Malo teorije zarote

Nan, morda pa so iz ZDA po Rdečem telefonu sporočili, kdaj naj bo v Jugoslaviji "Dan Borca" ... Tam že itak slavijo 4. julij. Da so potem pametni YUGO-umotvori ugodili še Rusom, so potem Rusom rekli, da je bila takrat prva partijska seja ...

Sicer pa ne pravoslavnim Rusom, ne krščanskim ZDA ne bi ustrezalo, da bi bil Dan Borca (v Sloveniji) na Kresno noč ...

Zadnji stavek vzamem nazaj - Kresna noč je seveda junija ... ''

Astronom, vsem je jasno, da je 4.julij Dan Iluminatov. ;-)

Zanimiv članek na tukajšnjo temo.

Avtor:
Jože Hrovat

O avtorju:
Jože Hrovat je rojen leta 1973. Leta 2008 mu je Univerza v Ljubljani podelila znanstveni naslov doktor znanosti s področja filozofije. Formiral se je sicer v heideggerjanski šoli mišljenja, vendar predstavljajo glavni vir njegove inspiracije francoski misleci, predvsem Maurice Merleau-Ponty, Claude Lefort in Michel Foucault. Njegov profesor in mentor akad. dr. Tine Hribar bi ga označil kot trdovratnega nihilista ničejanske provenience.
ČETRTEK 12.07.2012, 07:27
O latentni državljanski vojni

http://www.siol.net/email.aspx?id=D7E18D9BA4704EC892BD92D1468D9B92

V teh dneh se človek najbrž večkrat vpraša, ali se ni nemara France Bučar prenaglil s tistim slavnim razglasom konca državljanske vojne.
Danes se tudi sam strinja, da bi bil bližje resnici, če bi rekel, da se bo od zdaj naprej vojna nadaljevala v politiki – seveda z nekimi drugimi sredstvi. Toda kateri resnici? Morda tisti Pilatovi – Kaj je resnica? (Jn 18,38) –, ki se javlja kot odmev prenapetih gorečnežev, ki tam zunaj kričijo: Fiat iustitia, et pereat mundus, naj se zgodi pravica, pa čeprav zaradi tega propade ves svet? Pilat kot človek mere hoče v bistvu reči: kaj pa ti fanatiki vedo o resnici?!

Ali gre v ideološkem oziroma kulturnem boju res za resnico? Vprašanje je naivno, seveda gre, o tem ni vendar nikakršnega dvoma, vendar v nekem povsem drugem smislu, kot to misli in bi rada verjela večina. Cilj vsakega boja je zmaga, s katero si zmagovalec šele pribori pravico do resnice. Vsaka zgodovina se piše v deliriju neke zmage. Tako je že od nekdaj.

Toda če je politika res nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi – von Clausewitz je sicer mislil ravno obratno –, potem je v skladu s to logiko treba sprejeti opredelitev politike, kakršno ponuja nacistični jurist Carl Schmitt: bistvo politike se kaže v nasprotju med prijateljem in sovražnikom. Najbolj zoprno pri tem je dejstvo, da je vsakdo prisiljen izbrati eno stran – in to ne glede na to, ali mu je všeč ali ne. Tukaj ni možnosti pilatovskega umivanja rok, vztrajanja na poziciji "lepe duše". Skratka, če se vse skupaj posploši, je treba reči: vsakdo nosi svoj del zgodovinske krivde in odgovornosti, vsakdo je soodgovoren za trenutno politično situacijo, tako tisti, ki je volil, kakor je pač že volil, kot tudi tisti, ki sploh ni odšel na volišče. Zgodovina je neusmiljena in ne pozna odpuščanja ali sprave.

