Tadeja, bi te prosila, da to vprašanje malo razširimo. Ker ja, res je vsak človek je svet zase, takšno vprašanje kot: Ali je suicide pravica ali ne? ne smemo obravnavati tako ozko, in stlačiti le v par stavkov.

Najprej me zanima, v katerih situacijah bi ti osebno naredila samomor?

Bi prijazno prosila tudi druge bralce tega foruma, da vsak našteje situacije za katere se mu zdi, da bi najboljša rešitev bila prekinitev lastnega življenjskega toka, prenehanje obstajanja upanja, odpoved možnosti, da preizkusiš svoj pogum in vzdržljivost v težki situaciji, prizadejanja neznosne žalosti bližnjim, seveda, če ni to namen za dokazovanje: "Sedaj pa boste jokali za mano, ko me ne bo." precej kruto za ljudje, ki jih pustimo živeti.

Lahko situacijo zrcalno obrnemo, to je vseeno, da pobiješ vse ljudje, ki te imajo radi in potem živi s tem, saj tudi to je na nek način samomor.

Vsak človek ima svoj prag bolečine, vse nas življenje vzgaja, trenira našo, bomo rekli psihično vzdržljivost (kot recimo športniki, ki dvigujejo uteži, saj seveda prvič ne bodo mogli dvigniti takšne teže, ki jo lahko z redno vadbo dvignejo čez eno leto. In izkušen trener (v našem primeru življenje) zelo dobro vidi in zna oceniti kdo koliko bo lahko vzdržal). Vsak samomor je umik, tek (v tem primeru zadnji) pred oviro, pred Bolečino (bolečine so različnih zvrsti); ni važno ali je to bolezen, ali je to "enostranska" ljubezen, izguba premoženja, izguba bližnjega, zaznamovanost in nesprejetje okolice, izguba smisla ... še veliko tega. Kakor vidimo vse zahteva premagovanje bolečine, zahteva naš pogum, zahteva, da vztrajno treniramo našo "življenjsko moč" da prestanemo to "bolečo" preizkušnjo, da življenje premaga našo strahopetnost. Bolečina je sorodnica strahu, torej takšno dejanje je strahopetnost.
Seveda, če naša ljubljena oseba se odloči za to dejanje, ne smemo je obsojati. Ampak se moramo zavedati, da ni v tem našej krivice. Življenje nas vzgaja in zelo dobro pozna naše zmožnosti, ker je življenje najboljši trener in nikoli ne bo nam dal težjega bremena kot sicer ga vzdržimo. Torej umik iz življenja - je "lenoba" ... ?

B.

Lahko je biti moder in močen, pogumen, dokler nisi na "drugi strani". Vse odgovore poznamo, kot da nas nikoli ne bi prizadelo tako, da vse kar si vedel nima več smisla, ker si v sami srčiki bolečine. Takrat je svet popolnoma drugačen.
In niso vsi ljubljeni, nekateri nobenga nimajo. Poplna samost. Naredijo rezime, odidejo. Brez obžalovanja, bolečine.
Mir.

nan, stvar je v tem, da sem bila na drugi strani, in zato bi rad, da o tem govorimo, in ne samo govorimo... Ne, nisem modra, vsa modrost, ki sem jo odnesla, da to ni prav. V tistem trenutku se res nahajaš v centru bolečine, in sama tema okrog ...

imela sem srečo, da so me rešili... zdaj vem, da se da živeti in življenje sprejeti z radostjo, ko se zbudiš - razumeš.

b.

re: B.

Ne pustim si vzeti pravice, da sama odločam o svojem življenju ali smrti.
Menim, da ni situacije, v kateri bi si vzela življenje.
Zame je življenje neprecenljivo, kot tudi pravica, da imam vedno možnost izbire.

samo malo spremenim, brez panike, ok?

Življenje - to je moja pravica!