Ta dolgčas, ta žalost-a ni ga, da segel bi v dlan,
ko dušo potrtost spreleta...
Te želje....Kaj želel bi večno in večno zaman ?
A leta bežijo-najlepša mi leta !


Ljubiti- a koga ? Kdo šel bi za hip se ogret ?
A večno ljubiti ne da se...
Če vase pogledaš-za vsem je izginila sled.
Pozabil si lepe in žalostne čase....

Strasti ?-Slej ko prej bo njih sladka bolest
preudarna beseda pregnala...
življenje, če le si ogleda ga hladna zavest,
je klavrna burka in bedasta šala !

Byron

Thou hast nor youth nor age elliot
But as it were an after dinner sleep
Dreaming of both.

Signs are taken for wonders. 'We would see a sign!

Do I dare
Disturb the universe?

Speak to me. Why do you never speak. Speak.
What are you thinking of? What thinking? What?
I never know what you are thinking. Think.

I think we are in rats' alley
Where the dead men lost their bones

Ah, my friend, you do not know, you do not know
What life is, you who hold it in your hands

"Prešern"

Sveta jaz nisem ljubil
in ne mene svet,

Preziral smrad njegov sem,
nisem v prah ril s koleni,
z ragljo laskavih besed,
ne lic v smehljaj koval,
ne na vse grlo vpil
kot tujih ust odmev.
Krivičen bi mi bil
kdor bi me k takim štel.
Med njimi sem živel,
a tujec sem jim bil.

In bi še živel,
da ni razum od lastnih misli otopel.

Byron

Pusti mrtvim, da pokopljejo mrtvih.
Pusti besede vseh minulih dni.
Zapoj Svojo Pesem –pesem večnega cvetja,
ki že od začetka v tvojem srcu živi.

Kaj ti bodo navade in meje?
Kaj ti bo zgodovina, ki nje že dolgo ni.
Ta trenutek se šteje in le ta občutek,
v katerem spoznaš, da si - Ti!

Zajami zrak in zakriči na glas:

- To sem JAAAAAAAAAAAAAAAAAZ…

Dar brezplodni, dar slučajni,
to življenje-le čemu?
In zakaj ukaz te tajni
je obsodil v smrt-čemu?

Kdo me je s sovražno silo
v svet iz niča zvabil-kdo?
Kaj mi z dvomi um skalilo,
kdo srce prežel s strastjo?

Cilja ni nikjer pred mano,
duša prazna, prazen um.
Mene muči neprestano
pustega življenja šum.

A.S.Puškin

Lermontov, Puškin, Byron...
Kje se je izgubil tvoj obraz?
Kdor te ljudi razgalsil za velike?
ali vse to le kič? okras?

Zakaj želiš podobo prazno,
Kaj ti bo cvet, ki suh in gnil.
Zakaj pod plaščem sivosti vsakdanje,
svoje srce, ki čaka te, si skril.

Ne išči si idolov in dokazov,
preprosto - v odsev svojih oči zazri,
v njih videl boš, da svet ni prazen,
v njih je Ljubezen, v njih si Ti.

TA DOLGČAS, TA ŽALOST


Ta dolgčas, ta žalost !-a ni ga, da segel bi v dlan,
ko dušo potrtost spreleta...
Te želje...Kaj želel bi večno in večno zaman?
A leta bežijo-najlepša mi leta !

Ljubiti-a koga ? Kdo šel bi za hip se ogret bi ?
A večno ljubiti ne da se....
Če vase pogledaš-za vsem je izginila sled,
pozabil si lepe in žalostne čase....

Strasti?-Slej ko prej bo njih sladko bolest
preudarna beseda pregnala,
življenje, če le si ogleda ga hladna zavest,
je klavrna burka in bedasta šala !


M. J. LERMONTOV ( ne Byron )

K plemenitemu človeku spadajo tri stvari,
katerih nobene nisem sposoben:
človečnost, ta rešuje potrtosti;
modrost, ta rešuje dvomov;
pogum, ta rešuje strahu.

KONFUCIJ

To veselje, ta radost in ponujena dlan
Ko dušo sreča spreleta...
Te želje....Kaj želel bi minljivo, saj večno imam.
Dolga leta pred mano, najlepša leta!


Ljubiti tebe, vsak hip s tvojo ljubeznjo ogret
in vem večno ljubiti da se...
Če vase pogledaš in se vidiš v vsem.
Živim in bom v lepem času...

Strasti? Nikoli ne bo njih sladko bolest
preudarna beseda pregnala...
življenje, če le si ogleda ga čista zavest,
- je Ljubezen, ki bo dolgočasje pregnala!


(Lermontov/Byron/amen)

Kdo zna
noč temno razjasnit,
ki tare duha?
Kdo ve
kragulja odgnati,
ki kljuje srce
od zore do mraka,
od mraka do dne ?
Kdo uči
izbrisat iz spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih dni odvzeti spred oči,
praznini ubežati,
ki sedanje dni mori ?

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal,
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.

Te želje...Kaj želel bi večno
in večno zaman?
A leta bežijo-najlepša mi leta.


Mix

SHUUUUUUUUUUUUUUUUUT UUUUUUUUUUUUUUUUUUUP




.and kiss me.

Zato so objokovani oboževani

Mnogo pesnikov je oboževanih,
ki so v pesmih nad življenjem jokali,
ker v njem niso našli,
kar so ves čas iskali.

Tudi danes pesniki jokajo,
v pesmih objokujejo izgubljeno,
bodisi ljubezen, ali srečo tisto nekaj,
česar v sebi sploh še niso odkrili.

Mogoče tudi ti jokaš nad življenjem,
kako je tebi v njem res hudo,
kajti tebe nihče ne razume,
prav tebi je še najbolj težko.

Ampak težko ti je samo zato,
ker se nočeš v sebi premakniti,
želiš, da vse ostane tako kot je,
a pri tem hočeš srečna biti.

Lekcij življenja se ne da preskočiti,
vendar ti jih ni treba ponavljati kar naprej,
sreče ključ se nahaja v tvojem srcu,
a za to moraš spoznati človeka z velikim Č.

Ti moraš storiti ta prvi korak,
da jih bo on zate lahko tisoč.

Stoyan Svet