Priznati je treba, da se je ideja o državljanski vojni v Sloveniji dobro uveljavila. Ampak zanimivo, v tujini na podobne stvari gledajo nekoliko drugače. V Franciji, kjer je državljanska vojna definirana na negativen način, namreč kot conflit armé non international, oboroženi spopad, ki nima mednarodne razsežnosti, v to kategorijo uvrščajo na primer alžirsko vojno (1954–1962), ne pa tudi dogajanja v zvezi z vichyjskim režimom, ki ga označujejo s pojmom kolaboracija. In to kljub temu, da je vichyjska Francija maršala Pétaina uživala razmeroma visoko stopnjo avtonomije. Prevladujoče mnenje je, da vichyjski režim ni branil interesov Francije.
Cilj vsakega boja je zmaga, s katero si zmagovalec šele pribori pravico do resnice. Vsaka zgodovina se piše v deliriju neke zmage.
Kaj je potem z dvema slovenskima vojskama, o katerih govori Oman? V zvezi s tem bi bilo mogoče reči približno takole: domobranski boj proti partizanom oziroma komunistom (kakor je komu pač ljubše) bi lahko bil legitimen zgolj in samo v primeru, da bi bil iz njega izključen moment kolaborantstva. V tem primeru bi bilo mogoče govoriti o državljanski vojni v pravem pomenu besede. No, težava je v tem, ker so bile domobranske enote sestavni del nemške vojske, se pravi, ker so domobranci prisegli Hitlerju. Žal … Zaradi tega je tvegano govoriti o borcih za "demokratično Slovenijo". (Mimogrede, ko je že govor o demokraciji: Carl Schmitt, ki je imel do komunizma izrazito odklonilen odnos, je bil kljub temu na neki točki prisiljen priznati, da je komunizem na normativni ravni ravno tako demokratičen.) Stvari se enostavno ne izidejo. Takšnega statusa jim konec koncev niso bili pripravljeni priznati niti demokratični zahodni zavezniki – v njih so bili sposobni videti zgolj poražence vojne. Vprašanje tudi je, ali res niso vedeli, kakšna usoda jih čaka? Ali si niso tudi oni po pilatovsko umili rok?

Še bolj nesmiseln je drugi del Omanove trditve, da je ta vojska zmagala s 45-letnim zamikom, torej na cvetno nedeljo leta 1990. Zmagovalci z zamudo? Dejstva Omanu spet nagajajo. Zmagovalci po definiciji pišejo zgodovino, mar ne?
Jože Hrovat

aaa, saj menda res nisi tako retardiran kot je videti iz tvojega pisanja ?

Tole sem dobil na meil

Obtožujem!

Pozdravljeni,
preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih zliti na papir. Rad imam to deželo – Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino – Slovenijo, ne maram pa de države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu. Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!

... Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad to deželo. Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih Slovencev spoznal po dolgem in počez. In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen, da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi. A...

A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče. Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba. Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo težko. Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku. A – vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen, da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival. Za boljši jutri. Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par – nepar za avtomobile, pa je bila inflacija.

Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska gledališča, bilo je življenje. Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Graz, pa še kaj. Vsak dan je bilo bolje. A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki – vsi iz istega gnezda! In so nam prinesli nove resnice, novo državo. In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista leta v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam ponos.

Potem pa minejo leta... Potem pride privatizacija, pride tranzicija, pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja. In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki, Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih povzpetnikov. In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom Miličem Hribarjem na čelu. Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo državo. In naredijo dva sistema, enega za „elito“ in enega za navadne ljudi, za sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere... Mislim da ne. In potem jemljejo, kradejo.

In ko skorajda vse „privatizirajo“, si za ubogega človečka izmislijo še recesijo.
Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili, brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti. In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo. Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri. Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi, Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent. In kje so ti ljudje. In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral. Kdo je pokradel NLB. Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam da.

Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti „mojstri“, ne bi rad uporabil hujšega izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in fakultet, da so postali to, kar so. No, prepričan sem, da tega njihovi starši tega niso želeli. In na to niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.

In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost. Mi bomo na star leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi. Povejte mi, kako!

Ovsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne pomaga. Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro. Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu – koga že?? - morda ljudstva. Dajte no, to je svinjarija.

Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad imam Slovenijo. A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolje je bilo. Dajte nam, da zadihamo.


Matjaž Kranjec

(moja hči samo razpošilja moj tekst, ker jaz sem iz časa navadne tehnike, saj razumete. Ampak znam pa razmišljati....)

Vinetou se zdeti da biti zanimivo primerjati Ljubljana z Camelot in tako jezditi dalje ter videti Čarlija ki malo podoben biti Parcival (ne igrati čisto dobro svoja vloga).
Ampak kdo potem igrati Arthur, kdo Lancelot in kdo Morgan? Vinetou se za zdaj odločiti da Uther najbolje igrati JJ. Ampak ali sploh možno kje najti Merlin.? Ali sploh kdo hoteti njegova pomoč ? Ali Arthur morda že umreti ? In potem še najti vloga za kraljica. Primernih dosti biti in igrati vloga ne biti težko in pomembno.
Vinetou često srečati Rupića v dežela od Apachi pa tudi na Univerza Goriza in nekateri ki dobiti služba v Vinetou teater imeti služba na tista univerza. Zato ta univerza dobra biti in dobiti dosti bizonova koža od Uther. Rupič pa imeti še dodatna služba da Apachi veliko vedeti o dežela ki imeti Camelot. Rupić dosti povedati in tako veliki poglavar od svetovni bojevniki obiskati Uther. On ne obiskati kmeti, ki misliti da Uther za njih dober starešina biti.

