irina, z vsem, kar napises, se skoraj v celoti strinjam: imas odlicno argumentirane komentarje, jasno in konkretno se lotevas bistva te problematike.

Prav iz istega razloga sem se tukaj pojavila sama: nevzdrzno se mi zdi, da lahko ti trije osnovni posamezniki delajo linc na medrzavni ravni, ne le spletni!

Vendar pa je tu zakonodaja jasna: odgovarja tudi potral, ki to " gosti".
Da pa so najbolj odgovorni akterji, je pa dejstvo dejstev. In ti bodo - prijav proti tem akterjem je bilo ze veliko - dejansko tudi sodno ogovarjali, ce bo ugotovljeno uradno, da je slo za sovrazni govor.

Iti se inkvizicije v 21 stoletju, na plecih cloveka, ki mu je temeljno vodilo plemenitost in ljubezen do Zemlje - nedopustno.

Jutri bodo lincali drugega, pojutrisnjem tretjega.
Tako to gre. in ker smo velika vecina tu podprli delo Marka Pogacnika in njegovo pravico do umetniskega in duhovnega izrazanja.

TI JE NJEGOVA TEMELJNA PRAVICA.

Bodi lepo, irina.

Konec mi je izginil:

naj dopolnim za lazje razumevanje:

PRAVICA DO USTVARJANJA je temeljna pravica vsakega cloveka.
In hujskati vso Slovenijo proti njemu, sovraznost brez primere.

Ozirati se moramo na trpeče ljudi ki občutijo to negativno energijo ki jo prepoznavajo kot delo M.P.

Če menite, da je kdorkoli od nas nasprotnik umetniškega ustvarjanja MP-ja, se zelo motite. A eno je umetniško ustvarjanje, drugo pa samooklicano zdravljenje zemlje in človeštva. Zaradi mene lahko MP umetniško ustvarja po mili volji in me to prav nič ne bo motilo. Tudi njegovemu duhovnemu ustvarjanju ne nasprotujem, dokler to počne za ljudi, ki si tega želijo. Problem pa nastane, ko nekdo "zdravi" ljudi vsepovprek s svojimi kodiranimi kamni, brez da bi ljudi vprašal, ali jih sme. In tu je težava, pred katero si vsi zatiskate oči.

Bom vprašala takole: Ali vas sme katerikoli zdravnik, alternativni zdravilec itn. zdraviti brez vašega privoljenja? Odgovor je NE. In MP tukaj ne more biti izjema.

V računalnik vnesem določene ukaze, »prošnje«, naj mi nekaj naredi. Potem upam, da bo šlo vse v redu. Da ne bo virusov, da bodo potekale vse povezaveod ukaza do izvedbe po pravilnih poteh, ne bo zmanjkalo elektrike, ne bo šel pogon … Na monitorju se mi prikaže slikica, besedilo…
Sem jaz to naredila? Ne. Samo »prosila« sem računalnik, kaj naj bi mi naredil. Za vse ostalo nimam zaslug. Če pa ne znam vnesti pravilnih »prošenj«, sem si sama kriva. Naj se grem naučit delat z računalnikom.
Lado prosi nebesa, naj temu in temu človeku pomagajo. Človek dobi zaprošeno pomoč. Je Lado naredil? Ne. Naj se baha z božjo pomočjo in si jemlje Njegove zasluge za ozdravitve? Ne, to je njegova prednost, ne pa izogibanje odgovornosti. Ne deluje iz EGA (JAZ sem to naredil! JAZ obvladam SILE; BOGA.). Slepi in gluhi tega tako ali tako očitno nikoli ne bodo dojeli, ostali pa ne potrebujejo nobene razlage več.
Zdravnik bolnim predpiše ustrezno kombinacijo zdravil, terapevtskih postopkov. Pred tem je opravil vse možne in ustrezne diagnostične postopke.
Ob istih postopkih (ob predpostavki iste bolezni) mu en pacient umre, drugi pa ozdravi. Je ozdravil in ubil zdravnik? Ne. So ubila zdravila? Ne. Se je vsak človek na svoj način odzval na zdravstvene postopke? Verjetno.
Lado prosi za vsakogar, ki pride v zaupanju v Boga k njemu po pomoč in posredovanje, ker Lado pač ima ta dar, mi pa ne. Lado prebere vzroke obolenja in prosi za odpravo vzrokov. Nekdo po tem čudežno ozdravi, drugi ne. Je kriv Lado? Ne. Je kriv Bog? Ne.
Kaj se bo odvijalo v vsakem posamezniku, je tista »skrivnost«, ki je naš EGO-INTELEKT-GOLI UM ne bo dojel. Ne vemo, kaj nosimo v sebi – s kakšnim »programom« smo prišli na svet, kakšne grehe – karmo, če hočete, nosimo s sabo, koliko smo po naših delih vredni v očeh Najvišjega, kakšen je naš duhovni načrt za bodoče. Je kriv računalnik, zdravnik, Lado, Bog? Ne. Je kriva naša svobodna volja, s katero jo »biksamo« po svetu? Prevzemamo odgovornost zase in svoja ravnanja? Ogledalo, kot piše Oko.
Upam, da Irina s kompanijo ne sklepa po sebi o ne vem kakšnih dobičkih, ki jih očita. Prvi naj vrže kamen, kdor je brez greha.
K sreči je moja lastna odločitev, ali bom iskala pomoč, ali in koliko sem pripravljena v zameno za nudeno pomoč prostovoljno kaj prispevati. Celo podarim lahko komurkoli kaj želim. In tudi sprejmem darilo, zlasti z veseljem, kadar čutim, da je darovano iz srca.
Ja, je problem, če moraš oči in pozornost obračati od drugih bistvenih stvari problema. Saj si predstavljam, da ni prijetno.
Kozmično-podzemeljsko-duhovno-energijsko-čustveno podprta umetnost je bogato plačana iz žepa davkoplačevalcev SLO in EU. Iz žepa se jemlje vsem, tudi tistim, ki ne podpirajo tega prisilnega »zdravljenja« preko kodiranih kozmogramov. Pa, v redu, naj se vzame iz mojega žepa, saj za mnoge zadeve ne vemo, kam je spolzel denar. To ni moj problem.
Problem je moje ogroženo zdravje, počutje, svobodna izbira duhovnega udejstvovanja in tega, katerim energijam bom zaupala svoje telo in duha. Problem je, da mojih stisk in ugotovitev, kako name vplivajo kodirane kozmogramske sile, ne smem povedati na glas.
Pravica do ustvarjanja je pod pravico do življenja in zdravja!

"Upam, da Irina s kompanijo ne sklepa po sebi o ne vem kakšnih dobičkih, ki jih očita. Prvi naj vrže kamen, kdor je brez greha."

V tem primeru, draga Marija, sem brez greha, kar se tiče dobičkov pri prodaji "megle". Vse vašer pisanje je iznilčeno z načinom s katerim ste se lotili te stvari.

In Marija, kje so odgovori, kje so konkretni podatki (samo ne vaših L-antenic) konkretne uradne podatke od zdravnikov??? Vi ste tisti, ki izvajate duhovno nasilje in vi ste tisti, ki greste proti "troedinemu", ki ste ga tako poimenovali.

Danes pa bomo odkrili rubriku:
Naj "troedini" odstrani svoji gromozanski kozmogrami kot Everest, Triglav, Kazbek in z druge "monolite", pa še kodirane povrh.

Halo, ljudje, jutri gremo skrampi in lopatami nad triglav, kjer blizu triglava mi naj bi glava začela boleti in parkrat sem zakašljala, tako mi je rekel sveti Franček.

svašta...

Zanimivo, da pri rečeh pri katerih je res dokazan škodljivi vpliv, takšnih kot mediji, računalniki z necenzuriranimi vsebinami ste tiho.

In kaj ste "dobrega" storili, razen preganjanja Pogačnika. Konkretno prosim. Proti kateremu konkretnemu nasilju ste kje nastopili razen tistega, ki ga izvajate?

Kaj poleg pisarjenja ste konkretnega in dobrega za okolje sploh sposobni?

Lp

Za sprememboi o res negativnem vplivu, malo za "zaciklane možgane" katerim, kakor vidim ne pomaga nobeno zdravljenje. Pa pokomentirajte in mogoče jutri boste končno začeli kompaniju proti Billu Gatesu

OD OTROKA DO MORILCA. Walter Koren

Otroci in mladostniki preživijo dandanes povprečno več časa pred TV-sprejemnikom in računalnikom kakor v šoli, to je več kot pet in pol ur na dan, in ta čas se še podaljšuje. Znanstveniki in strokovnjaki svarijo pred tem in pojasnjujejo, da to škoduje možganom in duši in zakaj lahko to povzroči, da nekateri otroci odrastejo v pobesnele brezčutne morilce.


Na univerzi Indiana so s posnetki možganov dokazali, kaj se dogaja v možganih otrok, ki pogosto in redno igrajo nasilne videoigre. Delovanje njihovih možganov postane zelo omejeno, veliko možganskih predelov je temnih, pri otrocih, ki ne igrajo takšnih nasilnih iger niti gledajo nasilne prizore, pa so možgane pisane polne dejavnosti.

Predsednik nemškega sklada boj proti kriminalu Hans Dieter Schwindt je po pokolu v Winnendenu v Nemčiji zahteval popolno prepoved prodaje nasilnih računalniških iger. Za časnik Die Neue Osnabrucker Zeitung je profesor kriminologije izjavil : »To, da je sedemnajstletnik na begu še, kar naprej streljal okoli sebe je vedenje, ki se ga mladostniki lahko naučijo v enoosebnih strelskih igrah, kot so counter strice, crysis in dr.«Izsledki policije so pokazali. Da je bil storilec v Winnendenu zasvojen z nasilnimi računalniškimi igrami. »Med drugimi igrami smo pri njem našli tudi counter strice,« je povedal predstavnik policije za tisk. Povzročitelj pokola je mesece pred dejanjem preživljal ob nasilnih računalniških igrah. Med njegovimi konjički je bilo tudi streljanje z različnim orožjem s plastičnimi kroglami.

