zato ga ne moremo obtoževati, če si želi nekaj, kar je njegovo. Toda človek dela hudo napako. Verjame namreč, da sreča, po kateri hrepeni, izvira iz predmetov, ki jih lahko izkuša. Resnica je takšna, da človek ne izkuša teh predmetov. Nasprotno, predmeti izkušajo človeka in v tem procesu človek še dodatno oslabi. Človek se vrne z dela domov, utrujen in napet. Da bi se sprostil in obnovil občutek sreče, se odpravi v kino in si da napolniti um z zgrešenimi življenjskimi vrednotami, ki jih prikazujejo privlačni igralci in igralke. Ali pa se odpravi v klub. Tam se zaplete v pogovor o svetu, morda karta ali pije alkohol. Vse to je tratenje časa, tratenje časa pa je tratenje življenja. Namesto da bi te dejavnosti človeku obnovile energijo, ga še dodatno oslabijo."

Od rojstva, do zadnjega trenutka tratimo življenje za nekoristne načrte. Izgubljamo se v računih brez konca. Ko nastopi smrt, se zdrznemo. Toda prepozno...

sedmi dalajlama

Nekoč je boginja Parvati vprašala Šivo: »Gospod! Slišala sem, da obstaja v Indiji sveto mesto po imenu Kaši in je posvečeno Tebi. Pravijo, da bodo tisti, ki obiščejo Kaši in ti podarijo svoje molitve ter se okopajo v sveti reki Ganges, lahko prišli k Tebi na Kailaš in tam ostali za vedno. Ali je to res?«
Šiva je odgovoril: »Ne morejo vsi ljudje dobiti takšnega blagoslova. Sam obisk Kašija in čaščenje Mojega kipa ne zadostujeta. Pojasnil ti bom. Pojdiva v Kaši kot ostareli par. Sodelovala boš z Mano v predstavi.«

Znanstveniki znajo izmeriti bolečino. Ocenjujejo, da migrenski glavobol boli bolj kot odrgnjeno koleno. Ugotovili so tudi, da najhujše bolečine, ki jih lahko izkusi človek, povzročata rojevanje in ledvični kamen, ki potuje po vodih.

S čisto fizičnega stališča oboje enako boli. S človeškega stališča pa sta obe bolečini zelo različni. Bolečina, ki jo povzroča ledvični kamen, je brezsmiselno trpljenje zaradi motenj v delovanju telesnega sistema. Porodna bolečina pa je ustvarjalna, ima pomen, saj daje življenje, nekaj prinaša. Zato bo človek z ledvičnimi kolikami dejal, da bi dal vse, da mu ne bi bilo treba teh bolečin prenašati, ženska, ki je rodila, pa preseže svojo bolečino in premišljuje, da bi izkušnjo ponovila.

POPOLNOST OBSTAJA. Seveda obstaja!
Ko SPREJMETE s takšnim veseljem kot
sončni vzhod, tudi njegov zahod,
ko pozdraviš padec kamna na vašo glavo
tako, kot pozdravite svež kupček
denarja na tvojem bančnem računu.
Popolnosti SE NE DA NAUČITI.
Kar v najhujši "vrtinec" življenja morate
skočiti, da vas malo ZAVRTI. Ko vas
dodobra PRESUČE - vam postanejo reči
že malo JASNEJŠE... A to je šele začetek!
Potem, ko "prečite črto", ne prenehajo
nenadoma vse skrbi, bolečine in težavnostni
preskusi...

JE PA DRUGAČE. VESTE, DA JE
TISTO, KAR BOLI, SAMO VAŠE.

(Elena Danel: Glas duše)

Pridi k meni,
kajti jaz sem misel,
ki te bogati.

Misel življenja.
Misel hotenja.
Misel svetlobe.
Misel luči.
Misel ljubezni.

Misel neskončnosti bivanja
dobrote v tebi.
Misel, ki pred tabo kleči.

...o0o...

Tatjana Malec

(povzeto iz knjige Boža Rustja: Zgodbe za dušo)


Z denarjem si lahko kupiš zlato posteljo,
ne moreš pa kupiti sladkega spanja, ki ga uživaš.

Lahko si kupiš ličila,
ne pa zdrave kože.

Razkošno hišo,
toda ne srečnega doma.

Spolnost,
nikoli pa ljubeznivega zakona.

V knjigi Dimensions of Job, ki jo je izdal Nahum N. Glatzer, je MacLeish objavil esej, ki razlaga, kaj je hotel povedati s koncem svoje igre o Jobu.