Vinetou tudi poslušati glazba od bojevniki rdeča zvezda in od bojevniki z Uther graščina. Spodaj podati nekaj link od stara Uther bojevniška glazba. Vinetou ne biti vrač za muzika, ampak se mu vseeno zdeti glazba od Uther bojevniki retardirana z izjema morda “Naprej zastave slave” če jo primerjati z glazba od bojevniki rdeča zvezda. (Ampak “Zastave slave Utherjovi vzeli za svojo, pa ne biti v resnici njihova). Ali to morda pomeniti da tudi populacija na Utherjova graščina biti retardirana ? Uf, uf, Uther zvit biti. Utherjev antikomunizem tudi biti teoretično retardiran ker novi modeli za edina možna bodoča civilizacija na zemlji biti bolj podobna komunizem kot degradiran džungla kapitalizem. Ta uničiti Zemlja in človek na zemlja. Domobran pogledati Zeitgeist naprimer, če ne biti preveč retardiran za razumeti tak film.

Howgh!
Ich habe gesprochen.


Venček domobranskih
http://www.youtube.com/watch?v=InS2VIKBKLE&feature=results_main&playnext=1&list=PL0A3B26CED0663CC5

Delaj dekle pušeljc
http://www.youtube.com/watch?v=DDG77B1NFuk

EVOLUTIVNI IMPERATIVI SLOVENSKE DRUŽBENE POLARIZACIJE


Ne nameravam utrujati z ideološkimi, moralističnimi, filozofskimi in podobnimi razglabljanji.
Pač pa bi omenil evolucijske vidike kolektivizma v primerjavi z dekadentnimi imperativi tekmovalnosti in borbe za preživetje, kot jo ponuja takoimenovani tržni kapitalistični sistem.
Seveda mi ne pride na misel primerjati v ne tako daljni preteklosti videno nerazvito primitivno obliko kolektivizma, ki se je imenovala komunizem in ponekod socializem z evolutivno prihodnjo višjo fazo človekove evolucije, kot si jo lahko zamislimo preko sporočil inteligence RA. Na Pozitivkah je bila objavljena vsaj zame odlična serija člankov z naslovom Zakon enosti. Povezava naprimer
http://www.pozitivke.net/search.php?query=Zakon+enosti&type=all&mode=search

Celotno človeštvo na Zemlji bi moralo čimprej začeti razmišljati o sodelovanju in ne o medsebojni borbi. Ta je v bistvu nepotrebna in škodljiva, dejansko pa tudi izmišljena s strani pohlepnih ideologov kapitalizma zato da bi lahko bogataši nemoteno grabili bogastvo na račun manipulacije ter izkoriščanja v imenu tekmovanja, konkurence, trga, borbe, itd..
Nekatere raziskave so pokazale da je realnega dela pri pravilni uporabi virov in tehnologije zelo malo. Torej bi bila nujna preureditev celotne civilizacije, ki bi morala temeljiti na sodelovanju in pošteni ter smiselni delitvi dobrin namesto na tekmovalnosti, sebičnosti ter pohlepu. O sodelovanju namesto tekmovanju med drugim govori v svojih delih tudi znan vizionar in pisec Gregg Braden.