Časnik Die Welt je svoj čas ogorčeno pisal o pokolu na tehniški visoki šoli v Virginiji 16. Aprila 2007, ameriškem mestecu Blacksburg. Tam je morilec Cho Seung Hui posttavil žalostni rekord: ubil je 33 ljudi. Večino že z enim strelom, tega je sposoben le malokateri poklicni storilec. Pri tem je bil storilec tako zelo iz sebe, da bi bil potreben psihiatrične oskrbe, če se ne bi bil ubil sam.

Ubijalske igre so za dušo prave mine. Mladostniki in mlajši odrasli, že celo petletniki, sedijo dandanes ure in ure, dneve in noči pred računalnikom in igralnimi konzolami. Pri »igrah« kot so counter strike, doom, call of duty, halo, crysis, grand theft auto IV, manhunt in drugimi se igralci urijo sistematično in ekscesivno ubijati z različnim orožjem, od brzostrelk do verižne žage. Na zaslonu ponižujejo, mučijo, pohabljajo, razkosavajo, streljajo in žagajo ljudi. Že dolgo je znanstveno dokazano, da nasilje v medijih in predvsem igre, v katerih morijo, uničevalno delujejo predvsem na mlade. To se kaže že v vsakdanjih policijskih statistikah. Nasilje narašča prav med mladimi. Nasilni delikti so čedalje bolj pogostejši in brutalnejši.

Igre, v katerih morijo, izhajajo iz poklicnega programa za urjenje ameriške armade. Z njimi vadijo tehniko streljanja, natančnost zadevanja v tarčo in neposreden odziv na nasprotnika, ki se pojavi nenadoma. Tako se vojaki odvajajo občutljivosti in se navajajo na ubijanje; prirojena zavora za ubijanje se odpravlja.

UBIJANJA SE JE TREBA NAUČITI

Vojaški psiholog in podpolkovnik Dave A. Grossman je predaval vojaške vede na ameriški vojaški akademiji Wespoint. Leta 1998 je prenehal uriti študente, ustanovil je Killology Research Group in začel proučevati ubijanje. Zdaj piše knjige, predava, kot izvedenca ga vabijo na sodišča in kjongrese.


»Za ubijanje so pomembne tri stvari: orožje, znanje in volja za ubijanje« pojasnjuje nekdanji učitelj streljanja. »Videoigre zagotavljajo dve od teh, namreč tehnično podkovanost in voljo do ubijanja«.
Dave Crossman je v svojin praksi kot inštruktor spoznal, da zahteva nekaj let trdnega urjenja, da se nekomu vsadi sposobnost in predvsem volja do ubijanja, saj je ubijanje ljudi v nasprotju s človeško naravo. Ljudje imamo prirojen biološki zavorni prag, da bi ubili nekoga svoje vrste.

»V vsej nam znani človeški zgodovini so se ljudje bojevali med seboj. V ameriški državljanski vojni (1861-1865)s tedanjim orožjem in strategijo bi lahko polk ubil v minuti približno od 500 do 1000 mož, v resnici pa sta v minuti padla le mož ali dva. Po bitki v Gettysburgu so na bojnem polju zbrali 27 000 mušket. 90% jih je še vedno bilo nabitih. To je nenavadno, ker človek potrebuje 95 odstotkov časa, da mušketo nabije in samo 5 odstotkov časa, da z njo ustreli. Še bolj nenavadno, da je bila polovica mušket nabita z več naboji. V neki mušketi je bilo še zmeraj 23 krogel. Ljudje so se izpostavljali ognju in bili pripravljeni umreti, toda niso se mogli pripraviti, da bi ubijali. Ubijanja se je treba naučiti.
Za napad v drugi svetovni vojni so se ameriški vojaki urili na tarčah, na fronti pa niso bili posebno uspešni, saj se večina ni mogla odločiti, da bi pritisnila na petelina. »Zato smo razvili simulatorje za ubijanje,« nadaljuje Grossman. Namesto v okrogle tarče so morali vojaki streljati v tarče s človeško podobo. Ker je pravo strelivo drago, so si začeli prizadevati, da bi bojišče čim bolj natančno prenesli na zaslon., da bi se lahko bojevali z navideznimi vojaki in njih ubijali.

RAČUNALNIŠKE IGRE ZA VOJAKE

»Marinci so pridobili pravice za računalniško igro DOOM IN JO UPORABLJALI ZA TAKTIČNO USPOSABLJANJE. Armada se je vrnila k supernintendu, »Pojasnjuje Dave Grossman na svojih predavanjih. »Gotovo poznate staro igro lov na race? Plastično pištolo smo zamenjali s plastičnim M-16 in namesto rac se na zaslonu prikazujejo podobe ljudi. To se je izkazalo za zelo učinkovito.«

Tudi policija uporablja take računalniške igre, oprostite »simulatorje streljanja«. Sicer se jih ob tem posvari, da lahko streljajo samo v skrajni sili. Toda tisti, ki te igre nenehno igra v igralnih dvoranah, ne pozna tega svarila. In pri sodobnih računalniških igrah je napačno, če igralec ne ustreli v predpisanem času, ker je po nekaj sekundah sicer sam »ubit«. To naj bi bil za virtualnega nasprotnika konec igre.

Grossman, ki se je iz Savla spreobrnil v Pavla, pozna nevarnost: »To so simulatorji za ubijanje. Ne gre več za simulatorji za ubijanje posameznikov, ki jih je treba ubiti pod posebnimi pogoji. Gre za naprave in igre, ki so na voljo otrokom, njihov edini socialni namen je privzgojiti otroku sposobnost in voljo do ubijanja«.
Z nasilnimi igrami se otroci večer za večerom urijo v ubijanju. Streljajo na vse, kar jim pride pred cev. Takšni vedenjski vzorci se razvijejo v avtomatizem, ki se ob stresu takoj sproži. Tudi policisti pri resničnem streljanju pogosto presenečeni ugotavljajo, da so med spopadom podzavestno spravljali prazne tulce v žep. Zakaj? Ker so se tako naučili na strelišču.
Pri mladostnikih, ki povzročijo pokole, ni nič drugače. Dave Grossman je prepričan, da ti sprva skušajo ubiti določeno osebo. »Praviloma je to prijateljica ali učitelj, nekdo, ki jih zelo razočaral. Toda, ko začnejo streljati, se ne morejo več ustaviti. Streljajo na vse, kar se premika, dokler ne dosežejo cilja ali jim zmanjka nabojev.« Med žrtvami so včasih celo morilčevi prijatelji.

TRENING UBIJANJA ZA OTROKE

Vse, kar se »igraje« naučimo na računalniku, pod stresom samodejno ponavljamo, ne da bi o tem premišljevali. Kajti med stresom prevzame vodstvo najstarejši del možganov, odgovoren za nagonsko ravnanje po vzorcu: bojuj se ali beži.

»Že pet tisoč let se igramo z lesenimi meči in v sodobnem času z otroškimi pištolami » piše grossman. »toda, če se kdo poškoduje, prenehamo.« tudi v moštvenih športih se igra ustavi, če se igralec poškoduje, in športni sodnik kaznuje povzročitelja.
»pri videoigrah pa virtualnemu soigralcu odpihnemo glavo tisočkrat, teče kri. Toda ali imam zaradi tega težave? Nasprotno, še nagrajen sem s točkami to so pataloške igre.«


S streljanjem v ubijalskih igrah se otroci urijo za učinkovite nevarne morilske avtomate.

V številnih takšnih igrah si pridobijo še dodatne točke za posebno učinkovito ubijanje, kot na primer za strel v glavo.


Po statistiki ameriške FBI zadenejo njihovi strelci med streljanjem, če ustrelijo petkrat, samo enkrat. Nasprotno pa je dokazal 14letnik iz Paducaha v ameriški zvezni državi Kentucky. Ukradel je pištolo kalibra 22, jo vzel s seboj v šolo in osemkrat ustrelil v osem učencev. S petimi streli jih je zadel v glavo, z drugimi v zgornji del telesa. Dave Grossman je več let izobraževal elitne bojevnike v policiji in vojski in še ni doživel, da bi kdo tako dobro streljal. Če otroci ali mladostniki na zaslonu vedno znova vadijo streljanje v tarčo, so že kmalu boljši kot poklicni strelec, ki leta in leta vadi na strelišču. Otroci, ki tako ne porabijo nič za strelivo, streljajo veliko pogosteje in natančneje kot vojaki. Naši otroci in mladostniki se igraje razvijajo v popolne morilce, čeprav še nikoli v roki držali pravega orožja.

Ugotavljajo, da otrokom in mladostnikom, ki vsak dan po več ur igrajo takšne igre, manjka stik z resničnostjo. Ko so v Littletonu, v ameriški zvezni državi Kolorado, na šoli Columbine po razglasu slišali za pokol, so nekateri učenci ploskali. To grozljivo pomanjkanje stika z resničnostjo je ena od posledic nasilnih računalniških iger. Igralcu sperejo možgane, moralne vrednote so obrnjene na glavo in tudi odpravljene.Človek se postopno uri, da bi ob ubijanju ne občutil zadržka, temveč veselje in celo užitek.
KDOR VIDI 40 000 UMOROV

Predsednik ameriške nacionalne zveze mest, župan Bart Peterson, je v svojem govoru 17. Aprila2007 zahteval prepoved takšnih iger, tako kot že mnogi pred njim. Pomagalo bi že, če bi »igre« preimenovali v to, kar v resnici so, namreč »simulatorji za privajanje na ubijanje«. Peterson se je pri svojem predlogu opiral na uradno statistično gradivo, po katerem otrok do osemnajstega leta, ko postane polnoleten, vidi v medijih že povprečno 200 000 nasilnih dejanj in 40 0000 umorov.

Takšne igre so v Ameriki že dolgo pomembno naborno gradivo za armado, saj bi brez njih še komaj našli mlade, ki bi v njej prostovoljno služili. S temi igrami se prihodnji rodovi čustveno pripravljajo na ideološko načrtovano »svobodno« družbo., v kateri bo nekaj veljal samo konkurenčni boj, in človek se bo osamil, to pomeni, da bodo odpravljeni še zadnji ostanki družabnih povezav z družino, družbo, državo in narodom.

