Pa še o spoštovanju:

Koga naj jaz tukaj spoštujem?

Človeka, ki je zahrbtno polival z blatom drugega, ki je bil uspešnejši od njega?

Človeka, ki je z listki na katerem pisal neresnice, hujskal prebivalce Vipave? (in še bog zna kje…)

Človeka, ki je na različnih forumih in na vse možne načine preko medijev se je trudil uničiti drugega, ker brez tistega drugega »biznis« ne bi šel naprej?

Človeka, ki izdaja za svoja dojemanja, ki jih že pred njim utemeljevali drugi?

Človeka, ki se poslužuje umazanih načinov ter različnih manipulacij za reklamo svojega podjetja in storitev, za svoje materialne koristi?

Človeka, ki je planil z obtožbami preden le te preveril!!!?

Brez dokazov in utemeljitev samo, ker se je njemu nekaj »priVidelo«???

In ne navsezadnje, vse to je začel v času, ko je vedel, da Pogačnik ne bo imel veliko želje in časa se ukvarjati s to »smetarijo« zaradi bolezni v družini. In ta cinična izjava o »o hoji po lastnih truplih« kjer avtor namiguje na smrt Ajre… in ni nikjer ni bilo nobenega »Troedinobožanskega« komentarja o tem da izražajo sožalje ali karkoli…

Ker za takšne stvari verjetno moreš biti navaden človek s prizemlenim pogledom… da vidiš okrog sebe tudi ljudi in ne le fini delci (za katere v fiziki obstaja določen izraz in ne le semantično obračanje strokovnih izrazov v jezik mistike, samo, da zavedeš ljudi) 900 000 000… navzgor (čeprav vse je relativno, to kar se nekomu vidi navzgor v resnici je navzdol).

Dajte no… spoštujem naj takšno obnašanje in delovanje???

Hvala lepa, vi, kar.

Irina, moj zadnji post ni bil nate naslovljen.
Nekaj sem rekla v humornem tonu, namenjeno njegovim simpatizerjem.

Danes me pa ne razumeš. :-)

Lep dan ti želim.

se zgodi...
Draga Nan, tudi jaz tebi želim lep dan.

Je mel materialne koristi le Pogačnik s kamni, ki je podpisal pogodbe za ohranjanje kulturne dediščine in jih namenil za zdravljeje zemlje. Veliko ljudi je iskalo pomoč pri g. Ladu in človk je sedaj nič dolžen vsaki dan napaden.

Pa kaj naj bom zdaj fouš Ladu, če me je prebral ko odprto knjigo?? Če jaz tega ne vidim V SVOJEM 3d in nimam sposobnosti takih izumov kot jih ima kdo drug?? Če ne vidim v peto in višje dimenzije, on me pa prebere na vseh nivojih in še prav ima!?
Dokazi so že bili, a jih umetnik niti videti ni hotel. Pa kaj, če Lado vidi prej in več kot mi! To ne pomen, da ni zelene in rdeče barve, če imaš barvno slepoto. Pa vidiš samo sivo!
Kako v igri ubogi jaz izkoristiš vse, Irina, in se celo vtikaš v res zasebne zadeve umetnika. Kdo pa je izkoristil smrt - Irina, samo ti! Obenem pa sladkobno pričakuješ izrekanje sožalja! Pa kaj še pričakuješ - neiskrenost, sladke besede, kakršne znajo deliti nekateri? Ko se je v Rubijah odkrilo, kaj je v ozadju kodiranja, pa se verjetno nikomur ni niti sanjalo o kakšni bolezni v družini MP, tako da ne natolcuj. Medtem ko so drugje že hudo zbolevali in umirali, pa nikomur ni bilomar opozoril. Pa ni bilo nobenega sočutja in posluha za druge. Tebi pa res celo smrt pride prav za podtikanja. Jasno pa je, da smrt bližnjega bolj zaboli kot smrt brezimnega. To pa ja.
Pa saj ni važno, kdo je kamne ustvaril, važno je, da so kodirani in so uporabljeni za prenašanje duhovnega nasilja ter kodo samouničenja, ki krepko najeda ljudi. Pa če si eni to priznajo ali pač (še) ne. Danes grem jaz, jutri ti. In važno je, da se to nasilje ustavi, ne glede na to, kdo ga spodbuja s svojim posegajem v naravo in naravni red. Prav briga me, če je MP pokasiral ves tisti denar z vseh možnih koncev. Naj ga ima, saj jim ga ni ukradel, dali so mu ga naivneži politiki, kulturniki, gospodarstveniki, občinarji ...!! Dovolj ga je nabral, da bo lahko v miru živel! Jaz se moram znajti z dosti nižjimi kvotami, pa mu nisem fouš.

Mogoče boš kmalu zapisala, da je Lado sam tekal po Vipavi z listki in "hujskal"?! Daj no, daj!! A ma čas? A poznaš njegov delavnik??!!! Zagotovo ne! Hujskaštvo in pritlehnost raje pripiši komu drugemu!
Po Ljubljani, Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem, Novi Gorici, Prekmurju, Irskem, Portugalski, Grčiji .... noben ne leta z listki, pa kamni vseeno delujejo tud tam!!!

Uspešnost posameznika se ne meri s kešem, ne s številom postavljenih kamnov (ki mu jih so-kleše žlahta in društvo). Ne, po sadovih del jih bomo prepoznali. Kje so sadovi kodiranih del na kamnih in grbu?? V blaginji, zdravju, miru?
Materialne koristi enega ali drugega? Hm, stvar debate, ja.

Ja, ja, ljudi okrog sebe je treba videti, začutiti. To pa ja. In prisluhniti tudi njihovim stiskam, ne le lastni!! To pa ja.

Ne, Irina, od tebe res ne pričakujem spoštovanja. Hvala lepa, ti kar.

Če bi bili Pogačnikovi "kozlogrami" res tako zelo škodljivi, potem bi ljudje v Centru starejših v Vipavi cepali kot muhe. In potem bi Pogačnik lahko kar na državne stroške postavil svoje »duhovno nasilne« kamne pred vsak dom za upokojence v državi, s čimer bi po hitrem postopku rešili problem pokojninske blagajne. Ljudje bi se lahko upokojevali že stari 50 let, pod pogojem, da bi prešli v takojšnjo oskrbo kakega s kozlogrami opremljenega doma ali hospica, kjer bi jih kozlogramske negativne energije pokončale, preden bi dočakali svojo prvo penzijo.

p.s.:

Ideja, da lahko nekdo s pomočjo estetsko oklesanih skal zdravi zemljo pa je samo malo manj obskurna kot ideja, da lahko nekdo s pomočjo troedinega v peti dimenziji zdravi vse mogoče bolezni. Vendarle obstaja razlika – Pogačnikovi izdelki so lepi, imajo estetsko in umetniško vrednost, Florjančičevi zapisi o peti dimenziji, finosnovnih delcih, trojstvu, ipd. pa so čisto navadna šarlatanska kozlarija, skregana z vsem, kar danes znanost ve o snovi, energiji, bioloških procesih, vesolju, itd. Florjančičevo megalomansko bluzenje in abotno poigravanje s števili in procenti je šund znanost najslabše vrste, pravzaprav me bolj spominja na nekakšno ezoterično parodijo, karikaturo vseh nesmislov, ki jih lahko skupaj spravi najbolj maloumna novodobna psevdoznanost.

