Sem zgodaj zjutraj prebudila se,
tam gosi iz gnezda dvignile so glasne,
od psa pobudo vzele so jasne,
jim kosmatinec, pes bil v pomoč,
a kot po navadi potepuh izginja v gozd
na obzorju že sonce sramežljivo sije.

Rada zjutraj zrem tja v dolino,
a že iz dimnikov se dim vali,
da riše črte v nebo mi spregovori.
Spet zdaj meglica ga zakrije,
prekrila vso je tam dolino,
in naravo pokrila je s sivino.

Kjer na bregu mogočen hrast stoji,
objela, skrila megla kot da ga ni,
tam žled in sneg sta ga močno ranila.
Tako veličasten je stal v vsej veličini,
objet bil v led, bremena ostaja sled,
polomljen, strlo vejevje mu v tej zimi.

Lep sončen dan je a že jutri dež se obeta,
le kakšen bo v nedeljo, torek, pust prihaja,
dnevi ko vse se spremeni preobleče, vsak,
naj bo povprečnež, otrok, ta dan ima rad.

Sam razmišljam dodal bi še tepežni dan,
nam pust postal veliko bolj bi spoštovan,
po puklih dobili bi znani jih nekateri,
lopovi barabe tajkuni vseh vrst preberi.

Je res sramovanje
negativno čustvovanje?
Takšno je le sramotenje,
napak drugih naštevanje.

Kdor nikoli ne zardeva,
tudi sramu ne pozna,
si zlepa napak ne prizna,
jih tudi ne odpravlja.

Z zanikanjem svoje krivde
v napačno smer gre življenje,
saj sram terja spremembo
in dobrega pravo veljavo.

Če si dan ali dva
vesela pustna šema,
ni prav nič narobe,
saj nasmeješ še druge.

Ni prav in ni dobro,
če z videzom, masko,
skrivaš svoje bistvo
vsem in pred sabo.

Še kdaj moram izreči –
ne drugim, le sebi:
Nikar v izgovore, ne v laži,
tudi sebi se boljša ne kaži!

Gledam na vrh gore,
sončni žarki jo krasijo,
oblaki temni na nebu le na tej
strani gore nekam hitijo…

Morda nosijo v sebi dež, sneg,
a vrh gore se koplje v soncu,
snežno pokrivalo se blešči,
kot da pogleda ne želi…

Sedaj je tudi na tej strani posijalo sonce,
čarobne meglice se sprehajajo,
dolina se je iz zaspanega jutra
spremenila v sončen dan.

jože.k

Mar zrete gledate v zvezdnato nebo,
vsem vabljivo skrivnostno nam lepo,
kjer tamkaj steze, njih sijaj je čar.
utrinki željo izpolnijo ti radi v dar.

Morda ugledaš voz je veliki ali mali,
da ne izgubiš se na zemlji naši stari,
severnica sveti ti pravo smer pokaže,
zodiakalno ozvezdje tam gor ne laže.

Ponovno je nad nami zvezda repatica kot takrat,
kakor takrat ko je tam naznanila skozi čas,
Njegov prihod, rojstvo Kristusovo,
odrešitev za mnogo ljudi,
za ljudi up včeraj,
danes jutri.

Ljudje so spoznavali moč vere, molitve,
sprejeli so Njegov nauk, zapovedi,
z vero v posmrtno življenje,
kjer bo nebeški raj poplačilo,
za dobra dela na zemlji,
pekel za pokoro…

ko igrali smo se v pesku in smejali se v sonce
kot da ni nicesar okoli in sama sva bila
vse do konca spominjam se, dokler nisva le zaspala
ob ogenjčku toplem tik ob morju sredi poletja,
ko še zime ni bilo, ne blizu ne daleč

vse do konca spominjam se, dokler nisva le zaspala v objemu celo noč,
celo noč in celo jutro sva prespala v objemu
v objemuu
v objemuuu
v objemuuu in toplooo

Že dan rahlo nagibal se je v večer,
razmišljal sem grem v pravo smer,
a kmalu sem zaslišal tam teče žubori,
Mura ob mlinu na svojo dolgo pot hiti.

Tam brod ob reki, kolesje se je vrtelo,
vsa moč prenaša se v mlin tik ob Muri,
drobi, melje, dan v večer se spremenil,
iz zrnja v moko Babičev mlin bo dobil.

Ni lepšega kot jutranja je zarja,
sonce za goro že nas pozdravlja,
meglica v dolini tam se poslavlja,
sonce v dan na pot se odpravlja.

Pogledam na Alpe v soncu žare,
majhen oblaček naproti jim gre,
ptice veselo tam v gozdu žgolijo,
se lepega dneva na glas veselijo.

Moj dežnik lahko leti,
kamorkoli se mi zdi,
zavrtim ga in odprem,
hop – in že letim na njem.

Moj dežnik predobro ve,
kam me vleče, kam pa ne,
vsakič mi pokaže nove
krasno pisane svetove.