Učinki teh iger so znani. Ni potrebno, da je človek psiholog, da bi ugotovil, kaj se dogaja v razvijajočih se možganih, če so neprenehoma izpostavljeni prizorom groze in se ti nalagajo v človekovi podzavesti. Nič čudnega, da takšne osebe s časoma otopijo in se postopno začnejo veseliti trpljenja drugih; to so potrdili tudi številne raziskave.

Igre zmanjšujejo občutljivost za nasilje, iz tega pa se poraja čedalje več agresivnih in sovražnih dejanj. Zmanjšuje se sočutje do človeka, manj je socialnega vedenja. Pojavlja se več agresivnih in sovražnih misli in v mladostniku se oblikuje temeljno stališč, da mu ves svet želi samo slabo. Igre nadalje zahtevajo tudi strinjanje s predpisi, ki upravičujejo nasilje in krepijo agresivna čustva, kot sta jeza in sovražnost.UGOTOVITVE VELJAJO NA SPLOŠNO ZA VSE MLADOSTNIKE.

…GA NASILJE VEČ NE MOTI

Nasilne videoigre zmanjšujejo občutljivost za nasilje. To so dokazali ameriški raziskovalci državne univerze Iowa v raziskavi na več kot 250 študentih.

Raziskovalci pod vodstvom Nicholasa Carnageya so najprej pri 124 moških in 133 ženskih poskusnih osebah izmerili temeljne fiziološke kazalnike, kot sta srčni utrip in električni odpor kože. Nato je polovica naključno izbranih poskusnih oseb 20 minut igrala videoigro z nasilno vsebino, druga polovica pa z nenasilno vsebino. Nato so raziskovalci vsem poskusnim osebam pokazali 10minutni video s pravimi policijskimi posnetkami, prizori iz sodnih dvoran, streljanje in bojevanje ter jim hkrati merili srčni utrip in stresne odzive na koži.
Pokazalo se je, da so prizori resničnega nasilja pri poskusnih osebah, ki so igrale nasilne igre, povzročile opazno manjši odziv kakor pri študentih, ki so igrali nenasilne igre. Nasilne videoigre uporabnika navajajo na nasilje, zato se ta manj odziva na prizore resničnega nasilja, trdi vodja raziskave Nicholas Carnagey.Psihologi opozarjajo, da velika razširjenost agresivnih vsebin v medijih pelje k splošni naraščajoči in sistematični desenzibilizaciji do nasilja. Tudi igre v katerih ni krvi in drugih nazornih podrobnosti, bi lahko tak učinek povečale, ker bi igralci nasilje povezovali z nečim pozitivnim.

DEKLETA SO VELIKO BOLJ TREZNA KAKOR FANTJE

Dokazali so tudi, da je učni uspeh obratno sorazmeren s časom, namenjenim igranju iger. S tem se skuša pojasnjevati tudi razlika med dekleti in fanti glede dosežene stopnje izobrazbe. V gimnazijo prihaja čedalje več deklet, fantov pa je že leta čedalje manj.

Doma igra igre 40 odstotkov fantov in 15 odstotkov deklet. Zato je opazna tudi razlika v šolskem uspehu: še pred leti je bilo fantov in deklet, ki so ponavljali razred ali uspešno končali srednjo šolo in opravili maturo približno enako, zdaj pa sta med ponavljavci skoraj dve tretjini fantov, pa tudi maturira oziroma konča srednje šolanje samo 40 odstotkov fantov.

Grozljivi prizori v igrah, ki povzročajo močne čustvene odzive, potiskajo druge miselne vsebine, saj jih mladostniki občutijo kot manj čustveno nabite. V praksi to pomeni, da otrok, ki se uči za šolo in tudi igra računalniške igre, lahko ohrani manj učne vsebine, na učni uspeh vpliva ne samo trajanje igranja, temveč tudi »kakovost« iger. Kolikor bolj je igralec čustveno zavzet, toliko močneje se igralne vsebine zasidrajo v njegove možgane in potisnejo številne druge. Hkrati pa se merilo za »zabavo« postavi zelo visoko. Učitelj, ki mora podajati tudi dolgočasno vsebino, se ne more meriti s »kakovostjo zabave«, ki jo ponuja igra. Učenci sen dolgočasijo in pridobe pri pouku prav tako malo kakor pri pasivnem gledanju televizije.

Direktor kriminalističnega raziskovalnega inštituta nemške dežele Niedersachsen Christian Pfeiffer je poročal o izsledkih raziskav, ki kažejo, da skoraj dve tretjini vprašanih igralcev namenjata računalniškim igram več kot štiri ure na dan. »Od ene tretjine do 40 odstotkov takšnih igralcev je z igrami zasvojenih« Raziskava, ki so jo opravili na univerzi Stanford je ovrgla domnevo, da postanejo zasvojene samo šibke osebe. Kar 40 odstotkov zasvojenih naj bi bilo pred tem socialno trdnih.

Pfeiffer je hkrati kritiziral tudi pobudo USK-ja (Freiwilline Selbstkontrolle fur Underhaltungs-Software, Prostovolni samonadzor nad prostočasnimi računalniškimi programi), ustanovljenega po pokolu, ki ga je zagrešil učenec v Erfurtu. V tem organu sodeluje več ljudi, ki so hkrati tudi svetovalci zabavne industrije. »Družba, ki dopušča takšne igre, je bolna, » pravi Pfeiffer. Zvezni organi pa ne morejo ukrepati, ker so zavezani presoji USK-ja. »Zgodila se je temeljna napaka,« trdi Pfeiffer. Kritizira tudi spodbujanje USK-ja, da računalniške igre pozitivno vplivajo na učenje. Resnica je prav nasprotna: »Med uporabo računalnikov in šolskim uspehom je velik prepad.«


NEPRIMERNE VSEBINE NA PRENOSNIH TELEFONIH

V zvezi s tem pa ne moremo mimo vpliva prenosnih telefonov. Za mladostnike ti niso samo statusni simbol, ampak tudi poglavitni pripomoček za sporazumevanje. Skoraj vsak mladostnik ga ima. S sodobnimi telefoni je mogoče poslušati glasbo, fotografirati in predvajati kratke videoposnetke. Prenosne telefone je težko nadzirati. Večina mladostnikov ima takšne s kamero. Mladostniki čedalje manj telefonirajo, raje si menjavajo slike. In kako preprosto je to vemo tudi odrasli.
»V našem mladinskem središču opažam, kako hitro si mladostniki menjavajo kratke filme, ne da bi mi sploh vedeli, s kakšnimi vsebinami. Prej je bilo za to potreben kabelski internet, danes zadošča prenosni računalnik ali prenosni telefon s povezovalnim mestom bluethooth. Razširjenosti tega skoraj ni mogoče omejiti.«
Po bluetothoothu se menjavajo videovsebine- z enega prenosnega telefona na drugega, in to v sekundi. Vsak lahko vsakemu pošlje vse. Edini pogoj povezava bluetooth. In to ima čedalje več učencev.
Večina staršev kupi otrokom prenosne telefone, da bi bili tedaj, ko je nujno dosegljivi. Toda, kot pravi Ratzmann, to že dolgo ni pomembno«Prav grozljivo je, da je najbolj razširjena menjava nasilnih vsebin – tako kot je bila nekoč menjava slik nogometašev. Nasilne vsebine se razpošiljajo naokrog in učenec, ki ima v nekem tednu ali mesecu najbolj cool vsebino, se na šolskem dvorišču tudi najbolj uveljavi.«


VIDEOIGRE CELO ZA DOJENČKE

Isti dobavitelj računalniških iger imajo celo videoigre za 6mesečne otroke. Dobronamerni starši kupujejo programi z obetavnimi naslovi, kot so Otrok Einstein ali mali genij, ker jim proizvajalci zagotavljajo, da bo tako postal njihov otrok inteligentnejši, čeprav zato ni nobene teoretične ali izkustvene podlage.
»Če zapremo v kletko mlado podgano, nastanejo v njenem možganskem razvoju motnje. Ljudje morda mislijo, da zaslon spodbudno vpliva na otroka. To ne drži. Dojenček se uči celostno, to pomeni hkrati, z vsemi čutili. Mora se na primer naučiti, ali je senca - senca ali pa zaboj. In to izve šele tedaj, če poskusi,« pravi raziskovalec možganov prof. Manfred Spitzer. »Po televiziji si otroci takšnih izkušenj ne morejo pridobiti. Slika in ton prihajata iz različnih smeri, televizijske slike nimajo globine, ni jih mogoče okušati, vonjati, niti prijeti. Dojenčku torej manjka več kot pol-informacij, da bi se naučil, kaj pomeni kateri objekt. Sveta ni mogoče prinesti na zaslon. Lahko bi celo rekli, da ni velike razlike, če postavimo dojenčka pred televizijo ali ga zapremo v klet,« je prepričan Spitzer.
Tudi starejši otroci naj neb bi gledali veliko televizije. Vsekakor pa ta ne sodi v otroško sobo, kajti »kdor veliko gleda televizijo postane posebnež« pravi Spitzer. Profesor bo že vedel, saj je strokovni direktor psihiatrične univerzitetne klinike v Ulmu in oče petih otrok.