Celo tako opevana sodobna ne-pseudo-znanost se je sama s sabo v zgodovini že velikokrat skregala, pa se še zdaj. In popravljala, pa skrivala svoje zmote in nebuloze. Pa se dala plačevat, podkupovat ...
Tako močni kot so Irinini argumenti glede izvira življenja v primerjavi s tisto aqva napravo so verjetno močni tudi argumenti v primerjavi knjig angleškega izvora z Ladovo. Tako kot če na razstavo postaviš na pogled dva popolnoma enaka modela avtomobila, pa šele podrobnejša analiza pokaže, da je en le odlična maketa, ampak nevozna.
Me ne moti vsa krasota, lepota in estetika teh kamnov. Vsakemu po njegovem okusu. Moteč je ves okultuzem, vnašanje spiritualnih elementov in prakse, vsiljevanje tujih energij ... preko teh kamnov. K Ladu prideš sam, prostovoljno, po pomoč, h kamnom pa ti niti blizu ni treba priti, ker se ti vsilijo v vsako tvojo celico, pa če si lepo doma pospravljen, ali pa v domu ostarelih ali pa že na pokopališču.
MC-ju pač ni treba dojeti teh razsežnosti, če ga ne zanimajo. Ampak, MC, Pozitivke so polne nevidnih razsežnosti. V glavnem le tega. Poglej imena, ki se predstavljajo tu.
Ladu bi bilo pa ceneje, če bi si hotel delat reklamo, da zakupi vsake toliko kakšno reklamo, brez skrbi. Problem je, ker je dreznil v osje gnezdo. Pa se mu zdaj išče vsa mogoča podtikanja. V imenu nečesa ali nekoga. Vsak je v službi nekoga ali nečesa. Lado odgovarja za svoje delo TB in služi njemu, ne človeku. Ah, tudi te razlike nekateri ne bodo dojeli. Je ceneje za čas tega življenja služiti človeku, materialu, denarju. Pač vsak po svojih zmožnostih dojemanja.

Problem Florjančičeva pisanja ne vidim v tem, da piše o nedokazljivih svetovih in pri tem uporablja bolj ali manj standarden ezoterični besednjak, ki ga prostodušno meša s krščanskimi konstrukti o sveti trojici. Danes ni potrebno biti prav zelo inovativen, da si izmisliš nek nov kozmološki ali ontološki koncept ter ga potem zamotaš v obskurno gnostično, ezoterično ali teozofsko blebetanje s pridihom poljudne znanosti. Florjančičevo pisanje je (pre)drzno predvsem v tem smislu, ker se pri razlagi svojega modela stvarnosti (nekakšne višje realnosti) poslužuje množice povsem kvantitativnih parametrov, ki pa ne izhajajo iz kakih numeroloških »ekspertiz«. Na prvi pogled se zdi, da zanje obstaja neko povsem tehnično in fizikalno ozadje, tako kot to velja za števila in izračune, ki jih navajajo v klasičnih znanstvenih publikacijah. Pri navajajnju natančnih številk pa se Florjančič znajde na zelo tankem ledu. Poglejmo nekaj primerov. Florjančič operira z izrazi oziroma stavki kot so:

- PRA fino snovno bitje je nevidno, saj ima zelo majhno gostoto, ta nevidna gostota znaša NG=0,900.000 ničel in koncu je 1. Da bi razumeli, s kako majhno gostoto razpolaga PRA fino snovno bitje, vam povem, da predstavlja nevidna gostota z indeksom NG = 1 gostoto brezzračnega prostora.
- Ta nevidna PRA fino snovna celica življenja meri v premeru D = 0.000.000.000.000,1 milimetra.
- Višina te majhne nevidne piramide z gostoto NG = 1 (gostota brezzračnega prostora) znaša 0,1 milimetra in stranica te piramide s tremi stranicami znaša a = 0,01 milimetra. Teh majhnih nevidnih piramid je v nogi človeka 1 milijarda v 1 kubičnem centimetru človeškega bitja.
- Pri piramidi s konico navzdol pretoka duhovne moči življenja skozi ta prst ni, PDMŽ = 0 duhovnih VATOV. Pretočna duhovna moč življenja je nevidni motor življenja, brez tega ni življenja. Tudi hitrost krvi v takem primeru pade na vrednost »v« krvi = 0 metrov v sekundi. Ta hitrost bi morala biti »v« krvi = 7 metrov v sekundi, potem je proces stabilen.
- Možgani za normalno delovanje potrebujejo PDMŽ = 1000 duhovnih VATOV, ostale komponente, udi in organi pa potrebujejo PDMŽ = 100 duhovnih VATOV.
- PRA FINO SNOVNO BITJE PREDSTAVLJA: 900 ENOT, FINO SNOVNO BITJE PREDFSTAVLJA: 90 ENOT, FINO SNOVNO ENERGIJSKO BITJE PREDSTAVLJA: 1 ENOTO, SNOVNO BITJE PREDSTAVLJA: 9 ENOT, SKUPAJ: 1000 ENOT
- melodijo, ta zavzame 30 % prostora fino snovne celice življenja, frekvenco življenja, s katero poje melodija življenja, ta zasede 70 % prostora fino snovne celice življenja, izvor življenja, ta zavzame 100 % prostora fino snovne celice življenja,
- Vidna gostota tega snovnega (fizičnega) bitja znaša VG = 900 milijard. Njegova pozitivna frekvenca znaša F = 0 do največ 1 nihaja v sekundi, le možgani smejo imeti delovno frekvenco do F = 9 nihajev v sekundi.
- Iz zapisanega lahko vidimo, da PRA FINO SNOVNO BITJE človeka, ki se nahaja v 700 - stoti dimenziji, predstavlja največ enot (900) in kotira najvišje.
- Iz človeka odstranijo celotno fino snovno bitje z vsemi udi, organi ter komponentami z dušo vred in vse skupaj visoke inteligence zla vse to pošljejo na drugi planet. Ta planet je neviden, njegova nevidna gostota znaša NG = 1. Je 90 krat večji od Zemlje in od nje oddaljen 900 svetlobnih let


Vsi, ki se vsaj malo spoznajo na fiziko in na pomen fizikalnih enot, bodo v takem pisanju tako prepoznali šarlatansko nakladanje. Kot prvo - Florjančič ne pojasni, na kakšen način je izmeril ali izračunal vsa ta presenetljivo zaokrožena števila - domnevamo lahko, da so mu bila razodeta preko troedinega boga. Če so mu bila razodeta preko boga, potem je to bog, ki se očitno zanaša na razmerje 1:10 - na desetiški številski sistem torej. Ta pa je seveda povsem človeški izum – imamo torej še enega boga več, še enega vrhovnega geometra, ki je ustvarjen po človeški podobi.

