Zlo ima tisoč obrazov,
zaradi nas je skoraj neuničljivo;
vsenaokoli je polno dokazov
za ljubezni nešteto porazov.

Zlo premore tisoč izgovorov
za vse prikrite podle naklepe,
neti spore, vojne, maščevanje;
naše hudobije so mu vir energije.

Zlo si prilašča glavno besedo,
od brezbrižnosti večine je gnano,
naša nemoč daje mu moč,
drugim in sebi v nesrečo.

Vesel je bil, ves nasmejan,
zanj bil najlepši ta je dan,
postal bo oče, srečnež žari,
že mladi par po zibelko hiti.

Prišel je dan, ko sta se rodila,
ne en kar dva fantka se bila,
imena dvojčkoma sta izbrala,
še eno zibko brž sta poiskala.

Resnično rojstvo čudež narave,
seme iz ljubezni čarobno vzklilo,
naj zdravje, sreča družino veže,
v življenju le z dobrim postreže.

Ja, beseda se vedno veliko velja.
V njej človek človeka lahko prepozna.
Vse težave in bolesti lahko z njo preseže, nova prijateljstva naveže,
včasih pozabi na svoje gorje,
ko zasliši, kaj vse drugemu godi se.

Za pogovor je treba le voljo in čas,
pa slišati drugega in njegov glas.
Prisluhniti drugemu, slišati ga,
tega še vedno vsakdo ne zna.
Morda niti noče, ali ne upa,
morda pa včasih preprosto obupa.

Je vsaka domača žival
nege, ljubezni deležna?
Eno ljubkujemo in razvajamo,
drugo okrademo ali pojemo?

Ukročeni, nasilno spremenjeni
smo le neusmiljeni ječarji?
Z lovom v zver jo spreminjamo,
naravo, svobodo odvzemamo?

Ribe niso postna hrana,
niso jed čutečega človeka,
zato nič za petek ali svetek
naj ne ujame se na trnek.

Naj le bodo neuporabne
vabe, mreže in harpune,
kitolovke pa sramota
in akvarij nikomur ječa.

Krokodil res ni kriv,
če točimo solze kot krokodil
nad tujo bolečino, nesrečo,
vendar krivico podpiramo.

Naši predniki so bili le lačni,
kasneje že pogoltni, nasilni;
od njih so se naučile živali
uživati meso, zanj ubijati.

Nekoč ubijanje za kos mesa,
nato za več ozemlja tujega,
danes za prevlado, bogastvo,
nedotakljivost, dvomljivo slavo.

Prečudoviti, Ljubljeni,
ki odbiraš nežne, svetle tone
zgodbam mojih dni,
in jih včasih orosiš
s solzami hrepenenja,
ki kot dež kapljajo mi v srce,
da ga zbistrijo, okrepijo…

Razpiraš ustnice
v blažen mi smehljaj
neskončne sreče,
ki ne izgine iz srca
tudi kadar se priplazijo na plan
oblaki mrke žalosti, skrbi,
da bi mi skalili dan…

Pridi, da gradove zlate
sezidala bova si v neba sinjine
in v oblake bele.

Pridi, dokler je nebo še sinje,
dokler so oblaki beli,
da ne bodo prehiteli
naju temni mraki.

Pridi, dokler nama svetle nade
preostaja za gradove zlate.
Čakam nate …

skuhal si kavo
žametno nežen okus
popila sem te

stopila sem se
v poljubu slovesa
in te vrnila

zdaj tavam srečna
ničesar več ne rabim
le ponovitve

Vem, da name spomnila zagotovo se boš nekoč,
ko te bodo vsi zapustili samo tako rekoč.
Se še spomniš, ko bila si moja ljubljena,
ko do ušes bila sva oba zaljubljena?
Ko bi te videli, bi dojeli, da angeli obstajajo
in da v nebesih prelepo pojejo Bogu ter rajajo.
Nočem točiti več vsakodnevno solze za teboj,
moram pač naučiti se živeti sam s seboj!
Kar nekaj zaobljub je, ki sem jih prelomil,
vem ljubljena, da močno sem ga polomil.
Telo je vedno vztrepetalo, ko sem te poljubil,
a črni demon najino zvezo nalašč je pogubil.
Sonce tisti dan prenehalo zame je sijati,
črne sence pa v ksiht začele so se mi smejati.
Sedaj sem samo še strta in osamljena duša,
ki jo bridko življenje vsak dan preizkuša.