ZABAVA UBIJA UČENJE

Marsikateri od staršev je prepričan, da je računalnik čudoviti pripomoček za učenje. Manfred Spitzer temu ugovarja: »Otrok potrebuje računalnik šele od 16 leta naprej. Pred tem računalnik ogroža akademski razvoj. Kajti znanje, ki ga kdo ima, je tisti filter, ki ga potrebujemo, da bi lahko na primer smiselno uporabljali internet – in to znanje pridobimo iz šole in knjig in ne z interneta. Brez poprejšnjega znanja dobimo z interneta samo smeti«.
Podobno kritično svari pred motnjami pozornosti in zaznavanja internetni guru Clifford Stoll v svoji knjigi Hight Tech Ketzereien (Krivoversko o visoki tehnologiji). »predpostavimo, da bi hoteli okrepiti motnje v zaznavanju. Ne morem si predstavljati boljšega pripomočka, kot da bi otroke izpostavil hitrim video-prizorom ali računalniškim igram z avtomobilskimi dirkami, bojem med vesoljskimi ladjami, streljanju in mogočnemu eksplozijskemu hrupu, kričečim barvam in nepovezanim informacijam iz različnih virov, ki jih omogočajo postmoderni mediji s hiperpovezavami, namesto da bi otrokom preprosto pripovedovale pravljice.«
Clifford Stoll ve, o čem govori. Podatkovno omrežje pozna tako dolgo in dobro kot skoraj nihče drug. Že leta 1972 je sodeloval pri nastanku arpaneta, predhodnika današnjega interneta.
Tako kot Spitzer tudi Stoll meni, da otroci za svoj razvoj ne potrebujejo računalnika. »Razen za zabavo se uporablja računalnik zgolj zato, da se otroci ob njem naučijo zapravljati čas.« In še več: »jezen bom, če bodo naše šole žrtvovane na oltar tehnologije. Množice učiteljev in vzgojiteljev si kot žužki prizadevajo pripeljati v šolo čim več kablov in omrežij. Starši so veseli, ko s kartico kupijo otroku elektronsko napravo, in mislijo, da bo to pripomoglo k hitri rešitvi vseh težav ali bliskovitemu uspehu.«
Ko se učitelji srečujejo z zahtevami, naj učence naučijo računalništva imajo opraviti z napol izobraženimi učenci, ki so sicer navdušeni nad igrami na računalniku, vendar niso sposobni prebrati knjige. »Treba je dobro razlikovati med možnostjo pristopa do informacij in med sposobnostjo, da jih interpretiramo. Otroci, ki niso sposobni kritično razmišljati,« pravi Clifford Stoll, »nič hudega sluteč sedijo pred zaslonom in zamenjujejo obliko z vsebino, smisel s čutnostjo in prazne besede s pomembnimi mislimi.«
Svojim otrokom vajenim računalnika, smo pozabili povedati, da učenje ni vedno zabava. »Učenje pomeni delo in disciplino,« opozarja Clifford Stoll »Zahteva angažiranost obeh strani, učitelja in učenca. Z opravljanjem domačih nalog se razvija odgovornost. Brez truda ni izobrazbe. Nagrada pa ni kratkotrajen adrenalinski naboj, temveč veliko zadovoljstvo – vendar se to doseže šele po več tednih, mesecih ali letih. Če pa bi učenje enačilo z zabavo, bi to tudi pomenilo, da se človek ne zmore naučiti ničesar, kar ni tudi zabava.«
Pedagogika, ki bi hotela razvijati otroka samo z igro in zabavo, bi bila neodgovorna, je svaril že Rudolf Steiner. Človek se ne bi ničesar naučil. Clifford Stoll imenuje takšen pomisleka vredni razvoj »edutainment (mešanico vzgoje in zabave)«. V svoji knjigi LogOut – Warum Computer nichts im Klassen-zimmer zu suchen haben (LogOut – Zakaj računalniki v učilnici nimajo kaj iskati) je zapisal: »Če bi želeli, da bi naši otroci brali knjige, zakaj jih potem posadimo pred zaslone, ki povzročijo bolezni, če človek po njih prebira več kot le nekaj strani? Če otroci že tako in tako gledajo preveč televizije, zakaj potem še v šole nameščamo multimedijske sisteme? Ti »učni pripomočki« otroke odvračajo od pisanja in študiranja. Interes otopi z grafičnimi igrami, ki so usmerjene na hitre odgovore namesto na razumevanje in kritično mišljenje, in se prodajajo kot »pedagoško primerne«. Ne preganja se samo razmišljanje, temveč tudi izvirnost, zbranost in navdih. S takojšnjim interaktivnim nagrajevanjem, s katerimi izdelki mešanice vzgoje in zabave vabijo pod geslom »učenje je zabava« se krepi duhovna lenoba, iz šol se izganjajo vztrajnost, potrpežljivost in veselje nad poskušanjem.« Rešitev na zaslonu ohranja človeka v zmoti, da je razumel nekaj, kar v resnici ni.
Po sto letih ne bo pomembno, kakšen avto smo vozili danes, kje smo prebivali in kako, kakšen poklic smo opravljali in koliko denarja smo imeli na računu. Po sto letih bo pomembno le, kakšno popotnico smo dali svojim otrokom razen videoiger, privlačnega učnega programa in bolj ali manj veselih in napetih filmov.

Walter Koren
ZeittenSchrift št66/2010N

tukaj pa je še nekaj zelo enostavnega o zvoku oz. o hrupu, ajmo družbica začnite malo razmišljati, kar resnično škoduje vašemu zdravju.

Hrup (na delovnem mestu in nasplošno)

Ne pozabiti, zvoke je vibracija in valovanje, ki odmeva v našem organizmu, preglesni zvoki lahko uničujoče delujejo na določene organe. Obstajajo celo posebne puške za pregon demonstrantov, ki izvajajo zvok z močjo dB, ki je nad pragom bolečine človeka. te puške so že bile preizkušeni v Gruziji in tudi drugod po svetu (seveda ni na polno moč) posledice so bile psihične motnje in poškodbe na notranjih organih sodelujočih v protestih, ki so bili v primeru učinkovitega delovanja puške.


vir: spletna stran Čili za delo


V Sloveniji nimamo prave ocene o tem, koliko delavcev je izpostavljenih škodljivemu hrupu. Inšpektorji za delo le izjemoma ugotavljajo prekoračevanja izpostavljenosti nevarnemu hrupu. Tudi specialisti medicine dela praviloma ne odkrivajo poklicne naglušnosti. Gre za lažno informacijo, ki kaže, da problemov hrupa v Sloveniji ni. Posledice izpostavljenosti se že in se bodo v bodoče kazale v poklicni naglušnosti, edini poklicni bolezni, ki je 100-odstotno preprečljiva. Priznavanje te pa bo slej ko prej vodila do odškodninskih zahtevkov za poklicno naglušnost. (V ZDA je bilo npr. v letu 1999–2000 izplačanih kar 6745 odškodnin zaradi okvare sluha. Skupaj je bilo za to porabljenih 40 milijonov dolarjev, od tega 9 milijonov za stroške zdravljenja.)

Čeprav je pravilnik o seznamu poklicnih bolezni izšel avgusta leta 2003, v Sloveniji namreč še vedno sistematično ne odkrivamo poklicnih bolezni, niti nimamo registra poklicnih bolezni. Sistem je zastavljen tako, da poklicnih bolezni, za katerimi je v zadnjih 15 letih po oceni v Sloveniji zbolelo kakih 20.000 delavcev, tudi ni mogoče odkrivati oz. priznavati.



Škodljivi vplivi hrupa
Človek je vsakodnevno izpostavljen hrupu. Hrup vpliva tako na izgubo sluha (avralni učinki) kot tudi na organizem v celoti (ekstraavralni učinki). Hrup dovolj visoke jakosti in trajanja okvari notranje uho in povzroča začasno ali trajno okvaro sluha v katerikoli starosti.

Tako evropski kriteriji kot tudi kriteriji ameriške Agencija za zdravje in varnost pri delu postavljajo mejo povprečne 8-urne izpostavljenosti hrupu na 85 dB(A). Meja 85 dB(A) predstavlja kompromis med potrebo po zaščiti posebej občutljivih delavcev in tehnološko-finančnimi zmožnostmi industrije, to pomeni, da je izpostavljenost hrupu pod 85 db(A) tudi že lahko škodljiva za človeka.

Naglušnost zaradi hrupa lahko pospeši ali poglobi istočasna izpostavljenost vibracijam, infrazvoku, industrijskim kemikalijam (kot npr. težkim kovinam, organskim topilom, dušljivcem), jemanje t.i. ototoksičnih zdravil (tj. zdravil, ki so škodljiva za sluh), dedna obremenjenost in starost.

Naglušnost zaradi izpostavljenosti hrupu je izrazito individualna. Nekateri ljudje lahko prenašajo hrup visoke jakosti dlje časa brez kakršnihkoli posledic, medtem ko drugi, ki so izpostavljeni enakemu hrupu v istem okolju, lahko sluh hitro izgubljajo.

Poškodbo sluha zaradi hrupa prepoznamo in spremljamo s pomočjo tonskega pražnega avdiograma (ADG), ki nam grafično prikaže odvisnost občutljivosti ušesa od frekvence zvoka in s tem tudi stopnjo in vrsto naglušnosti (zaznavna, prevodna in mešana).



Vpliv hrupa na okvaro sluha - avralni učinki hrupa
Posledica teh učinkov je lahko poklicna bolezen, ki je v pravilniku o seznamu poklicnih bolezni navedena pod zaporedno številko 35: okvare sluha zaradi hrupa.

Te okvare so:

Akutna poškodba sluha zaradi hrupa
Nastane takoj zaradi izpostavljenosti nenadnemu zelo visokemu hrupu (več kot 120 dB nekaj minut ali več kot 135 dB nekaj trenutkov). Posledica take izpostavljenosti je zaznavna ali mešana naglušnost, večinoma enostranska, delno povratna po prenehanju izpostavljenosti. Prvi znak izpostavljenosti večjemu hrupu je šumenje in/ali piskanje v ušesih. Trajni znak izpostavljenosti visokemu hrupu je trajna naglušnost in trajno šumenje ali piskanje v ušesih.

Poškodba bobniča, srednjega ali notranjega ušesa
Nastane zaradi izpostavljenosti nenadnemu zelo visokemu hrupu (več kot 120 dB nekaj minut ali več kot 135 dB nekaj trenutkov). Pride do raztrganine bobniča, poškodbe slušnih koščic ali pa mehanske okvare notranjega ušesa. Posledica je prevodna ali mešana naglušnost.