Ne samo, da Florjančič ne pojasni, kako je prišel do številk, ki jih navaja, pri pisanju očitno razgali tudi svoje nerazumevanje pojma fizikalnih količin. Tako na primer govori o gostoti brezzračnega prostora, kar je očiten nesmisel – podobno kot bi govoril o valovni dolžini ali o barvi prostora. Zrak, verjetno je imel v mislih zmes plinov, ima res neko gostoto, ker imajo pač atomi, iz katerih so sestavljene molekule plinov zraka, določeno maso. Brezzračen prostor pa je lahko tudi prostor, v katerem ni zraka, a so druge snovi. Verjetno je imel Florjančič v mislih prazen prostor, to je prostor brez molekul, atomov ali podatomskih delcev. Gostota tudi ne more biti vidna ali nevidna, gostota je pač razmerje med maso in prostornino telesa. Vidnost z vsem tem nima nikakršne zveze.

Florjančiču se zapiše tale umotvor: »nevidna gostota NG=0,900.000 ničel in na koncu je 1.« Gre za številčni zapis neke količine brez omembe enote ob popolnoma nekonsistentnem zapisu decimalk v na pol povednem načinu izražanja. To je približno enako bedasto, kot bi zapisal: »neslišna hitrost NH=0.900,001 enk in na koncu je 0.« Seveda dopuščam možnost, da gre za slabo komunikacijo s troedinim, lahko pa da se shizofrena troedina oseba ne more uskladiti niti med sabo, ko različne osebe po istem kanalu Florjančiču pošiljajo različne signale.

Podobno bedastočo si Florjančič privošči, ko govori o premeru fino snovne celice, ki da znaša D = 0.000.000.000.000,1 milimetra. Sedaj vejica zamenja piko in pika zamenja vejico. Iz zapisa ni mogoče izvedeti, ali premer znaša 0.1 milimetra ali nemara samo 10 na minus šestnajsto metra. Domnevamo, da slednje. Kakorkoli že, premer atomskega jedra znaša 10 na minus petnajsto metra, torej so atomska jedra le10 krat večja od Florjančičevih finosnovnih delcev, kar je nekoliko nenavadno, glede na to, da so Florjančičevi delci »finosnovni« in seveda nevidni. Zanimivo je, da Florjanči ne govori o masi finosnovnih delcev, ampak o njihovi gostoti. Če imajo gostoto in premer, morajo imeti torej tudi neko maso. Vseeno pa se je Florjančič potrudil, da je svoje magične delce dovolj pomanjšal, čeprav ostaja skrivnost, kako in s čim je izmeril njihov premer. Da o gostosti sploh ne govorimo. Je pa zanimivo, da finosnovna celica vsebuje tudi ljubezen troedinega, kar nas napeljuje na misel, da je premer ljubezni trodinega manjši od 10 na minus šestnajsto milimetra. Verjetno ima tudi ljubezen svojo maso, še posebej, če jo je dovolj na kupu ali je povezana z ljubeznijo - recimo do hrane.

Florjančič piše o pozitivnih frekvencah in pri tem operira z nihaji na sekundo. Če obstajajo pozitivne frekvence, kakšne so potem negativne frekvence? So to nemara negativni nihaji na sekundo ali so to nihaji na negativno sekundo? Očitno je gospod inženir pomešal ezoterične »negativne vibracije« s fizikalno definicijo nihanja.

Florjančič nam prodaja nekakšno imaginarno piramido, z višino o.1 mm in s stranicami 0.01 mm. Očitno je zelo obremenjen z desetiškim sistemom in seveda z evropskim merskim sistemom. Če bi se mu razodel troedini Bog v Ameriki, potem bi imela njegova piramida višino 0.01 palca, stranica pa 0.001 palca. Samo troedini najbrž tudi ve, kako je v 1 kubičen centimeter (kocka s stranico 10 mm), mogoče stlačiti 1 milijardo piramid z višino 0.1 mm in stranicami 0.01 mm. Volumen takšne tristrane piramide znaša eno tretjino osnovne ploskve krat višina, torej približno 0.0000012 kubične mm. Če to pomnožimo z milijardo, to znese 1.2 kubična centimetra. Pa še to velja ob predpostavki, da so piramide natlačene in pregnetene ena poleg druge kot sardele v konzervi.

Če so te konice obrnjene navzdol, nam razlaga Florjančič, naj bi to omejevalo pretok duhovne moči skozi ude človeškega telesa. Seveda Florjančič ne pove, kaj sploh je to duhovna moč, pove pa, da se jo meri v vatih. Mogoče se moč res meri v vatih, ne vem pa, kako bi to lahko apliciral na duhovno moč – moč, merjena v vatih, je namreč fizikalna količina, določena kot delo, opravljeno v enoti časa oziroma v primeru elektrike gre za zmnožek napetosti in toka. Predvsem pa se moč ne pretaka, – pretaka se kvečjemu energija, ampak to inženirja strojništva niti najmanj ne moti, saj je očitno prepričan, da bodo njegove umotvore prebirali sami znanstveni analfabeti ali popolni bedaki.

Florjančič tudi ne pove, kaj pomeni, da so konice piramid obrnjene navzdol. Kam navzdol? Proti tlom, proti podplatom, proti središču zemlje, proti peklu, v nasprotni smeri nebes – kje sploh je zgoraj in kje je spodaj? Po njegovi morbidni logiki, bi se morala kri ustaviti, če bi se vse piramidice obrnile navzdol. Kako in kdaj se nevidne piramidice obrnejo navzdol, pa verjetno ve samo troedini, ki je tam nekje zgoraj, če seveda kar predpostavimo, da so tudi nebesa nekje zgoraj.

Florjančič piše o hitrosti krvi – pravzaprav piše najprej o hitrosti krvi, nato pa še o hitrosti v krvi, kar sta seveda dve popolnoma različni stvari. Kaj je tisto, kar dosega neko hitrost v krvi, seveda ne pove. Mimogrede, hitrost krvi ne znaša 7 metrov na sekundo (ne vem, od kje mu ta podatek, če je mišljena hitrost njenega pretoka), pravzaprav je v povprečju hitrost krvi bistveno manjša, v vsakem primeru pa je odvisna od velikosti žil, od vrste žil (v kapilarah je kri najpočasnejša, v arterijah najhitrejša) in seveda od viskoznosti in gostote krvi, na katero pa morejo nevidne piramide »z gosto nič« vplivati približno toliko, kot vpliva mušji prdec na hitrost vrtenja zemlje.

Florjančičeva obsesija z razmerjem 1:10 se kaže v njegovi trditvi, da možgani potrebujejo za svoje delovanje 1000 duhovnih vatov, ostale komponente pa 100 duhovnih vatov. Florjančič nič ne pove, kako se duhovni vati, karkoli že to je, porazdelijo po posameznih organih, predvsem pa ne pove, kaj zanj predstavlja posamezen organ. So ledvice en organ ali dva organa – porabi vsaka ledvica 5o duhovnih vatov ali porabi vsaka ledvica zase 100 duhovnih vatov? Kaj pa moška moda – koliko duhovnih vatov potrebuje vsako jajce, da proizvaja spermije in koliko duhovnih vatov potrebuje vsak spermij, da se poganja proti svojemu duhovnemu cilju. Kaj sploh so ostale komponente? Koliko potrebuje recimo trebušna slinavka, koliko potrebujejo jetra, koliko potrebuje vranica, koliko potrebuje hipofiza (morda se ta napaja iz tistih vatov, ki so namenjeni možganom). Lahko domnevamo, da vse tiste, ki so »ubogi na duhu« poganja bistveno več kot 1000 duhovnih vatov, kar povzroči, da jim pregori elektronika v možganih?