»Človek je za vse odvisen od Boga; Bog je odvisen od človeka samo glede ene reči. Brez človekove ljubezni Bog ne obstaja kot Bog, temveč samo kot Stvaritelj, in ljubezen je edino, česar ne more nihče ukazati, niti sam Bog. Ljubezen moraš podariti prostovoljno, sicer ni nič vredna. Najbolj pristna, najbolj neprisiljena je, kadar je podarjena kljub trpljenju, nepravičnosti ali smrti. »

Sposobnost odpuščati in ljubiti je orožje, ki nam ga je dal Bog, da bi nam omogočil polno, pogumno in pomenljivo življenje na svetu, ki nikakor ni popoln.


Iz knjige Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem (Harold S. Kushner)

Najbolje se je osredotočati na svoje srce,
če kaj, ti bo to spremenilo tvoje življenje,
ker, če kje, je v njem njegov božanski izvor,
izvor življenja, mimo časa in prostora. ;)

Stojan Svet

Kaj je ljubezen,

če ne izpolnitev in hrepenenje,

hrepenenje po tebi poznanem,

vendar nikoli do konca spoznanem

navdihom tvojega vzdiha,

po nežnem dotiku srca,

po lahnem šumenju tvoje duše,

polzeče od celice do celice svetleče,

okušajoč sladkobo božanskih vonjav,

prav vseh tvojih vesoljnih daljav...

Stojan Svet

Martin Gray, ki je preživel varšavski geto in holokavst, opisuje svoje življenje v knjigi For Those I Loved. Pripoveduje, kako je po holokavstu obnovil svoje življenje, doživel poslovni uspeh, se poročil in ustvaril družino. Po grozotah koncentracijskega taborišča se mu je zdelo, da čudovito živi. Toda nekega dne so žena in otroci umrli v gozdnem požaru, ki je zajel njihov dom v južni Franciji. Gray je bil ves iz sebe, nova tragedija ga je skoraj zlomila. Ljudje so ga silili, naj zahteva preiskavo o vzroku požara, toda on je raje napel vse sile in jih vložil v gibanje, da bi v prihodnje zavarovali naravo pred požari. Razložil je, da bi se poizvedbe in preiskava osredotočile samo na preteklost, na vprašanje bolečine, žalosti in krivde. On pa se je hotel usmeriti na prihodnost. Preiskava bi povzročila, da bi se obrnil zoper druge ljudi – je bil nekdo nepazljiv? – kdo je kriv? – in če se človek obrne zoper soljudi, če išče nepridiprava in obtožuje druge, da so krivi za njegovo nesrečo, postane še bolj osamljen.

Sklenil je, da mora živeti za nekaj, ne pa se bojevati proti nečemu.



Iz knjige Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem (Harold S. Kushner)

Nismo prah. Nič pravzaprav ni prah,
gola materija.
Ja, morda smo vsi ZVEZDNATI PRAH...,
prah Večnosti, skupaj spleten in prepleten v
ČUDOVIT VRTINEC VSEGA
OBSTOJEČEGA.
Nihamo eden z drugim in s Celoto.
Trda "resničnost", ki jo vidite zato,
KER SO VAS TAKO NAUČILI,
je pravzaprav NERESNIČNOST, JE
ČISTA LAŽ VEČNOSTI.
Kamen, živo ali neživo fizično telo, reka,
odboj v steklu, Vi sami -

VSE JE ZGOLJ NIHANJE ŽIVLJENJA,
IZ PRAMATERIJE IZHAJAJOČEGA
IN V PRAMATERIJO SE
VRAČAJOČEGA.

(Elena Danel: Glas duše)

Z nesrečo dobrih ljudi si ne belijo glave samo tisti, ki trpijo, in njihovi sorodniki, temveč tudi vsi tisti, ki bi radi verjeli v pravičen, pošten in znosen svet. Neogibno postavijo vprašanje o božji dobroti, prijaznosti in celo o njegovem obstoju.

Ne moremo le moliti k Tebi, o Gospod, da končaj vojno,
saj vemo, da si ustvaril svet tako,
da mora človek sam poiskati pot do miru
v sebi in s svojim sosedom.

Ne moremo le moliti k Tebi, o Gospod, da končaj lakoto,
saj si nam že dal vire, s katerimi bi lahko nahranili ves svet,
če bi jih le modro uporabljali.

Ne moremo le moliti k Tebi, o Gospod,
da odpravi predsodke,
saj si nam že dal oči,
s katerimi naj bi videli dobro v vseh ljudeh,
ko bi jih le prav uporabljali.