Obstajajo čisto realne vizije možne ureditve take družbe, oziroma kolektivne civilizacije blaginje in sodelovanja. Eden od takih prikazov je naprimer v filmu Zeitgeist 3.
Zelo močno je treba povdariti tudi ekološko razliko med pohlepno in brezobzirno uničevalnim kapitalizmom ter prej omenjeno opcijo tehnološko – kolektivistične družbe. Prva varianta – torej kapitalizem nas je pripeljala do roba uničenja planeta in človeštva, o tem ne gre dvomiti. Je slepa, brezbrižna, brezobzirna in kratkovidna. Seveda ji je v svojem obdobju bil čisto primerljiv komunizem, ki je skušal tekmovati, oziroma je to na Kitajskem še vedno prisotno v svoji čudno razčlovečeni varianti.
Toda tisto kar je pri komunizmu kljub vsemu evolucijsko na mnogo višji stopnji od kapitalizma je načelo kolektivizma. Vsaka resna ezoterična študija bi pokazala da je sebičnost individualizma v postulatih kapitalističnih modelov nižja in nenaravna ter izrojena celo v primerjavi z zakoni džungle. Po drugi strani lahko opazimo v postulatih komunizma zavrženje duhovnih dimenzij na račun poveličevanja zgolj materialnih vidikov obstoja. Preprosto povedano pa pojavno gledano kapitalizem ni nič manj brezbožen od komunizma.
Moj zaključek bi bil da sta po videno udejanjenem stanju oba obravnavana sistema zlasti odraz trenutne nerazvite evolucijske stopnje človeštva, teoretično gledano pa ima seveda komunistični kolektivizem evolutivno vizionarski karakter, medtem ko je idejna osnova kapitalizma skrajno surova in primitivna ter brez evolutivno vizionarskih imperativov.

Glede na povedano zgoraj se mi zdi apriorno zaničevanje komunizma zaradi njegovih manifestnih grehov preteklosti plitko, nerazgledano in odraz zaostale, sebične materialistične ter pristranske mentalitete. Glede na omenjene evolutivno vizionarske temelje kolektivizma, ki je bistven za komunizem se pretekle pripadnosti tem idejam ne bi bilo treba nikomur sramovati. Lahko pa se vsakdo zamisli nad svojo duhovno in vsakršno psihomentalno zaostalostjo če še vedno verjame v laži ter zablode zahodne pogojno rečeno kapitalistične družbe, oziroma civilizacije. Zelo poenostavljeno povedano pa se tisti, ki se v svojem umu še vedno borijo proti komunizmu ne zavedajo da nasprotujejo s tem tudi naravni evoluciji ki gre v smeri poduhovljenega kolektivizma. Seveda ne gre v smeri komunističnega dialektičnega materializma, ki je bil nerazvita prehodna stopnja v razvoju kolektivne zavesti.

Nima smisla govoriti o grehih enih in drugih in tretjih, itd. Brezgrešnost v tem smislu ne obstaja pri nobeni izbiri. Človeštvo bi moralo začeti čistiti svojo karmo s spreminjanjem mišljenskih vzorcev. V tem smislu pa so slovenske delitve ter razprtije skrajno nerazumne, negativne in gorje tistim ki to podpihujejo. Po vsej verjetnosti pa težko kateri med njimi sploh razmišlja o svoji in narodovi karmi, pa bi moral. Še manj pa je videti da bi bila prisotna resnična angažiranost za dobrobit ljudi in zdrav razvoj družbe, naroda. Ali je tu sploh še možno kaj preokreniti pri nas, ali pa se bo zgodil popoln propad ter razkroj ?

Še danes obstajajo ponekod ostanki primitivnih skupnosti za katere bi se lahko reklo da živijo v kolektivnem duhu, predvsem pa v popolnem sožitju z naravo. Bogvedi koliko časa bi take skupnosti lahko obstajale če jim beli človek ne bi vsilil svoje civilizacije kar je večino teh skupnosti uničilo. Seveda so bile nekatere vmes morda tudi ljudožrske, pa kaj saj je tudi zahodna civilizacija še kako ljudožrska. Če pa govorimo o avstralskih aboridžinih pa so v pogledu duhovnosti zanesljivo pravi čarovniki v primerjavi z običajnim belim človekom.

Spodaj pa je še nekaj iz aktualnega družbenopolitičnega dogajanja. Če je samo delno res se nam ne piše dobro, če pa je vse res potem previdno.....
odprto pismo nekdanjega sošolca:
http://www.reporter.si/sites/default/files/files/Scan_Doc0018.pdf

Pa saj se je sošolec že odkupil za očetovo izdajstvo tako da je bil 'zagrizen partijec', čeravno s figo v žepu, tako, kot Peterle. Pa kaj, saj je to še teže kot če v resnici si za.

Ampak zamerim pa komunistom glede pobijanja ljudi. Pobili so ogromno nedolžnih, neškodljivih, nenevarnih in naivnih ljudi, namesto da bi prijeli in zaprli najbolj strupene lopovske in nevarne gade. Posledice ljudstvo še danes čuti in to čedaljebolj