Kronična naglušnost zaradi hrupa
Je najpogostejša poklicna naglušnost. Nastane, če smo dlje časa, najmanj 3 leta, običajno pa 6 do 10 let izpostavljeni osem ur dnevno hrupu 85 dB(A) (predpisani mejni hrup), izjemoma 75 dB(A)! Začetne spremembe na ADG se pokažejo pri visokih frekvencah (pri 6 ali 4 kHz) skoraj enako na obeh ušesih, nato so postopoma prizadete še druge frekvence. Delavec sprva pri pogovoru nima subjektivnih težav, ker nastaja naglušnost počasi in postopoma, nato ne sliši visokih tonov in šele pozno opazi, da postaja naglušen. Okvara sluha je zaznavna, trajna, po prenehanju izpostavljenosti hrupu ne napreduje. Za kronično naglušnost ni zdravila, zato so bistveni in edini učinkoviti ukrepi varovanja sluha pri delu, za kar obstajajo učinkovita varovalna sredstva.



Vpliv hrupa na organizem v celoti – ekstraavralni učinki hrupa
Hrup ne povzroča le okvar sluha, ampak tudi druge škodljive učinke na človeški organizem. Govorimo o tako imenovanih ekstraavralnih učinkih hrupa, ki se lahko pojavijo že pri nižjih ravneh hrupa kot okvare sluha (30 -70 d.

Dosedanje raziskave kažejo zadosten dokaz o vzročni povezavi med poklicno izpostavljenostjo hrupu (70 d in razvojem povišanega krvnega tlaka ter ishemičnimi boleznimi srca, medtem ko obstajajo le omejeni dokazi o vplivu hrupa na pojav različnih bolezni presnove, kot je iztirjen metabolizem maščob, sladkorjev in hormonov stresa.

Hrup lahko povzroča tudi motnje sporazumevanja in kvalitativne motnje spanja (prebujanje, plitkejše spanje), utrujenost, motnje koncentracije in pozornosti ter povzroča zmanjšano delovno učinkovitost.

Nekatere raziskave opisujejo tudi možen škodljivi učinek hrupa na razvoj bolezni dihal (kronični bronhitis, bronhialna astma), prebavil (vnetje sluznice želodca, rana na želodcu), imunski sistem in duševne motnje.



Vpliv hrupa na počutje
Razpoložljivost delavcev je opredeljena kot njihovo doživetje možnosti opravljanja svojega dela v skladu s pričakovanji.
Preobremenjenost je posameznikovo doživetje, ki je posledica nezmožnosti obvladovati svoje delo. Nekateri to imenujejo stres.

Proučevali smo razpoložljivost in običajno počutje neindustrijskih delavcev. V študijo je bilo zajetih 394 delavcev, od tega je bilo 112 moških in 282 žensk. Opravljajo različna dela s področja storitvenih dejavnosti, v glavnem so to administrativna dela.

Analiza počutja je pokazala bistvene razlike v deležu preobremenjenih delavcev v različnih skupinah delovnih mest. Osnovna vsebina dela je bila približno primerljiva, bistveno pa so se delovna mesta razlikovala po tem, ali se opravljajo dela v pisarni zaprtega tipa ali v pisarni oceanskega tipa. Pisarne oceanskega tipa so odprti delovni prostori, v katerih večje število delavcev opravlja dela, ki med seboj niso nujno vsebinsko povezana.

Rezultati naše študije so pokazali bistveno večji delež preobremenjenih delavcev v skupinah delavnih mest, kjer je delo v odprtih delovnih prostorih v oceanskem tipu pisarn. Bistveno ugodnejše počutje je bilo v klasičnih pisarnah zaprtega tipa, kljub temu da so delavci opravljali zahtevna delo. Delež preobremenjenih delavcev v oceanskem tipu delovnih prostorov je bil od 18 do 45%. Delež preobremenjenih delavcev je rasel z zahtevnostjo dela. Bolj zahtevna dela so delavci opravljali, večji je bil delež preobremenjenih delavcev.

Pri preobremenjenih delavcih se je dvignila raven utrujenosti, narasla je naveličanost, želja po umiku iz delovne situacije, delavci pa so se ocenjevali kot preobremenjene, manj učinkovite za reševanje problemov. Njihovo počutje je bilo v intervalu znakov preobremenjenosti, ki zahteva intervencijo. Doživetja nižje razpoložljivosti so bila posledica motenj telefonov, računalnikov in hrupa, ki ga povzročajo sodelavci s svojim delom in s svojo prisotnostjo.

V pisarnah zaprtega tipa je bilo počutje izjemno ugodno in je bilo v intervalu ugodnega počutja brez znakov preobremenjenosti.

Kaj je mogoče storiti?

■predvsem je smiselna ureditev delovnega okolja;
■izvore motečega hrupa je smiselno umakniti iz delovnega prostora;
■smiselna je prostorska umestitev istovrstnih del;
■ureditev oz. dogovor o uradnih urah za posredovanje informacij;
■delavce, ki delajo dela z veliko komunikacije po telefonu, je smiselno prerazporediti v delovno okolje, kjer s komunikacijo ne motijo drugih delavcev;
■ureditev manjših prostorov za razpravo o problemu;
■ureditev manjših delovnih prostorov, v katerih so združeni delavci, ki opravljajo istovrstna dela;
■upoštevati je smiselno pobude zaposlenih pri organizaciji delovnega okolja;
■tudi če hrup v delovnem okolje ne presega 65 dB(A) ali je mogoče v intervalu od 65 do 70 dB(A), lahko povzroči razdražljivost, višjo raven napetosti, težave s koncentracijo;
■hrup je potrebno obvladati tudi v domačem okolju z ustrezno zvočno izolacijo zgradb, z izklopom računalnika in televizorja kot zvočnih kulis, z nabavo ustreznih gospodinjskih aparatov in s primerno glasnostjo glasbe.

vir: http://www.cilizadelo.si/default-63100.html

Še enkrat:
Ali vas sme katerikoli zdravnik, alternativni zdravilec itn. zdraviti brez vašega privoljenja? Odgovor je NE. In MP tukaj ne more biti izjema.

Resnične grožnje človeštvu


Gost: gost
oktober 28 2011 13:32 (Prebrano 98 krat)


Posredujem v razmislek…


Kaj je recimo glavna novica v množičnih medijih danes? Ubit je bil eden največjih diktatorjev današnjega časa, človek, ki je neusmiljeno moril nedolžne ljudi. In mi seveda vse verjamemo, ker se manipulacijske vloge medijev niti ne zavedamo in smo na nek način celo veseli, da je nek zlobni človek izginil iz obličja Zemlje.
Dejstva pa so seveda drugačna: razlogi za bombardiranje Libije niso bili humanitarne narave, pač je šlo za to, da so korporacije obračunale s samodržcem, ki se jim je postavil po robu. 40 let je bil čisto v redu diktator in cenjen gost na vseh mednarodnih srečanjih, potem pa je dobil zamisel, da bo svojo nafto prodajal samo še za denar, ki ima pokritje v zlatu (libijske zlate dinarje, ki jih je želel vpeljati). Predstavljal je nevarnost, da pokaže celemu svetu, da je dolar samo potiskan papir brez vrednosti in zato si je bilo potrebno na hitro izmisliti scenarij za njegovo odstranitev. Scenarij mora seveda vsebovati čimbolj čustveno nabite podatke, da bo cel svet vesel njegove odstranitve. Da bo vse skupaj zaznano kot velika športna prireditev in resničnostni šov obenem.
Nikjer se v medijih ne sme omenjati, da dolgih 40 let ni bil grdi morilski diktator in da je to postal šele pred nekaj meseci. Ne sme se omenjati, da so imeli Libijci pod Gadafijem zastonj elektriko, zdravstvo in šolanje in da je pod njegovo »diktaturo« prebivalstvo postalo večinsko pismeno. Ne povejo nam tudi tega, da je bila Libija pred bombardiranjem najbolj razvita država afriškega kontinenta in z bogato naftno industrijo in razvitimi namakalnimi sistemi gospodarsko povsem neodvisna od zahoda -- torej brez zadolženosti (zunanji dolg=0) zahodnim vampirskim bankam denarnim skladom. NATO je z bombardiranjem in kopenskimi plačanci potisnil državo v kameno dobo, kjer Libija spet ponižno prosi za humanitarno pomoč in za večje kredite za obnovitev infrastrukture. In ker je Gadafi blagostanje neodvisnosti od bank in korporacij hotel uvesti po vseh državah afriške celine, je postal kar naenkrat sovražnik številka ena vsem korporacijam, ki so z vojnami in zadolženostjo legalno izčrpavale naravna bogastva Afrike. Dejstva, ki jih mediji ne bodo povedali, lahko pogledamo v tem 10 minutnem videu: http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=aJURNC0e6Ek
Kdor pa se želi v tematiko še bolj poglobiti, pa toplo priporočam enourni govor zelo razgledanega duhovnika:http://www.youtube.com/watch?v=IUn0dgAOtQY&feature=channel_video_title
Zavedati se moramo, da korporacijska trobila vedno ustvarijo zgodbo, kjer bodo svoje interese zakrinkala v humanitarno akcijo. Če se spomnimo pred nekaj leti, ko se je Drnovšek osebno zavzemal za končanje genocida v Darfurju, tam ni bilo nobenih NATOvih bombnikov. Zakaj ne? Ker sudanski diktator Bašir ni imel namena izzivati korporacij in je zato imel njihov blagoslov za izvajanje genocida -- spomnimo se, da je Drnovšek čez noč nehal govoriti o tej katastrofi, ker je v nekem trenutku spoznal, da političnih odločitev ne sprejemajo politiki, pač pa tisti, ki te birokratske politike plačujejo zgolj za ustvarjanje videza vodenja politike -- in seveda kanaliziranje jeze ljudstva na politične lutke.
In kako se imenuje sistem, kjer korporacije in banke vodijo politiko in pišejo zakone? Fašizem. »Izvažanje« ameriške demokracije je v svojem jedru čisti fašizem. In to dejstvo se sploh ne skriva, pač pa je postavljeno celotni javnosti na očeh na najbolj vidnih mestih -- primer: dvorana ameriškega kongresa, kjer se sklepajo zakoni, ima levo in desno od zastave dva velika rjava simbola.

Če ju pogledamo od bliže, vidimo da gre za simbol z imenom FASCES.