Najbolj morbidna je Florjančičeva razlaga sestave človeka izvirne resnice, ki jo ponuja, da bo »slika jasnejša in razumljivejša.« Verjetno se šali – kako je megla lahko jasna in kako je latovščina lahko razumljiva? Florjančič sešteva enote na podoben način kot jabolka in hruške – njegova sestavljanka človeka izvirne resnice je približno enako nesmiselna, kot bi rekel, da turško kavo sestavlja 900 enot vode, 90 enot vonja po kavi, 9 enot džezve in ena enota praženega zrna. Predvsem pa Florjančič ne pojasni, kako naj bi bil sestavljen človek neizvirne resnice, ali človek izvirne laži. Domnevamo lahko, da je sestavljen iz ene tretjine sina, iz ene tretjine očeta in iz ene tretjine svetega duha ali pa, povedano v absolutnih številkah - iz 1000 enot troedinega Florjančiča.

Iz petih dimenzij Florjančič nenadoma preide na 700 stoto dimenzijo, pri čemer samo troedini ve, ali je to 700 stota dimenzija – je to 700 x100 ali samo 700 ali 700 na sto ali samo stota dimenzija. Le Florjančič zase pa ve, kako se mu je v izračunih nenadoma pojavila številka sedem. Mogoče iz pravljice o finosnovni Sneguljčici in sedmih palčkih.

Florjančiču se zapiše, da vidna gostota tega snovnega (fizičnega) bitja znaša VG = 900 milijard. 900 milijard česa???!! Kilogramov na kubični meter? Finosnovnih delcev na kubični meter? Nevidnih piramid na kubični milimeter? Ali neumnosti na kvadratni decimeter besedila? Kako je mogoče sploh primerjati gostoto snovnega in nesnovnega? Očitno je Florjančič materialistični monist, ki sploh ne verjame v obstoj duše, sicer finosnovnega (duhovnega) telesa ne bi zreduciral na enote, ki so povezane z maso. Zapiše se mu, da pozitivna frekvenca fizičnega bitja znaša od 0 do enega nihaja v sekundi. Kaj je sploh tisto, kar niha? Kako lahko nekaj niha pozitivno? Kaj je to negativni nihaj? Kakšne so amplitude tega nihanja? In seveda - spet imamo magično število 9, ki kar velja za možgane, ki delujejo z delovno frekvenco 9, pri čemer spet ne izvemo, kaj je tisto, kar niha. So to finosnovne celice, ki plešejo kazačok ali so to nevidne piramide, ki se zibajo v ritmu sambe?

Je pa pohvalno, da Florjančič najvišje frekvence pripisuje možganom in ne išče magičnih duševnih entitet v srcu, kot to radi počnejo ostali ezoterični zanesenjaki.

Posebno mojstrstvo v seštevanju jabolk in hrušk, pravzaprav gre za seštevanje jabolk in okusa po hruškah, pokaže Florjančič, ko sestavo finosnovne celice opredeli kot 30% nekakšne melodije in 70 % njene frekvence. To je približno tako, kot če bi zapisal, da se Florjančičevo nakladanje sestoji iz 30 % laži in iz 70 % frekvence, preko katere laže. In potem izvemo še, da je 100 % finosnovne celice nekaj povsem drugega kot celoten prostor finosnovne celice. Prvo Verjetno je z uporabo dodatne – pete dimenzije, tudi to mogoče, nenazadnje se tudi procenti lahko porazdelijo po dimenzijah, vključno s procenti neumnosti in nesmisla, ki ga peta dimenzija zmore požreti tako, kot črna luknja požira svetlobo.

Prav posebej iz trte zvita je Florjančičeva ideja, da visoke inteligence sil zla iz človeka odstranijo celotno fino snovno bitje z vsemi udi, organi ter komponentami z dušo vred in vse skupaj pošljejo na neviden planet z nevidno gostoto, ki da je 90 krat večji od Zemlje in od nje oddaljen 900 svetlobnih let. Že spet imamo opraviti s famozno številko 9, ki se pojavlja za razmerja med razdaljami, osnovanimi na povsem različnih merskih sistemih. Kaj ostane od človeka brez finosnovnih in sploh vseh telesnih organov pa še brez duše, vedo verjetno samo Florjančič, troedini in visoke inteligence zla. Verjetno je Florjančič preveč gledal znanstveno fantastične filme (ala Tatovi teles ali X-files), mogoče je prebiral kuščarske nebuloze Davida Ickeja, prav zelo izviren ni. Je pa zanimivo izvedeti, da so planeti z nevidno gostoto nevidni in da so visoke inteligence začele uresničevati svoje zlobne nakane šele marca in aprila 2010, domnevamo lahko, da ob pomoči Marka Pogačnika in njegovih kamnov, ki pošiljajo skrivne kode proti 900 milijonov let oddaljenemu planetu. Kdo bi si mislil, da bo ravno naše gore list postal eden izmed glavnih negativcev v aliansi Dartha Vaderja, ki napada Zemljo s planeta, ki je oddaljen, če verjamete ali ne, natančno 900 milijonov svetlobnih let. Škoda, ker Florjančič ne pove, ali se nevidni planet nahaja v isti dimenziji kot Zemlja.

Morda sem krivičen, morda samooklicani priprošnjik v resnici posreduje neke posebne moči, s katerimi ozdravlja ljudi in jim pomaga. Tega ne vem, niti ne želim tega kategorično zanikati. Lahko pa pišem o tistem, kar Florjančič bralcem servira v svoji knjigi. Predvsem mi ni jasno, zakaj se trudi, da bi svoja odkritja razlagal na tako prozoren način. Saj bi se moral zavedati, da takšno pisanje nima nikakršne aplikativne vrednosti in da ga bodo zavrnili vsi, ki se količkaj spoznajo na znanost in tehnologijo. Tistim, ki se pa ne spoznajo, ta števila ne pomenijo popolnoma ničesar, kvečjemu lahko nanje napravijo nekakšnen vtis, da se za vsem tem skriva neka logika in znanost. Predvsem se mi postavlja vprašanje, kaj si more nekdo, ki želi uporabiti Florjančičeva »odkritja« za dobrobit ljudi, sploh pomagati z njegovimi številkami in razlagami. Kaj mu povedo njegove številke, njegovi procenti, njegova razmerja? Bi se njihova aplikativna vrednost kaj spremenila, če bi bile te številke popolnoma drugačne? Kdo in s kakšnimi postopki lahko ta patetično zaokrožena števila sploh prever, potrdi ali zanikai? Kaj sploh pomenijo pojmi in formulacije, ki jih Florjančič uporablja, predvsem v odnosu in glede na neka obstoječa in potrjena dejstva?

Če bi vam recimo sedaj navrgel, da je razmerje med telesno in duhovno in duševno sfero 1:90:900 pri normalnem človeku in 1:10:1 pri psihopatu, bi mi verjeli? Bi mi verjeli, ne da bi sploh razumeli, kaj v razmerju nastopa kot enota meritve in ne da bi vedeli, kako je sploh mogoče kvantitativno primerjati somatsko, duševno in duhovno?!