Po celem životu streslo mi je kosti,
ker bilo mi je grozno, izpod časti.
V najin dom pripeljala novega je človeka,
najin otrok pa cel večer že joče - veka.
Ni bilo ji mar ne za otroka, ne za mene,
dojel sem, da za bogastvom samo se žene.
Kako lahko zaklala me je v dušo?
Na trenutke pomislil sem že na rušo ...
Revni ''pesnik'' s teboj mi vse je že odveč,
jaz pa zaslužim z njim si malo več!
Začela pakirati svoje je obleke in stvari,
ne poskušaj preprečiti mi to, me posvari.
Tako ostala sva z otrokom čisto sama,
ne briga jo za naju, ker postala je ''dama'' ...

Ljubim te in vem, še naprej te bom ljubil,
čeprav vem, da davno sem te že izgubil ...
Nekoga drugega nekoč boš vzljubila
in mojo dušo ter srce boš s tem ranila.
Čas z leti, z veliko hitrostjo bo mineval,
jaz pa drugi čustva ne bom razodeval.
Mnogo noči prebedim vse tja do zore.
Bog, zakaj doživljam takšne hude more?
Moji menjajoči občutki beli so in črni,
res lepa in podobna dolgonogi si srni.
Sedaj počutim se tako obupno, grozno.
Kaj naj rečem? Sedaj je vse prepozno?
Grenak priokus preteklosti bo ostal,
jaz pa na dežju včasih ves sam bom stal ...

Le kam potujemo z našo miselnostjo,
ljubeznijo do materinega jezika,
Smo pozabili da smo Slovenci?
Naše obnašanje je nesprejemljivo!
Slovenščino ignoriramo povsod…
Začne se z reklamami elektronskih medijev,
poimenovanjih prodajnih izdelkov,
ko se na prvo mesto postavlja tuj jezik…

Imamo slovenske besede poimenovanja,
vendar je prevladala tuja beseda, ime proizvoda
je za to prodajni proizvod boljši…
ne, ni le naš odnos do SLOVENŠČINE,
je takšen kot ne bi smel biti do MATERINŠČINE!
Naš materinski jezik izginja, gre v pozabo.
Izginja pa tudi naša identiteta, naš jaz.

Sprehajam se po cvetočem travniku svojih misli.
Tovrstno cvetje in zelenje je živahno barvito.
Prevladuje rastje toplih barv, na katerem se oko rado ustavi,
da se spočije ob svežini nedosegljive lepote,
lepote, ki jo moraš najprej znati zaznati s srcem,
da lahko potem resnično ostrmiš nad vso veličino njene preprostosti.
Ta moj travnik pa je samo neznaten približek resničnega veličastja lepote,
ki jo le nejasno sluti moja duša,
lepote, ki jo je nasipal Sejalec – Stvarnik v sleherno srce.
Lepote, s katero je ljubeče zaznamoval vse kar biva in kar je.
Ta Lepota se v resnici imenuje Ljubezen.

Danijela Premzl

Živim v samoti in sem zelo osamljen,
od prijateljev ter sveta sem zapostavljen.
V goste ponoči hodijo mi sence, zli duhovi,
čez dan pa borim s svojimi se strahovi.
Včasih napišem kakšno pesem, poezijo,
kateri nekateri ljudje se ji v brk smejijo.
Pišem o življenju, ljubezni in smrti,
da zadostim svoji duši melanholični, strti.
Moja rana ljubezen že zdavnaj je umrla,
ko nekega dne je odšla in srce mi strla.
Prepuščam žalostnim zvokom se kitare,
najraje pa poslušam najine pesmi stare.