Simbol fasces sestavljajo palice, ki so zvezane skupaj s sekiro - izvorno je iz časa Rimskega imperija in je ponazarjal centralno oblast Rima nad bolj oddaljenimi predeli sveta (palice, ki so zvezane in poslušne moči sekire). Še pred dobre pol stoletja je simbol uporabljal Mussolini za svojo fašistično stranko -- iz imena tega simbola je tudi skoval besedo fašizem. Enostavna razlaga besede fašizem po besedah Mussolinija: »Začetna stopnja fašizma bi se bolj ustrezno imenovala korporatizem, ker fašizem pomeni združeno moč korporacij z močjo države.«
Ko torej spremljamo spodaj posredovani video, imejmo pred očmi, da živimo v svetu, kjer je fašizem v vzponu, čeprav še vedno preoblečen v demokracijo in da v interesu korporacij ni, da živimo v blagostanju, pač pa v čimbolj ubogljivo-otopelem stanju zavesti, ko naj bi bili sposobni zgolj slepo slediti korporacijskim poneumljajočim novicam in delati do izčrpane starosti, brez da bi kadarkoli razmišljali o uporu. Omamljenost je glavno orodje korporacij, ker tako nimamo občutka, da smo dejansko zasužnjeni -- zato obstaja tako velika farmacevtska kampanja v svetu za uporabo čimveč vprašljivih kemičnih preparatov v hrani, pomirjevalih, cepivih, prozac-a in npr. fluora-strupa, ki se nahaja praktično v vsaki zobni pasti in ki se ga američanom dodaja v vodovodni sistem.
Dolgotrajno uživanje fluora deluje (podobno kot umetno sladilo za 0 kalorij aspartam) pogubno na živčni sistem. Zato je fluor glavna sestavina strupa za podgane, v nemških koncentracijskih taboriščih pa so ga v velikih količinah dodajali taboriščnikom, da so bili otopeli in niso razmišljali o pobegu ali uporu. Zato je zelo pripraven za korporacije, ki so iz njega naredile mitsko zdravilo proti vsem zobnim obolenjim, čeprav fluor dejansko sam po sebi povzroča obolevanje zob in dlesni. Živimo v narobe svetu, tisto kar je strupeno, je označeno za zdravo in obratno. Vsekakor je danes že možno kupiti zobno pasto, kjer izrecno piše, da ni notri nobenih dodatkov fluorja, kar kaže na večjo osveščenost ljudi, ki hočejo tak preparat kupiti. Kogar ta tematika zanima, priporočam video, kjer je intervjuan strokovnjak za zobozdravstvo, ki je posvetil veliko časa raziskavam o vplivu fluora na organizem. http://www.davidicke.com/headlines/54528-the-horrific-and-devastating-impact-of-fluoride
Še en tak primer je, da smo pred kratkim v Sloveniji doživeli prepoved prodaje klasičnih žarnic - odslej se smejo prodajati samo še varčne, ki vsebujejo živo srebro. V kolikor se taka žarnica poškoduje, ne moremo več bivati v tistem prostoru, dokler posebna služba za ogromen znesek ne odstrani živega srebra iz sobe. Zgovoren je primer gospe, ko se je varčna žarnica poškodovala v hčerkini sobi, živo srebro se je razpršilo po zraku in sobe ni bilo možno uporabljati kak teden, služba, ki je v tem času odstranjevala sledi živega srebra, pa ji je zaračunala svojo storitev čez 2000$. Koliko potem prihranimo z varčno žarnico? Zamislimo si torej samo manjši potres, kjer bi nam po stanovanju popadalo nekaj takih varčnih žarnic po tleh -- morali bi se izseliti, če ne bi hoteli tvegati kake zastrupitve. Ko vidimo nek tak zakon, nam takoj postane jasno, da gre za korporacijski ukrep -- v primeru varčnih žarnic ne ciljajo toliko na zastrupitev z živim srebrom, bolj ciljajo na omotičnost in otopelost, ki jo povzroči organizmu neprijetna svetloba varčne žarnice. Vsakdo lahko poskusi nekaj ur brati pri taki svetlobi in bo videl, kakšne so posledice v organizmu -- tovrstne omotičnosti pri klasični žarnici ne zaznamo tudi pri zelo dolgem branju.
Kjerkoli imamo opravka s korporacijsko logiko, vedno opazimo prikrito hinavstvo. Zakonsko so prepovedani termometri z živim srebrom, ker je živo srebro strup za telo. Vendar živo srebro je istočasno »popolnoma varno« v zakonsko predpisanih varčnih žarnicah in zakonsko predpisanih cepivih, s katerimi se omamlja in zastruplja otroke in nevedno prebivalstvo -- spomnimo se korporacijskega praznjenja skladiščnih polic cepiv za svinjsko gripo, kakšna medijska fama je bila ta gripa - tudi cepiva so vsebovala živo srebro in njihov odgovor na vprašanje, zakaj mora cepivo vsebovati to telesu strupeno snov, je bil, da se z njim doseže povečan obrambni odziv telesa. Izmislijo si lahko, karkoli hočejo in karkoli jim pade na pamet in ljudje, ki sami ne raziskujejo dejstev, običajno nasedejo tovrstnim medijskim razlagam in se z njimi povsem zadovoljijo.
Vsemu temu se lahko upremo z zavestnim zdravim življenjem, branjem in primerjanju informacij med različnimi nepovezanimi viri. Naša oborožitev je torej znanje in osveščenost, ki izhaja iz znanja in poznavanja dejstev. Ko smo enkrat osveščeni, naše vedenje avtomatsko ne sodeluje več z logiko bank in korporacij. Upor je v zavestnem nesodelovanju s fašističnim sistemom -- ni potrebno metati kamenja v parlament in vzklikati parole -- naredimo lahko čisto preprosto legalno potezo, da večino svojega denarja (svoje energije) dvignemo z bančnega računa in tedaj korporacije in banke ne morejo več razpolagati z našo privarčevano energijo in z njo mešetariti sebi v prid.
LP

________________________________________

Ali je to mogoče? M. ....definitivo je če se vse več pojavlja celo v medijih kot je newyork times,itd. ...in da je javno to priznano s strani tistih , ki to počnejo...seveda pod pretvezo. Vsak ki vsaj malo pozna kemijo in se mu samo malo sanja o nano tehnologiji ve kam to pelje.
poglej si eno od neštetih opozoril in seznanjanja o teh stvareh. Ne gre več za to kdo take informacije objavlja , gre za potrjeno golo dejstvo da se je to že začelo!!! Boš doma ali zraven ko bo treba v akcijo za boljši jutri naših otrok, človeštva in planeta?
http://www.youtube.com/user/GalaksijaForum#p/u/0/eRNNgmcnYRk

če že nisi zombi OBVEZNO POGLEJ IN POŠLJI MASOVNO NAPREJ

Govori o tem kaj je zares v zdravilih in kako vlade zavestno zagovarjajo zdravila, ki vsebujejo strupe ki nam dokazano škodijo
in nas hkrati še prepričujejo da je to za naše zdravje najboljše.
Kako drogirajo vodo
Kako se ukinja/preprečuje klasično zdravljenje in hkrati prefinjeno spreminjajo v biološko vojno v bio-psihologijo skozi katero ravno tako izvajajo spreminjanje našega dojemanja in s tem hkrati apatijo…… – npr. virusi nekega zdravila napadajo možgane, živčni sistem……. Hkrati pa se že kar odkrito piše o tem npr. kako postati boljši človek !?...... drugačen….
Mešajo cepiva ena z drugim tako da se v osnovi sploh ne ve več kaj je v teh zdravilih.
V eni izmed takih mešanic je tudi živ virus herpasa modificiran da JE/MALICA samo določeno možgansko tkivo
''To kar se sedaj daje v cepiva ni več tako kot je bilo včasih ko nekatera zdravila pri nekaterih izzovejo srčni napad….
To niso več cepiva ampak so z genetskim inženiringom nano-tehnološko ustvarjeni virusi, ki vas spreminjajo v biološke robote''
Cepiva ki jih zdravstvo uporablja so virusno biološko orožje ki spreminja možgane po celem svetu……
Želijo s temi cepiti vso populacijo, želijo da bi bilo to cepljenje obvezno v šolah…………..
Pravi – dobesedno so napadli človeško dušo……
Je v jezi…močno…

Cepiva

Nova študija objavljena v The Lancet odkriva da cepiva zoper influenco preprečujejo gripo pri 1,5 od 100 odraslih, ki so vbrizgani s cepivom proti influenci. A kljub temu, predvidljivo, so to poročilo, kot dokaz da so »cepiva zoper gripo učinkovita v 60%«, priredili v šušmarski znanstveni skupnosti, znanstvenih agencijah in znanstveno-nesposobnih množičnih medijih.

Te absurdne trditve ponavljajo mediji ki se niso niti potrudili, da bi prebrali študijo. (kot po navadi.)

NaturalNews si še naprej služi ugled za dejansko BRANJE teh »znanstvenih« študij in poročanje, kaj te študije tudi razkrivajo, in ne kar bi radi slišali v zdravstveni skupnosti, zdravstvenih agencijah in birokracijah. Tako je NaturalNews kupil PDF dokument od The Lancet in jo prebral za to zgodbo.

»60% učinkovitost« trditev je popolna laž-tukaj je razlog

Ugotovitev je bila, da je trditev o »60% učinkovitosti« popolnoma absurdna in zavajajoča. Za začetek, večina misli da »60% učinkovitost« pomeni da od 100 cepljenih ljudi s cepivom proti influenci pomeni, da 60 ljudi ne bo zbolelo za gripo!

Tako trditev »60% učinkovitost« namiguje, da cepljenje preprečuje gripo v 6 primerih od 10.

To je popolnoma napačno.

V resnici – in to je črno-na-belem napisano v 2. ugotovitvi same študije, z naslovom »Efficacy and effectiveness of influenza vaccines: a systematic review and meta-analysis« – samo 2,7 od 100 odraslih zboli za gripo, kot prvo.

Poglej izvleček: http://www.thelancet.com/journals/l…

Cepiva proti gripi preprečujejo gripo pri samo 1,5 od 100 odraslih, ki se cepijo

Lotimo se samih številk iz študije.