Je že tako, da ljudje verjamejo vsakršni nebulozi, če le prihaja iz ust kakega posvečenega ali samooklicanega guruja. Ne morem se znebiti vtisa, da Florjančič vsa ta - očitno izmišljena števila - uporablja le zato, da manipulira z ljudmi, ki povečini nič ne vedo o fiziki, o medicini in o biologiji.

Marko Pogačnik: Moč Zemlje in Kristusova navzočnost: Peti evangelij

Uvodna beseda

Človek se približuje usodnemu pragu novega tisočletja. Vznikajo vprašanja o prihodnosti
človeštva in bodočnosti Zemlje. Odgovor nanje je odvisen od neznanke: ali bo človek sposoben
pravočasno odkriti smisel svojega bitja in hkrati prepoznati svojo vlogo v evoluciji zemeljske
celote. Če bi človek v tem trenutku doumel, kaj mu onkraj navajenih stereotipov sporoča
Kristusovo izročilo in kaj nam omogočajo zemeljske spremembe, sredi katerih smo se znašli, bi
se v obnebju tretjega tisočletja lahko v nas srečala Nebes in Zemlja.
Že na začetku našega štetja je Jezus, kasneje imenovan Kristus, opozarjal na usodni
pomen zdajšnjega prehoda na novo stopnjo naše evolucije in poskušal s svojimi besedami in
dejanji pokazati pot do njegovega temelja. Na žalost so naslednja stoletja njegov nauk
uporabila predvsem za gradnjo novega svetovnega verstva. V okvirih nastajajoče religiozne
zgradbe je vsaka Jezusova beseda, ki so jo sodobniki ohranili v svojem spominu, zaigrala
določeno vlogo, pogosto boleče neuglašeno z njenim prvotnim namenom. Že res, da je
Jezusovo izročilo na tak način iz anonimnosti prestopilo v zavest skoraj vsega človeštva. Vendar
se je pri tem izgubilo tisto izvirno sporočilo evangelija, namenjeno zdajšnjemu trenutku in
prehodu, pred katerim smo se znašli. Imenujem ga "Peti evangelij".
Knjiga predstavlja moj odkritosrčen poskus:
- da bi odkril metode, ki omogočajo vpogled v celovito Kristusovo oznanilo;
- da bi posredoval vpogled v večplastnost njegovega nauka;
- da bi razgradil blokade v odnosu do Kristusovega izročila, ki so jih v zavesti
novodobnega človeka povzročile številne preživele interpretacije Jezusovih izjav,
kakršne najdemo v kanoničnih evangelijih;
- da bi razprl dostop do tiste plasti Jezusovega nauka, ki je namenjena človekovi
preobrazbi na pragu tretjega tisočletja. Imenujem jo Peti evangelij.
Pri odkrivanju in raziskovanju Petega evangelija sem uporabljal različne prijeme, kakršne
sem spoznal med svojim delom s tankočutnimi razsežnostmi zemlje, narave in pokrajine - kot
umetnik se največ posvečam negovanju in zdravljenju krajinskega in mestnega prostora.
Tudi izjemne pomoči sem bil deležen. Rad bi se srčno zahvalil svoji hčerki in sodelavki Ani
Pogačnik. S svojimi sporočili, prejetimi iz angelskega sveta, je moje delo pri knjigi odločilno
podprla prav v kritični začetni fazi. A le delček tega, kar je v povezavi s temo Petega evangelija
prejela od angela Mihaela, je objavljeno v tej knjigi. Večina čaka na samostojno knjižno izdajo.
Knjigo sem pozimi 1997-98 najprej napisal v nemškem jeziku. Izšla je pri založbi Knaur z
naslovom "Erdsysteme und Christuskraft". Naslednjo zimo sem jo ponovno napisal v slovenščini
in jo na nekaterih mestih tudi dopolnil. Notranja razdalja enega leta ji je omogočila potrebno
zorenje.
Nazadnje bi rad omenil še svoje risbe. Nisem jih vtkal v papir samo zato, da bi ponudil
dodaten vir informacij. Predvsem sem želel ustvariti dovolj zračen knjižni prostor, skozi
katerega bi se bralka ali bralec lahko svobodno gibala. Zato je del risb zgolj estetske narave.
Risal sem brsteče vejice, cvetlice, koščke suhega lesa, kamne, kristale in vsakdanje predmete.
Narisani so tako, da v sebi zbirajo življenjske sile in s tem vzpostavljajo življenjski protipol
miselnim tokovom knjige.



