Tom je bil poročnik, pomočnik kapitana fregate "Predrznost". Imel je težave s hierarhično naravo poveljevanja in je zaradi svoje nestrpne narave včasih dvomil v kapitanova povelja.

Nekega dne, ko je Predrznost plula skozi ledene vode okoli Norveške, je šel Tom predaleč. Svojemu predpostavljenemu je nasprotoval pred vso posadko.

Kapitan se ni razjezil, namesto tega se je počasi približal poročniku, ga prijel za ramo in ga popeljal na stran. Do tega trenutka je Tom že obžaloval svoje neprimerno vedenje.

Ali nam lahko pomaga opis ljubezni, če je v sebi ne udejanjimo?

Če smo se za pravilno življenje trudili včeraj, se moramo tudi danes in tudi jutri.

Kdo pravi, da bo živel pravilno življenje brez truda, se moti.

Brez pretiravanja ja, vendar ne brez truda.

Kaj se zgodi, če se zagledamo v razkošje, a bistvenega, ne vidimo.

RASKOŠJE NAM ZASTRE BIT TAKO, DA NE VIDIMO RAVNO TEGA, O ČEM POJEJO VSI BLEŠČEČI IDOLI.

Nasmeh je praznična obleka duše.

Sonce drsi čez žensko polt, ko se z nasmehom zbudi iz sanj.

Nasmeh je razcvet sončnice.

V sonce ne moreš drezati s palico, kakor v negibno mlako, ker ga ne dosežeš.

Nasmeh je božanski dih sonca, kakor je cvetenje rože na vrtu.

Smeh je v življenju sidro sredi morja. Sonce ožari vrvi, ki se namakajo v kapljah soli.

Domišljija je vse kar še ni udejanjeno.

Čim je nekaj na resničnem realnem temelju, pa ni več domišljija.

Vse je v tem ali je človek bolan ali zdrav.

Vse je v tem ali smo toliko zdravi, da si v domišljijskem svetu, znamo postaviti vse tako, kakor naj bi tudi po izvornem bilo.

V domišljijskem svetu, se lahko doživljamo takšne kot bi radi bili.

Mislimo, da samo izkušnja nadarjenosti šteje, pa ni res, enakovredna temu, je izkušnja, čisto enostavnega, celo nevednega bitja.

Človek je srečen edino, če živi in je v skladu, s svojimi temeljnimi možnostmi za razvoj.

Če hočeš postati nekdo, možnosti in za to potrebnih talentov pa nimaš, te je prevzela zunanjost tega. Ni prevladalo bistvo, ampak zaradi nečesa, želja za nečim.

Človek si ne more izvirno pošteno iskreno želeti tega, za kaj nima osnov.

To ni iz ljubezni ampak iz želje za biti.

Tak človek ne pozna enostavno živeti in biti to, za kaj si ustvarjen.

Nebo je bilo prosojno modro, brez sledi oblačkov, drevesa kronana z zelenjem in drobnimi visečimi sadeži. Mislila sem, da dežujejo zvezde. Prepustila sem se čudenju starega kobalastega in skrotovičenega drevesa, ki je bilo z muhasto raščo speljano v latnik pred Breščakovo hišo v Dobravljah. Kolikšno bogastvo oblik in barv se je odpiralo pred menoj!

Ti prečudoviti vtisi so mi ostali zasidrani v duši. Vsak trenutek je bil zame dragocen, vse blagodati narave so se mi zdele tako plemenito meni naklonjene. Čutila sem se gospodarica svoje sreče, le oče in nono sta mi manjkala. Raznobarvnost cinij, aster in georgin za hišo mi je pričarala dobro razpoloženje.

Mnogi mislijo, da so izvoljen narod v smislu neke vrednosti,
še bolj pa se motijo, če mislijo večvrednosti.

Izvoljen narod od najmanjšega do največjega,
je v smislu uresničitve ljubezni.

No, če pogledamo najmanjši ali največji narod
ali celo pleme, ima k temu poklicanost priti in
udejanjiti ljubezni resnico celote v sebi.

Nekega dne se je v mestu pojavil mladenič in hitel razlagati, da v vsej dolini ni lepšega srca kot je njegovo. Okoli njega se je zbrala velika množica ljudi in občudovala njegovo srce, kajti bilo je res popolno.

Na njem ni bilo nobenega madeža ali napake. Vsi so mu potrdili, da ima res najlepše srce, kar so ga imeli moč videti. Mladenič je bil zelo ponosen in svoje lepo srce hvalil še naprej.

Nenadoma se je v množici pojavil starec in dejal: „Tvoje srce ni niti približno tako lepo kot moje.“ Množica in mladenič so si starčevo srce ogledali pobližje.