»Kontrolna skupina« sestavljena iz 13.095 ne cepljenih odraslih, ki so bili nadzorovani da bi videli če bodo zboleli za gripo. Več kot 97% od teh ni zbolelo. Samo 357 jih je zbolelo za gripo, kar pomeni 2,7% teh odraslih je zbolelo za gripo, kot prvo.

»Zdravljena skupina« sestavljena iz odraslih, ki so bili cepljeni z trivalentnim inaktiviranim cepivom proti influenci. Iz te skupine, sodeč po študiji jih je 1,2% zbolelo za gripo.

Razlika med tema dvema skupinama je 1,5 ljudi od 100.

Torej tudi če verjamete tej študiji in tudi če verjamete propagandi je pravi »znanstveni« zaključek precej presenetljiv:

Cepiva proti gripi preprečujejo gripo v samo 1,5 primerih od 100

Temu pravimo »masiranje številk«, to je star statistični trik ki se ga industrija cepiv (in farmacevtska industrija) poslužuje znova in znova, da prevara ljudi misleč, da zdravila delujejo.

Najprej vzemite 2,73% v kontrolni skupini, ki so zboleli za gripo to delite z 1,18% tistih iz zdravljene skupine, ki so zboleli za gripo. Dobite 0,43.

Potem lahko rečete, da je 0,43 »43% od 2,73« in trdite da cepivo »zmanjša možnost okužbe za gripo za 57%«. To potem postane »57% stopnja učinkovitosti«.

Celotna »60% učinkovitost« ki se propagira iz študije, izhaja iz dodajanja podatkov o učinkovitosti cepiva za otroke. Bili so tudi drugi problemi z podatki cepljenih otrok, študija je pokazala tudi povečano število obolelih za influenco v drugem letu po prejemu cepiva proti influenci.

Torej, ko vam mediji (ali zdravnik, farmacevti, birokrati iz zdravstvenih agencij) pravijo da so ta cepiva »60% učinkovita«, kar to v resnici to pomeni, da bi morali cepiti 100 odraslim, da bi preprečili gripo pri samo 1,5 odraslih.

Ali povedano drugače, cepiva proti gripi ne storijo ničesar pri 98,5% odraslih.

Ampak verjetno ste opazili, da mediji ne upajo objaviti statističnih razodetij. Ti veliko raje zavajajo s popolnoma napačnim in smešnim prepričanjem, da so cepiva proti gripi »60% učinkovita«, karkoli že to pomeni.

Kako lagati s statistiko

Ta majhna metoda statističnega laganja je zelo popularna tudi v industriji zdravil proti raku, kjer »relativne številke« uporabljajo za laganje o vseh sortah zdravil.

Morda ste slišali, na primer, da je zdravilo proti raku na dojkah »učinkovito v 50% pri preprečevanju raka!«

A kaj to zares pomeni? Lahko bi pomenilo da sta le 2 ženski od 100 v kontrolni skupini zboleli za rakom na dojki in samo 1 ženska od 100 v zdravljeni skupini. Tako je zdravilo delovalo pri 1 ženski od 100.

Ampak, ker je 1, 50% od 2, bodo to zavrteli in trdili da je »stopnja preprečevanja 50%«. In večino potrošnikov bo nasedla, ker ne vedo, kako zdravstvena industrija laže s temi statistikami. Tako si mislijo: »Vou, če to jemljem, obstaja 50% manj možnosti, da zbolim za rakom na dojki!«

In vendar je to poponoma napačno. Dejstvo je, da je le 1% možnosti da bi preprečilo raka na dojki, glede na študijo.

Zmanjševanje nezaželenih stranskih učinkov z še več statističnimi lažmi

Istočasno ko vam industrija cepiv in zdravil laže z relativno statistiko, da mislite, da njihova zdravila delujejo (tudi če ne), bodo uporabili absolutne statistične podatke, da bi poskušali čim bolj zmanjšati zaznavanje neželenih učinkov.

V tem izmišljenem primeru zgoraj o zdravilu proti raku na dojkah, domnevajmo da zdravilo prepreči raka na dojkah pri 1 ženski od 100, a medtem bi zdravilo povzročilo odpoved ledvic pri 4 od 100 žensk. Proizvajalec bi to zavrtel in trdil nekaj takega:

»To neverjetno novo zdravilo ima stopnjo učinkovitosti 50%! In povzroča neželene učinke v 4%!«

Vidite kako se igra to igro? Korist prikažejo kot ogromno in neželene učinke prikažejo kot majhne. Toda v resnici – znanstveno povedano – obstaja 400% večja verjetnost, da vas bo zdravilo poškodovalo, kot pa da bi vam pomagalo! (ali 4-krat bolj verjetno, ista stvar povedano drugače)

Koliko ljudi je utrpelo poškodbe od cepiv proti influenci?

Enako velja pri cepivih. V tej študiji cepiva zoper gripo, ki jo je objavi The Lancet, se je izkazalo, da je potrebno cepiti 100 odraslih, da bi se preprečilo gripo pri samo 1,5 odraslih. A zakaj ne povedo stopnje nezaželenih učinkov pri vseh 100!

Zelo verjetno je, da po vbrizgavanju 100 odraslih s cepivom, ki vsebujejo adjuvante (dodatke, kemikalije ki povzročajo vnetja, za »boljše delovanje« cepiv) lahko pride do dolgoročnih nevroloških neželenih stranskih učinkov kot je Alzheimer v 7,5 primerih

Torej za vsakih 100 vbrizganih odraslih s cepivom proti gripi, preprečite gripo v samo 1,5 primerih, a povzročite nevrološke motnje v 7,5 primerih. To pomeni da je 500% večja možnost da vam cepivo škodi, kot pa pomaga. (To je samo teoretični primer. Ta študija ne vsebuje statistike o škodi ki so jih naredila cepiva.)

Enako velja za mamografijo, ki mimogrede poškoduje 10 žensk za 1 žensko, ki ji dejansko pomaga. (http://www.naturalnews.com/020829.html)

Kemoterapija je podobna zgodba. Seveda lahko kemoterapija »skrči tumorje« v 80% tistih ki jo prejmejo, a krčenje tumorjev ne prepreči smrti. In v resnici kemoterapija sčasoma ubije večino tistih, ki jo prejmejo. Mnogi od tistih, ki so označeni kot »preživel raka« so v večjem delu dejansko »preživeli kemoterapijo«.

Dobra novica za otroke?

Če je kakšna »dobra novica« v tej študiji je to ta, da podatki kažejo nekoliko boljšo učinkovitost pri otrocih kot odraslih. Po podatkih, so cepiva proti influenci učinkovita pri 12 od 100 otrocih.

Torej najboljši rezultati študije kažejo da delujejo pri 12% otrok, ki so bili cepljeni. A spet, ti podatki so v veliki meri ponarejeni v prid industrije cepiv. Ta popolnoma ignorira povezavo cepiva/avtizem, ki je verjetno zelo resnična in je bila politično in finančno pometena pod preprogo s strani kriminalne industrije cepiv. (Ki se zanaša na znanstvene laži, da ostanejo v poslu.)

Uganite kdo je financiral to študijo?

To študijo je financiral Alfred P. Sloan Fundacija, taista neprofitna, ki donira denar Wikipediji (ki je očitno zelo za-cepljenje) in je polna osebja zvestega farmaciji.

Za primer, podpredsednik za Človeške Vire in Programsko Upravljanje pri Alfred P. Sloan Fundaciji je Gail Pesyna, nekdanja DuPont izvršna direktorica (DuPont je drugi na svetu, takoj za Monsantom v GSO/GMO biotehnologiji) z strokovnostjo iz farmacevtske in zdravstvene diagnostike. (http://www.sloan.org/bio/item/10)

Alfred P. Sloan Fundacija je dala $650.000 za nastanek filma z naslovom »Shots in the Dark: The Wayward Search for an AIDS Vaccine«, (http://www.sloan.org/assets/files/a…) ki se ponaša na to da je naklonjena cepljenju in na International AIDS Vaccine Initiative, skupino ki je osredotočena na AIDS za Big Pharmo in jo je financirala Rockefeller Fundacija (http://www.vppartners.org/sites/def…).

Sedem pomembnih problemov z verodostojnostjo te Lancet študije:

Poleg vseh zgoraj omenjenih točk, ta študija trpi za vsaj sedmimi pomembnimi pomanjkljivostmi, ki bi jih moral vsak pošten novinar izpostaviti:

Problem#1) »Kontrolni« skupini so po navadi tudi dali cepivo

V mnogih študijah uporabljenih v tej meta analizi, so dali »kontrolni« skupini tako imenovana »insert« cepiva, ki so morda vsebovala kemične dodatke in druge kemikalije, ne pa tudi oslabljen virus. Zakaj je to pomembno? Ker lahko dodatki povzročijo motnje imunskega sistema s čimer kontrolna skupina postane bolj dovzetna za okužbo gripe in izkrivlja podatke v korist cepiv. »Kontrolna« skupina z drugimi besedami ni bila prava »kontrolna« skupina v številnih študijah.

Problem#2) Cepiva proti gripi niso NIKOLI testirana proti necepljenim zdravim otrokom

To je najbolj grozna zamisel za industrijo cepiv: Testirati cepljene otroke proti necepljenimi otrokom. To ne preseneča, da se cepiva proti gripi preprosto niso nikoli testirala proti »nikoli cepljenim« otrokom, ki so se izognili cepivom proti gripi vse življenje.

Problem#3) Cepiva proti gripi niso bila preizkušena proti vitaminu D

Vitamin D preprečuje gripo po stopnji, ki je 8-krat bolj učinkovita kot cepljenje proti gripi (http://www.naturalnews.com/029760_vitamin_D_influenza.html). Preberite ta članek, da vidite dejanske številke te študije.