Marko Pogačnik

Marko Pogačnik: Moč Zemlje in Kristusova navzočnost: Peti evangelij
6
"Kdor spozna vesolje in pri tem zgreši samega sebe, je zgrešil vse."
(Jezusov izrek iz Tomaževega evangelija, log 67)
Marko Pogačnik: Moč Zemlje in Kristusova navzočnost: Peti evangelij
7
1. Odkritje Petega evangelija
Ne morem pripisati slučaju, da sem prav v Benetkah doživel prvo videnje bitja, za katerega
je evropsko izročilo iznašlo ime Kristus. Benetke niso zgolj eno izmed mnogih srednjeveških
mest, kjer so graditelji poskušali z ustanavljanjem številnih samostanov in cerkva utelesiti
počela Kristusovega nauka. V beneškem primeru je namero podpirala še izjemno močna
čustvena podstat, ki jo Benetke dolgujejo vseprisotnosti vode.
Mesto slovi po tem, da je zgrajeno sredi morske lagune; mestno tkivo štrli naravnost iz
vode. Tako nastane čustveno nabit urbani prostor, ki zlahka pride v resonanco s sporočilom,
prepojenim s čustvom ljubezni, kakršno je v svojem bistvu Kristusovo izročilo.
Vendar je do omenjene izkušnje prišlo skoraj slučajno. Triindvajsetega maja 1989 sem bil
po daljšem premoru spet na obisku v Benetkah, da bi se ponovno srečal z meni najljubšimi
znamenitostmi mesta. Tako sem proti večeru zašel tudi v baziliko Svetega Marka, prevlečeno z
zlatimi mozaiki, z željo, potopiti se v srčno vrednoto njenega prostora. Tedaj opazim, da so
vratca na levi strani oltarne niše odprta v prostor, kamor obiskovalci sicer ne smejo vstopiti.
Vidim, da posamezniki hitijo skoznja in izginjajo v temi ozkega hodnika. Ta okoliščina je
pritegnila mojo pozornost, saj sem vedel, da se hodnik konča na dvorišču za baziliko, kamor
redko kdo zaide. Sam sem ga poznal samo iz knjig. Na dvorišču stoji biser renesančne
arhitekture, kapela Svetega Teodorja, delo Giorgia Spaventa, ki je bila zgrajena okrog leta 1490.
Predvideval sem, da osebe, ki izginjajo v hodniku, hitijo v kapelo k večerni maši.
Izkoristil sem priložnost in pohitel za njimi, čeprav nisem imel namena, da bi se pridružil
obredu maše. Želel sem si le s pogledom preleteti znamenito kapelo, za katero sem vedel, da
predstavlja enega od dopolnjujočih se vidikov bazilike Svetega Marka. Komaj sem se dobro
razgledal po prostoru, kar opazim, da mašnik že stoji pred oltarjem. Pomislil sem, ali ne bi raje
neopazno pobegnil iz kapele in preostanek večera posvetil drugim točkam v mestu. V trenutku
negotovosti se zavem, da so oči udeležencev maše - prav malo jih je bilo, predvsem starejši
ljudje - obrnjene vame. Iz njih je sijalo nedoločljivo upanje in nisem imel srca, da bi jih
razočaral. Sedel sem in se predal nihanju obreda.
Komaj sem pristal na nepričakovane okoliščine, kar opazim, da visoko nad oltarjem, prav
pod apsidialnim obokom, utripa energijska krogla. Njena bela svetloba se je razlivala po
cerkvenem prostoru. Pogled sem večkrat umaknil in ga spet usmeril v svetlobno oblo, da bi se
prepričal, ali ne gre morda za privid. Nazadnje sem si moral priznati, da zares vidim energijsko
telo obrednega angela, ki je spremljal mašo.
Bil sem presenečen, saj sem prvič z odprtimi očmi videl nekaj, kar na snovni ravni ne more
obstajati. Res je, da se že dalj časa ukvarjam z nevidnimi ravnmi resničnosti in da sem razvil
osebno občutljivost, potrebno za njihovo dojemanje. Z rahločutnostjo svojih rok sem se naučil
"otipati" subtilne sile v svojem okolju in jih prepoznati glede na njihove različne vrednosti.
Tokrat se mi je odprla nova raven dojemljivosti zanje, neka vrsta notranjega videnja, vzporedna
opazovanju s telesnimi očmi.
Na običajni ravni gledanja sem lahko opazoval nestrpno vedenje mašnika, moža visoke
starosti, kateremu je bila tisti večer mašniška služba očitno odveč. Na vzporedni ravni pa sem si
ogledoval nežno žarenje belega svetlobnega jedra, ki je lebdelo sredi oltarnega prostora. V
trenutku, ko je duhovnik dvignil kelih k daritvi, se je na isti ravni pojavilo še nekaj nenavadnega.
V prostor se je od zgoraj navzdol spustil človeku podoben lik, stkan iz drobnih svetlobnih niti.
V njem sem onkraj vsakega dvoma prepoznal Kristusovo postavo, kakršno so številna
navdahnjena umetniška dela preteklih stoletij vtisnila v našo skupno zavest. Kasneje, ko je
Marko Pogačnik: Moč Zemlje in Kristusova navzočnost: Peti evangelij
8
duhovnik delil hostije, sem lahko sredi vernikov, nagnetenih okrog mašnika, opazoval njegovo
nemo prisotnost. Trdim celo, da sem videl, kako se je nekaterih med njimi nežno dotaknil ali jih,
ne da bi opazili, pobožal po laseh. Po eni strani mi jih je bilo zaradi njihove zaprtosti v
materialni svet žal, po drugi pa sem se veselil namesto njih.
Izkušnje pri maši nisem mogel zlahka uskladiti s svojimi nazori. Naučil sem se bil
samostojno hoditi po svoji duhovni poti, ne da bi sledil določeni veroizpovedi ali kakšnemu
gibanju. Namesto tega vztrajam v stiku s svojim notranjim jedrom. Vedno znova se skušam
uglasiti s samim sabo in obdajajočim me življenjskim prostorom. Pogoj za to je negovanje
notranjega miru in osebne povezanosti z nebesom in zemljo. Pravila obredov, molitve in
vnaprej določenih duhovnih vaj so mi bila vedno tuja.
Po doživetju v Benetkah, sem moral priznati, da se lahko duhovno sporočilo, za katerega
sem bil prepričan, da mora biti prosto vsake predpisane oblike, pretaka tudi skozi
institucionalne okvire, za katere je značilno, da so dolga stoletja ostali skoraj nespremenjeni.
Izkušnja me je silila k premisleku. Res je, da je pri kasnejših opazovanjih dogajanja med mašo
Kristusova prisotnost postopoma izgubila počlovečeno postavo in se preobrazila v čisto
svetlobo, povezano s posebno izrazitim občutkom. Vendar njene prepoznavnosti ne bi mogel
zanikati.
Sčasoma se je v meni utrdilo prepričanje, da je videnje Kristusovega lika med daritvijo pri
maši odločilnega pomena za moj osebni razvoj. Med svojimi meditacijami sem se začel
poglabljati vanj. Nekega dne, ko sem v sebi spet obnavljal doživetje njegove prisotnosti, se je ta
nepričakovano oglasila iz sredine mojega srca in me nagovorila z besedami, ki jih sicer nisem
mogel slišati, lahko pa sem razumel njihov pomen: "Tistega davnega dne, ko se je Jezus iz
Nazareta kot utelešenje Kristusove biti poslavljal od svojih učencev, je bil obljubil - kot o tem
poročajo evangeliji - da ljudi ne bo zapustil, ampak bo s svojim blagoslovom prisoten vsakič,
ko bodo v njegovem imenu lomili in delili kruh. Kar vidiš pri maši, potrjuje, da svojo obljubo
drži do današnjega dne." Razlaga se je ujemala z mojimi doživetji. Kar me je presenetilo, je bil
spremljajoč občutek globoke žalosti.
Še preden sem lahko vprašal, kaj ta žalost pomeni, je v meni zažarela intuicija z
odgovorom. Naj jo prevedem v umski jezik: "Kristus se je med ljudmi utelesil, da bi v razvoj
človeštva uvedel novo razsežnost, razsežnost duhovne samostojnosti. Zanjo velja, da je ni moč