Iz dneva v dan več bridkosti
vse več ljudi že skrbi in teži.
Zakaj širiti ocene in sodbe,
javno ožigosati domnevne krivce?

Zmerjanje res ni izhod,
obtožbe nikomur v pomoč.
Nikar v zapravo dobrih moči,
tvojih, njegovih, še mnogih.

Človek, najprej ozri se k sebi,
o svojih napakah razmisli,
zavestno se jim odreci,
opraviči se, vse popravi.

Zdaj v času karantene sem se odločil,
da te razveselim z eno od mojih pesmi,
ki jo tudi sam izvajam ob spremljavi dveh prijateljev iz Maribora.
Upajmo, da se ta karantena čimprej konča. Želim ti vse dobro

https://soundcloud.com/stoychi/i-love-you-stoyan-svet?

Za vsakim dežjem slej ko prej posije sonce,
za vsako zimo zopet se rodi pomlad.
Današnje solze žalosti v očeh
se bodo jutri spremenile v solze sreče...
Svetloba Dneva bo zakraljevala in premagala temo Noči.

Verjemimo v veselo oznanilo bližajoče se Velike noči,
da je Življenje mogočnejše od Smrti
da Upanje nikoli ne umre,
da Ljubezen vse premore...

Poznam jih, radi nergajo, kritizirajo,
iščejo dlako v jajcu, perje pri zajcu,
polni so samohvale, vseh naj lastnosti,
rekel za nje kar poosebljenih norosti.

Radi spijo, se ob polni mizi veselijo,
ne pri lastni, pri tuji tja kar priletijo,
če jim kaj ni povšeči , jim neznan okus,
svoje nasveti delijo, ob tem pa bentijo.

Mene je strah ljudje.
Strah me je vašega ravnanja.
Strah me je prepoznih odločitev
In strah me je pomanjkanja zaščitnih sredstev.
Strah me je, da zbolijo, moji najdražji
in strah me je, da težko obolim.
Je strah tudi vas?

Mene je strah,
da zboli zdravnik, ki bi moral skrbeti zame.
Strah me je, da omagajo sestre, ki nimajo zamenjave.
Strah me je, da bolezen ne bo lahka.
Ja, strah me je informacij, ki me neprestano spremljajo.

Ponovno topoli bodo ozeleneli,
v vetru prelepo pesem mi zapeli,
Mura igrava, razposajena tam hiti,
vrnitve štorkelj pričakuje, se že veseli.

Kot rajske ptice bodo ponovno priletele,
utrjena mogočna gnezda tam so imele,
simbol panonske ravnice tem ljudem,
zdaj čakajo le na ta pričakovan den.

In ko bodo krožile nad pašniki ravnico,
občudovali bomo spet prelepo ptico,
morda da rojstvo med ljudmi oznani,
nas vse iz spanja zimskega predrami…

Ko odšla v kraje boš neznane,
kjer Arabci nosijo turbane
in po puščavi jezdijo kamele,
kjer rože hitro vse bi ovenele,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Ko odšla v arabske boš kraje
in uresničila svoje skrite sanje,
ko sedela ob ognju boš v puščavi
ter gledala obrise obzorja v daljavi,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Prišel mož srednjih let v trgovino,
nekaj bi kupil a nima gotovino,
ubog bil že na videz kar se da,
kar dobi, zasluži premalo ima.

Tri hčerke krive, to je pokora,
želja neskončnih to je že mora,
se prva udinja, kuha v župnišču,
pa druga citre brenka v letovišču.

Tretja policistka vsem strah trepet,
ušla jim je mati je izginil nasmeh.
Ko prva kuha tam župnik se jezi,
vse je narobe, se vse prismodi.