Problem#4) Ni dolgoročnih opazovanj učinkov zdravljenja s cepivi na zdravje

Cepiva se štejejo za »učinkovita«, če le preprečijo gripo. Kaj pa če tudi povzročijo porast Alzheimerjeve bolezni za 50% v zadnjih dveh desetletjih? Ali je to še zmeraj »uspeh«? Če si proizvajalec zdravil potem to je »uspeh«, ker lahko zaslužiš s prodajo cepiva in kasneje na tableti za Alzheimerjevo bolezen. Verjetno zato nista ne FDA (Agencija za Hrano in Zravila) ne CDC (Center za nadzor in preprečevanje bolezni) nikoli izvajala dolgotrajno testiranje cepiv proti gripi. Ti preprosto niso pripravljeni izvajati dolgotrajnih opazovan učinkov uporabe cepiv proti gripi.

Problem#5) 99,5% zadovoljivih študij so izključili iz meta analize

5077 potencialno zadovoljivih študij je bilo predlaganih za uporabo v meta analizi. Neverjetnih 99,5% teh študij so izključili za uporabo v meta analizi zaradi takšnega ali drugačnega razloga, tako da je na koncu ostalo samo 28 študij ki so bile »izbrane« za meta analizo. Glede na to, da ja ta študija bila objavljena v pro-cepivni medicinski reviji in da ima pisec verjetno finančno vez z industrijo cepiv, si je zelo težko predstavljati da ta izbira 28. študij ni dajala prednost za učinkovitost cepiv.

Zapomnimo si: Znanstvene goljufije niso izjema v sodobni medicini ampak pravilo. Večina »znanosti«, ki jih beremo v današnjih medicinskih revijah je samo propaganda financirana s strani industrije, ki je napisana v znanstvenem jeziku.

Problem#6) Avtorji študije, ki so bili vključeni v to meta analizo imajo skoraj zagotovo finančno vez s proizvajalci cepiv

Nisem imel časa, da sledim denarno vez za vsako študijo ter avtorjev, ki so bili vključeni v to meta analizo. Ampak sem se pripravljen javno staviti, da vsaj nekateri avtorji teh študij imajo finančno vez z industrijo cepiv. Korupcija, finančni vplivi in celo podkupovanja so tako razširjena med »znanstvenimi« krogi dandanes, da boste težko našli avtorja objavljenega članka o cepivih, ki še ni bil na nek način finančno vezan ali celo podkupljen s strani proizvajalcev cepiv. Bilo bi zelo zanimivo raziskati in prikazati te finančne vezi. Vendar ne pričakujete da bodo medicinske revije objavile take članke, seveda. Ti raje ne bi razkrili kaj se zgodi ko sledite denarju.

Problem#7) »The Lancet« je samo po sebi propagandna revija, ki je financirana s strani proizvajalcev cepiv!

Ali potrebujemo pokazati na očitno? Zaupati Lancet reviji, da poroča o učinkovitosti cepiv je nekako tako, kot bi prosili Pentagon, da poroča o učinkovitosti križarskih raket. Ali nekdo res misli, da bomo dobili resnična in točna poročila od medicinske revije, ki je odvisna od prihodkov od industrije cepiv za njen obstoj? To je podobno kot bi poslušali oblast kako je dobro imeti veliko vlado za zaščito naših pravic. Ali pa poslušati centralno banko FED zakaj je dobra za gospodarstvo. Morda bi kar vprašali hudiča ali naj bomo dobri ali slabi.

Samo za zabavo, izvedimo miselni eksperiment in si predstavljamo, da bi Lancet dejansko poročal resnico in da je ta študija bila izvedena s popolno iskrenostjo in popolno znanstveno integriteto. Ali se zavedate da, če tudi verjamete temu poročilu, ta študija ugotavlja, da cepiva preprečijo gripo v zgolj 1,5 od 100 odraslih?

Ali z drugimi besedami, tudi ko medicinski dnevniki, ki so pro-cepiva objavljajo študije, ki so pro-cepljenje, plačane s strani neprofitnih skupin, ko pro-cepljenje, je najboljši rezultat, ki jim ga uspe izkriviti v obstoj ta, da so cepiva pri preprečevanju gripe uspešna zgolj pri 1,5 od 100 odraslih.

Joj, predstavljajte si rezultate vseh teh študij brez finančnih navez z Big Pharmo! Mislite da bi bili rezultati še slabši? Seveda bi. Ti bi verjetno pokazali negativno stopnjo učinkovitosti, kar pomeni da cepiva proti gripi dejansko povzročajo več pojavov influence. To je veliko bolj verjetna realnost.

Cepljenje proti gripi, vidite pravzaprav povzroča gripo pri nekaterih. Zato ljudje, ki zbolijo za gripo vsako leto, so v večini primerov tisti ljudje, ki so se cepili! (Sami jih povprašajte to zimo in videli boste.)

Kaj verjame javnost?

Zahvaljujoč popolnim lažem agencij, propagandi cepljenja proti gripi in šušmarski znanosti, objavljeni v konvencionalnih medicinskih revijah, večina ljudi danes zmotno verjame, da je cepljenje proti gripi učinkovito med »60-90 odstotkov«. To je uradna propaganda o učinkovitosti cepiv.

Ta je tako prepričljiva, da ko so to novo študijo objavili, češ da so cepiva učinkovita »le« v 60% primerov, so nekateri mediji dejansko objavili članke z naslovi kot so »cepiva ne delujejo tako dobro kot smo mislili«. Tem člankom so sledile obrazložitve »četudi smo mislili da so cepiva učinkovita do 90% se je izkazalo da so samo 60%«.

Nerad jim pojasnim, ampak resnica je, da cepiva proti gripi tudi v najboljšem primeru ki si jih izmisli industrija, zares preprečijo gripo pri samo 1,5 od 100 odraslih.

Ali drugače povedano, ko vidite 100 odraslih v vrsti za cepljenje proti gripi, skoraj 99% teh ne zapravlja le svojega časa (in denarja), ampak so lahko podvrženi tudi k dolgoročnim nevrološkim poškodbam, ki so posledica dodatkov v cepivu.

Naravnost prevarantski marketing

Na dano 1,5% učinkovitost med odraslimi je trženje cepiva proti gripi ena izmed najbolj nezaslišanih primerov prevarantskega trženja, ki smo mu priča v moderni družbi. Si lahko predstavljate avtomobilsko podjetje, ki prodaja avto ki deluje v samo 1,5% primerih? Ali računalniško podjetje ki prodaja računalnike, ki delujejo v samo 1,5% primerih? Bili bi obtoženi prevare s strani FTC (Zvezna Komisija za Trgovino).

Torej kako industrija cepiva uspe pobegniti s trženjem teh cepiv, ki tudi v najbolj pro-cepiva statistični analizi, razkriva učinkovitost 1,5 na 100 odraslih?

To je zares neverjetno. To postavlja cepljenje proti gripi v isto kategorijo učinkovitosti, kot trkanje po lesu ali želeti si zelo močno. Da se danes to sprejme za »znanost« je tako smešno, da vas lahko bolijo rebra.

Da toliko odraslih nasede na tržno prevaro je močan komentar lahkovernosti prebivalstva in moč propagande TV novic. Očitno, pripraviti ljudi da kupijo nekaj kar je popolnoma neuporabno in jim lahko tudi škoduje (ali celo ubije) dandanes sploh ni tako težko. Samo zamaskirajte v »znanstveni« žargon in obljubi nagrade delavcem v lekarnah, ki z močno roko dobijo kupce na svojo stran. In deluje!

Prava zgodba o cepljenju proti gripi, ki jo verjetno ne želite slišati

Želiš vedeti pravo zgodbo teh cepiv proti gripi? Niso za ustavljanje gripe. To smo že ugotovili. Ta komajda delujejo, tudi če verjamete »znanosti« o tem.

Torej za kaj so ta cepiva proti gripi zares?

Ne bo vam všeč ta odgovor, a vam bom povedal, v kar sem zdaj popolnoma prepričan da je res: Namen cepiv zoper gripo je »počasno ubijanje« globalnega prebivalstva. Cepiva so tehnologija za kontrolo prebivalstva, kot je to sam javno priznal Bill Gates (http://www.naturalnews.com/029911_v…) in so tako zvito pakirana v sporočilo »javnega zdravja«, da tudi tisti ki izvajajo cepljenje, nimajo pojma da sodelujejo pri zmanjševanju človeške populacije s cepivi, ki povzročajo neplodnost in genetske mutacije.

Cepiva imajo na koncu en namen: Trajno spremeniti človeški genetski bazen in »izločiti« tiste ljudi, ki so dovolj neumni da nasedajo propagandi cepljenja.

In v ta zloben namen, pa so na koncu koncev verjetno učinkovita 60%.

Eksperiment z opicami

Eksperiment z petimi opicami, nenavaden rezultat – Pet opic

Začni s kletko, ki vsebuje pet opic. V kletki visi banana nad stopnicami. Kmalu zatem bo opica začela plezati po stopnicah proti banani. Takoj ko se dotakne stopnic, so vse opice poškropljene z mrzlo vodo. Čez čas poskusi druga opica, a je rezultat isti. Vse opice so poškropljene z mrzlo vodo. Kmalu, ne bo nobena od opic poskušala plezati po stopnicah.

Nato odstrani mrzlo vodo. Odstrani eno opico iz kletke in jo zamenjaj z novo. Nova opica vidi banano in se povzpne po stopnicah. Na njeno presenečenje in grozo jo vse ostale opice napadejo. Po drugem poskusu in napadu ve, da če se poskuša povzpeti po stopnicah bo napadena. Potem odstrani še eno od izvirnih petih opic in jo zamenjaj z novo. Prišlek gre proti stopnicam in je napaden. Predhodni prišlek sodeluje pri kaznovanju z entuziazmom. Enako zamenjaj tretjo izvirno opico z novo, potem četrto in še peto. Vsakič ko se najnovejša opica poskuša povzpeti po stopnicah je napadena.

Večina opic ki pretepajo, sploh ne vedo zakaj jim ni dovoljeno plezati po stopnicah ali zakaj sodelujejo pri pretepu nove opice. Ko so vse izvirne opice zamenjane nobena od preostalih opic ni bila poškropljena z mrzlo vodo. Vseeno, se nobena opica ne približa stopnicam kjer je banana.

Zakaj ne? Ker kolikor vedo, je vedno bilo tako. In tako se vladna politika ohrani.

...