doseči s posegom "od zunaj", temveč samo z osebnimi napori in iskanjem "znotraj". Kristusovo
prihajanje "od zunaj", kakor ga opazujem pri maši, je smiselno le kot začasna pomoč. Človeka
naj bi spodbudila, da opusti svojo odtujenost in se znotraj poveže z nebesom, zemljo in svojim
bistvom. Prav tu leži tudi vzrok za prej omenjeni občutek žalosti: namesto da bi se ljudje
potrudili in tisto, k čemur jih skuša navdihniti Kristusova prisotnost, poskusili samostojno
uresničiti, se bojijo odgovornosti, se oklepajo institucije in nočejo odrasti v neodvisna bitja.
Svojo razklanost med Kristusovim prihajanjem "od zunaj" in njegovim delovanjem
"znotraj" sem v tistem trenutku prerasel. Ovedel sem se, da lahko njegov navdih, kadar skuša
ljudi podpreti na poti njihovega razvoja, deluje po eni ali drugi poti. Kar je edino pomembno, je
človekova pripravljenost, samostojno stopati po svoji poti, namesto da se predaja odvisnosti od
duhovnega občestva, do katerega čuti pripadnost.
Soočanje s Kristusovo prisotnostjo, se je za nekaj let umaknilo v ozadje moje zavesti,
potem ko sem pozimi 1993, prvič "videl" elementarna bitja, tako imenovane duhove narave.
Seveda jih nisem videl s svojimi telesnimi očmi, dojel sem jih z notranjim pogledom. Podobno
kot opisano doživetje Kristusove prisotnosti, so bila tudi videnja duhov narave prepojena s tako
globokim in navdihuj očim občutkom, da sem moral pozabiti na zadržke, ki jih je narekovala
pamet.
Marko Pogačnik: Moč Zemlje in Kristusova navzočnost: Peti evangelij
9
Res je, da nevidne razsežnosti narave zame niso bile nekaj neznanega, saj se že lepo
število let ukvarjam z življenjskimi silami zemlje. Pri tem mislim predvsem na vitalnoenergijske
organe, nekakšne oživljevalce zemeljske površine. Kot izrazit primer takšnega
"organa" naj omenim vitalno-energijska središča, kjer se na določenem kraju pod površino
zemlje zbirajo njene življenjske sile. Takšno središče jih koncentrira in potiska na površje, da bi
se nazadnje kot hranilna energija razlile med življenjska tkiva pokrajine. Delovanje energijskih
središč dopolnjujejo energijske poti (angleško: ley-lines). Njihove vrtinčaste tirnice omogočajo
življenjskim silam, da se lahko širijo po krajinskem prostoru.
Moje poznavanje zemeljskih svetov se je z omenjenim odkritjem elementarnih bitij
bistveno razširilo. Najprej je šlo za posamezna opažanja drevesnih duhov, elementarnih bitij, ki
oživljajo reke, ali vilinskih bitij in njihovega plesa po krajinskem prostoru. Nepovezana
doživetja so se sčasoma zgostila v prepričanje, da niso v igri zgolj posamezna bitja, ki
naseljujejo zemeljski, vodni, zračni in ognjeni element planetarnega prostora, temveč celotna
zavest planeta. Zemlja s pomočjo elementarnih bitij skrbi za življenje in nadaljnji razvoj vsake
rastlinice, vsake posamezne živali, vsakega človeka ter za dihanje gora in vsake pokrajine z
njenimi razsežnostmi. Ker je število nalog pri tem nadvse obsežno, se mora celostna zavest
zemlje, da bi jih lahko obvladala, razčleniti v posamezne inteligenčne celice. Te imenujemo
duhove narave ali elementarna bitja. Vila, na primer, po moji izkušnji, ni osebno bitje kot je
človek, ampak individualiziran vidik celostne zemljine zavesti. Skrbi za življenjsko kakovost in
ustrezen energijski naboj določenega okolja ali krajinskega prostora.
Kako si lahko predstavljamo večplastnost pokrajine.
Bolj ko so se moja spoznanja o večdimenzionalnosti življenjskih sistemov kopičila, bolj
sem se zavedal človekove ključne vloge med njimi. Ne samo, da smo velik del zemeljske
površine preoblikovali po svojih potrebah in pri tem širna področja pozidali. Ne samo, da se
skoraj nepretrgano, na različnih koncih sveta, vojskujemo in s tem cele dežele pehamo v stanje
šoka. Vzeli smo si celo pravico, posegati v bistvo življenja na zemlji in zoper zakon ravnotežja
potiskamo v ospredje eno samo raven bivanja - raven materije - tako da so druge, nevidne
plasti resničnosti, sčasoma potonile v pozabo. Uveljavili smo podobo sveta, za katero je
značilno izključevanje večjega dela tega, kar sestavlja resničnost življenja na zemlji.
Takšna podoba sveta ne tiči samo v naših glavah. Na osnovi svojih, po celem planetu
razpredenih dejavnosti, jo brez trohice sramu vsiljujemo vsem drugim bitjem in življenjskim
sistemom zemlje. Skratka, prepričani smo, da je zemlja prav takšna, kakršno ob zanikanju
Marko Pogačnik: Moč Zemlje in Kristusova navzočnost: Peti evangelij
110
rekel isto. Ta je odgovoril: Grem gospod, vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo
voljo? (Mt 21/28)
Oba! Pravica do svobodnega odločanja je nenavaden dar, katerega je človek deležen
brezpogojno. Velja celo takrat, kadar se navidezno obrača proti svojemu lastnemu Izvoru.
Prvi sin iz Jezusove prilike predstavlja začetno stopnjo na poti človekovega
samoosvobajanja, za katero je značilen na videz negativen predznak. Človek namreč lahko
zasluti razsežnosti svoje svobode šele s tem, da se začne upirati temu, kar od njega pričakujejo
kulturna izročila, družbena pravila ali verski nauki. Čeprav se na videz odloča za razdiralno
ravnanje, ni storil ničesar, za kar bi moral nositi krivdo ali ob čemer bi moral priznati svojo
grešnost.
Drugi sin označuje višje razvito stopnjo na poti osvobajanja, značilno po tem, da zavestno
zavrača nujnosti, v katere ga silijo ustaljeni vzorci verovanja in obnašanja. Izhajajoč iz tako
nastalega svobodnega notranjega prostora, se lahko prosto odloča in ponudbe okolja sprejme
ali jih odkloni. Ne odloča se niti iz nuje niti iz nasprotovanja, temveč iz svobodne ljubezni.
Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril.
Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel in kupil tisto njivo. (Mt 13/44)
Življenje je bogato razvejan tok, ki vsem bitjem vesolja ponuja možnosti rasti in razvoja,
primerne njihovemu namenu, njihovi razvojni stopnji in vlogi v naročju celote.
Potrebno se je naučiti, da v življenjskem toku, ki stalno in obilno priteka, prepoznaš tisto,
kar je namenjeno tvojemu trenutku in tvojemu napredovanju na poti samospoznanja. Če pa
človek venomer izbere samo tisto, kar notranje rasti ne spodbuja, temveč koristi zgolj
obnavljanju tega, kar je že dosegel, potem bo svoje življenje sicer živel, a ne v njegovi
navdušujoči polnosti.
Prilika opominja, da se ni smiselno kar naprej izmikati priložnostim, ki jih življenje človeku
ponuja, da bi mu pomagalo preskočiti utečene tirnice. Spoznati se jih da po globokem,
spremljajočem jih vznemirjenju. V trenutku, ko doživiš tak vzgib, velja spustiti vse doseženo iz
rok in brez odlašanja ter zavestno usmeriti korake tja, kjer si zaslutil "zaklad, skrit na njivi".
Zato pri lika pravi: "Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel in kupil tisto njivo".
Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa
vam pravim: Vsak, kdor se jezi nad svojega brata, bo kriv pred sodbo. (Mt 5/21)
Odločitev o življenju in smrti ni v človekovi oblasti. Tudi če se vam zdi, da nekomu z
rojstvom podarite življenje, ali mu ga z ubojem vzamete, to lahko storite samo, če dejanje
sovpada s pravzorcem življenja tistega človeka.
Področje, kjer pa smo svobodni v svojih odločitvah in svoji ustvarjalnosti, leži na neki
drugi ravni, na ravni besede, kjer delujejo ustvarjalne in razdiralne sile zavesti. Na ravni besede
lahko človeka usodno zatremo na njegovi poti ali pa ga, nasprotno, spodbudimo, da nekaj
novega doživi in napreduje.
S kruto besedo, celo s tihim razpredanjem zlonamernih misli, lahko človeku zakrčimo
sposobnost notranje rasti, slikovito rečeno, mu "zledenimo kri". Gre za subtilno delovanje na
energijski ravni, katerega posledic se ljudje niti ne zavedamo. Izrek skuša v človeku ozavestiti
nujnost previdnega ravnanja z neznansko močjo naših občutkov in besed.
Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri mernice moke,
dokler se ni vse prekvasilo. (Mt 13/33)
Trenutek nepričakovane in nepredvidene spremembe, spremembe, ki ljudi pogosto navda
s tarnanjem ali gnevom, je pomemben element osebnega razvoja. Povzroči, da se premočrtno
odvijanje življenjskega vzorca zasuče v kvalitativen preskok. Statičnost tihega in
neozaveščenega pristajanja na življenje, kakršno je, se nenadoma - naj bo zavedno ali
nezavedno - osredini v vprašanjih: kdo sem? Kakšen je smisel mojega bivanja?
Človek ravna modro, če se uri v pozornosti do vsega, kar se mu godi, in se vsakič, ko
zabrede v neljube okoliščine, vpraša, če ni morda doživel "prekvašenja " svojega življenja z
nepričakovano in nespoznano spodbudo, ki bi lahko usodno spremenila tok njegovega bivanja.
Marko Pogačnik: Moč Zemlje in Kristusova navzočnost: Peti evangelij
111
Morda ga premakne samo za širino lasu, pa nikdar več ne bo, kot je bilo.
Jezus je rekel: Kdor pije iz mojih ust, bo postal kot jaz in kar je skritega, se mu bo
razodelo. (Tm log. 108)
Poslušati besede, ki pritekajo iz ust, je en možen vidik sprejemanja resnice, pogojen z
našo sposobnostjo umskega razumevanja. Reklo pa opominja na drugačno možnost
"poslušanja": da človek vzame vase duhovno in čustveno kakovost izrečenih besed in dovoli, da
ta znotraj njega deluje kot navdih. V tem primeru si ne nabira površinskega znanja, ampak sebi
omogoči, da ga resnica "napoji", točneje rečeno, dovoli, da ga resnica od znotraj preobrazi.
Sam postane tisto, kar je prek čustveno-intuitivnega navdiha sprejel vase; z Jezusovimi
besedami povedano, "bo postal kot jaz in kar je skritega, se mu bo razodelo".
Resnično, povem vam: Kdor bo rekel tej gori: Vzdigni se in se vrzi v morje in ne bo dvomil
v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. (Mk 11/23)
Dvom in vera sta dva pola med katerima niha človek, dokler ne najde svoje sredine. V
začetku sta oba enako pomembna za naš razvoj. Neprijetne izkušnje dvomljenja nas učijo
spoznavati globino in širino naše samostojnosti. Tolažilne izkušnje vere nas učijo občutka naše
pripadnosti vseobsežni božanski celoti.
V kasnejši fazi razvoja pride človek do točke, ko dvom ne more več koristiti, ampak le še
razjeda možnosti osebne rasti. Od tistega trenutka dalje se je treba odreči dvomom in se učiti
verovanja iz vsega srca, ne glede na težavnost položaja, v katerem se znajdeš, ali navidezne
nedosegljivosti možne rešitve.
Kdor ostane od tega razpotja naprej še vedno pod vplivom dvoma, usodno zavira svojo
rast. Kdor, temu nasprotno, brez zadržka veruje v popolnost življenja ne samo, da čustveno
upa ali si umsko prizadeva verovati - lahko na svoji življenjski poti "prestavlja gore", kot temu
slikovito reče Jezus.
Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen
biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi. (Mt 13/45)
Poglej, v koliko trenutkov se razsuje vsako poglavje življenja! Vsak med njimi je biser,
vreden naše pozornosti, prepojen s svojo lepoto in svojim namenom. In vendar je vse to, na
videz brezglavo razsipanje z življenjskimi silami, utemeljeno na nadrejenih ravneh, o katerih
ljudje navadno ne vemo ničesar, ker zanje skrbijo bitja in sile druge vrste.
Naša opreznost je potrebna drugje, našo pozornost terjajo druga območja življenja. Da bi
lahko odkrili "posebno dragoceni biser", moramo zavestno izbirati med trenutki življenja in
svobodno odločati, katerim možnostim bomo odprli vrata in katere bomo odslovili.
Ne glej na venomer ponavljajočih se izzivov k odločanju nejevoljno, češ, kdo me budi iz
spanca! Učite se biti soustvarjalci svoje poti. Ko pride usodni trenutek, bodite oprezni, pa ne
bojazljivi. Odločajte se z ognjem, a ne brezglavo. Ne bojte se navdiha, ki ga občutite v sebi, in
storite nepredviden korak. Življenje bo pokazalo, če ste storili pravega, če ne, bo ponudilo
možnost popravka.
Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje
oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. (Mt 6/22)
"Reklo govori o meni. Kdo sem? Iskali ste me v sijaju starih božanstev. Slutili ste mojo
navzočnost v menjavah letnih časov in kriku ptice. Darovali ste mi kruh in vino. Zdaj ste dovolj
zreli, da zveste, da med tabo in mano ni razlike. "
Izrek uporablja sliko očesa, da bi izrekel tisto, kar je komajda moč izreči. Božanstvo
predstavlja tisti del našega bitja, ki nam omogoča udeleženost v vesoljni celoti in hkratno
vedenje o tem, kateri delček te vseobsežne celote smo, in kaj je naša posebna vloga znotraj
njene neskončnosti.
Pojmu očesa je zato pripisan dvojen pomen. Po eni strani oko človeku omogoča, da vidi
vse okrog sebe. Hkrati nas presvetljuje z lučjo, ki v našo notranjost lije z videnjem.
"Jaz sem jedro tvoje biti, ki te od znotraj razsvetljuje, in hkrati jedro vsega, kar okrog tebe
sveti. Kot Oče in Hči (Sin) sva eno."

Marko Pogačnik: Moč Zemlje in Kristusova navzočnost: Peti evangelij

MC, lohk ti sam zaploskam ..., duhovito še pa še, briljantno, inteligentno, vse znanstveno utemeljeno ..., sm se tolk zravn narežu k sm brau tiste tvoje primerjave, de me še zdej vamp boli! Tolk traparij k jh je pa ata LF skp spravu pa že dolg ne Ja najbrž je tista negova bukla res sam bebcem namenena, no sej jest sm tut butnenc, ampak tolk pa še useglih ne, deb potegnu pa pelu, kr je ata LF svojm prvržencem naložu u svoj bukl, jao jao !

Jaz tudi MC-a ne razumem, a mi je vsaj jasno o čem govori.

MC, mislim, da g. Florjaničič (pravzaprav sem pripričan v to) piše o ultrazvočnem elektomagnetnem sevanju od tam je tudi merska enota "vat" , ki jo uporablja.

"Zdravilski viri" so viri ultrazvokov... točno tako kot MakroM "zaščita", ki glede na njeno delovanje (melodija življenja) preprosta ultrazvočbna naprava, kako deluje ultrazvok oz. zelo visoke frekvence to pa ja lahko bralec prebere sam.