Pod večer pri nas doma
mama z očkom klepeta:
»Naš otrok prekrasno riše.
Kje je videl vse te hiše…?«

Danes je ves temen dan,
prav za pesem že izbran.
So oblaki sonce zakrili,
jesen nam pisano odkrili...

Sva se v soncu še dobila,
si skoraj nič obljubila,
se s poljubi obdarila,
da ne bi kaj zamudila...

Spet sonce med oblaki,
narava počasi že spi,
ko nastaja ta pesem,
pa lučka gori...

Maja David - MajChi

Vsi otroci so bili polni pričakovanj
stali so ob Božičnem drevescu,
lepo okrašenem, pod njim pa ,
darila označena z imeni vseh.

Natopil je pričakovan trenutek,
vsak od otrok je vzel svojega,
ter ga začel skrbno odpirati,
iskal skrivno presenečenje.

Hvaležni pogledi obdarovanih
prisrčen smeh, objemi, poljubi,
Janezek pa je kar takoj preizkusil,
igrice ter med hojo nerodno padel…

Ne vem če smo še ljudje ali raja,
le kaj vse se okoli nas dogaja…
Ljudje bežijo iščejo si kraj,
koder jim bo boljše,
sebi iščejo si raj…

Tam nekje mori se v imenu vere,
izginjajo mesta, vasi že cele,
kot da več ni domov,
za ljudmi je lov…

Bodi moj navdih.
Bodi moje navdušenje.
Bodi moja neustavljiva radost.
Bodi moja najljubša popevka.
Bodi izvir moje sreče.
Bodi večno obnavljajoča se mladost.
Bodi moja volja do življenja.
Bodi še naprej moja svetinja.
Bodi nedolžnost otroka.
Bodi najbolj omamno dehteči cvet vrtnice.
Bodi vsak moj najljubši letni čas.

Popek nežno razcveti,
nove razsežnosti dobi.
Ga dež zaliva srčno,
mu vedno bolj je toplo.

Po dežju sije sonce
in mavrico nariše
na vse konce.

Jabolko pisano dozori,
se utrgati pusti.
S sladkobo nas razveseli,
preden ta svet zapusti.

Maja David

Ogenj vzplamtel je,
cigareta zagorela,
cigareta tli,
dim se od nje vali.
*
Na oknu slonela,
je pesmice pela,
obsijana z mesečino
je vsa zaihtela.

Se spomnil, ko tresočo roko mu podala,
na želežniško postajo nositi pomagala,
kovček, dobrote v krušni peči še pečene,
objem solzne matere v slovo ljubeče.

Le še pogled v slovo skozi okna vlaka,
kjer na postaji stoji mati v slovo pomaha,
a že hlapon s piskom se oglasa odhaja,
potuje daleč proč od rodnega mu kraja.

Pot dolga mučna minil dan je tam že noč,
že je tam na postaji v tujini daleč proč,
kjer čakal ga prijatelj, v tujini novi dom,
a razmišljal na moj dom pozabil ne bom.

Vse življenje iščem Tebe.
Vsepovsod odkrivam Tvojo prisotnost.
Vir mojih življenjskih moči si,
najboljše, kar se mi lahko zgodi…
Prisluhnem melodijam, v njih je skrit Tvoj glas.
Naprej me žene hrepenenje, ki vem, da je od Tebe.
Moja duša žejna, lačna Tvoje je Besede,
velika imena pa odkrivajo Tvojo mi podobo.
Včasih ne znam moliti, ne vem, za kaj prositi
in kaj mi je storiti.

Pogost spomin se ponuja,
nenehno nas opominja,
rad bremena odpravlja,
rešitve in mir nam ponuja.

Spomin, ki se ponavlja,
izbira nelepe dogodke,
da uvidim napake,
mi nove preprečuje.

Boleč spomin je svareč,
moti zbranost, ovira odnose;
naj le vodi v dejanje,
izbriše zamere, krivice.

Ko ne rasteš v višino,
pridobivaš bolj širino,
že popuščaš, kaj opuščaš
in počasi še pozabljaš.

Ko pri delu ne napreduješ,
brez idej počasi izprežeš,
te že ščiplje tu in tam,
lahko popraviš se kar sam.

Čas je pravi za pregled,
kaj bilo je le obet,
kaj spotikanje ob druge,
kaj zaprava energije.

IMAMO, DA DRUGIM DAMO

Iz misli ali še črk so besede,
iz radosti in not melodije.
Naj bo zraven trezen premislek,
tudi molk in malo tišine.
To doseči, podeliti, razveseliti,
nikoli obupa, lenobe podpirati!

LE NEKAJ

Kjer vrisk z gora v dolino odmeva,
družba veslih src na glas prepeva,
vrhovi tam planine so nam v okras,
jih obiskujemo, so nam v čast.

Morja modrina, poletno sonce vabi,
valov, opojnosti slane se ne pozabi,
še jadrnice, ladje, školjke na obali,
rad vsak poltjo z morja rad pohvali,

Nam kraje kjer griče krase gorice,
ob trgatvi rade obiščejo jih ptice,
a klopotci tam zganjajo že hrup,
odganjajo ne zaželene gostije up.