Imamo pravico, da si vzamemo življenje? Tukaj je zanimiv članek o tem...
http://clanki.potdomov.com/zivljenje/samomor-je-to-moja-pravica

zaključek članka:
!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
...Jaz samega sebe nisem ustvaril! Kdo je to naredil je stvar vere in filozofije, vendar to sedaj niti ni pomembno. Vem le, da to nisem bil jaz. Kako imam torej pravico, da sodim svoje življenje? Če nisem ustvaril samega sebe, potem tudi lastnik svojega življenja nisem jaz. In če nisem lastnik svojega življenja, potem ga moram pustiti nedotaknjenega!

Vse, kar lahko rečem je to, da mi je bilo moje življenje dano in da imam zato veliko odgovornost, kaj bom z njim naredil. Ampak razbiti, raztrgati, uničiti in vreči proč pa ga ne smem. Samomor NI moja pravica!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Je pri vas kaj drugače?

Nace Volčič

Osebno menim, da je samomor pravica vsakega človeka in to bi moralo biti tako zelo samoumevno, da niti ne bi smeli govoriti o kaki posebni pravici. Argument, da nam je življenje dano, da ga nismo ustvarili sami in da zato nimamo pravice uničiti, je popolnoma nesmiseln. Po analogni logiki bi pomenilo, da imamo enako pravico uničiti tisto, kar smo ustvarili. Pa vemo, da ni vedno tako. In nenazadnje, to kar smo, je tudi naš izdelek - tudi mi smo tisti, ki se izgrajujemo in oblikujemo v to, kar smo.

Že sama teza, da nam je bilo življenje podarjeno s strani neke višje nebeške avtoritete, je samo stvar osebne vere ali bolje rečeno subjektivnega prepričanja v obstoj nadnaravnih bitij. Ista logika verovanja nas pripelje do teze, da nima nihče pravice delati v soboto, ker je tako pač zapovedal bog.

Tudi sama beseda pravica je v tem kotekstu nesmiselna, še toliko bolj, ker se religije tako zelo rade sklicujejo na tako imenovano "svobodno voljo".

Najbrž se bomo vsi strinjali, da ima vsak človek pravico do sreče in do življenja v blagostanju. V čem je potem pravica, da človek, ki ni srečen ali obsojen na dosmrtno trpljenje tudi zato, ker mu je kršena pravica do sreče in do življenja v blagostanju, konča svoje življkenje, kaj manjša!? Če že prav moramo govoriti o pravicah.

Pravzaprav je etika, ki temelji na neki absolutni svetosti človeškega življenja, paradoksalna. Tako se potem dogaja, da ljudje mirno sprejemajo eksperimente na živalih (na primer mirno sprejemajo brutalne poizkuse na visoko inteligentnih, čutečih in samozavedajočih se primatih - na primer šimpanzih), po drugi strani pa se zgražajo, če se v neki bolnici zdravniki odločijo, da bodo z aparatov izključili človeka, ki samo še vegetira in se ne zaveda, niti ne čuti ničesar. Samo zato, ker je čisto slučajno pripadnik vrste homo sapiens, po neki arhaični religijski dogmi ustvarjen iz prsti in blata šesti dan po stvarjenju sveta.

Sicer pa se ljudje uničujejo na zelo različne načine - uživanje drog (vključno z legalnimi) je tipičen samomor na obroke. In nihče ne razpravlja o tem, ali ima človek pravico do tega, da je na primer alkoholik. Večino samomororov zagrešijo duševno labilne ali motene osebe, in v takih primerih razpravljati o pravicah je še posebej nesmiselno. Ali ima norec pravico, da je nor?

Potem so tukaj še samomori, ki v resnici pomenijo samo to, da neka oseba ne vidi več smisla v nevzdržnem fizičnem in psihičnem trpljenju, ki ga prinaša proces umiranja (za umirajočega in za svojce), takrat seveda, ko ni več možnosti za ozdravitev. Jemati taki osebi pravico in možnost, da skrajša svoje življenje (govorim o avtanaziji) je nečloveško, da ne rečem kar sadistično. In na žalost se k takšni "etiki" v imenu boga ali neke namišljene svetosti zatekajo ne samo religiozni dogmatiki, marveč tudi ezoterični guruji in njihovi sledilci. Značilen primer, kako lahko v imenu "reševanje duš" odpove osnovna človeška empatija.

MC, če bi šlo za tvoje otroke, bi razmišljal enako?
Bi rekel hčerki ali sinu, da je to njihova pravica?

Če bi me vprašal na tak način (ali ima pravico), bi mu seveda odgovoril z DA. Ne brez pojasnil. primerno otrokovim letom, seveda. (Tudi zato, ker otroci niso naša lastnina.)

Nekako domnevam, da bi ti svojemu otroku rekel, da nima te pravice in da je to smrtni greh in da vsi tisti, ki se ubijejo, končajo v peklu. Potem bi mu verjetno rekel še, da nima pravice početi vse tisto, kat ti misliš, da je zanj slabo. Nima pravice kaditi, piti, ponočevati, preklinjati, lenariti, delati nekaj po svoje (misliti z lastno glavo)...ima pa dolžnost biti priden, delati, moliti, ubogati, spoštovati starše,...

Če še enkrat ponovim - oblike samomora so zelo različne in odvisne od okoliščin. In tudi med tem, kaj je PRAVICA in kaj je PRAV, obstaja velika razlika. Ljudje, ki najbolj radi opletajo z besedo PRAVICA, to očitno zelo slabo razumejo ali pa nočejo razumeti. Med mnoge človekove PRAVICE namreč spada tudi marsikaj, kar se drugim ljudem ali celo večini drugih ljudi, ne zdi PRAV.

Človek ima svobodno voljo izbire tudi glede svojega življenja. Ta svobodna volja je pod oblastjo individualnega malega ega. Ta pa je samouničevalen tako na individualni ravni, kot na nivoju kolektivne zavesti človeštva. Zato so staranje, bolezni in umiranje naravna posledica omenjene samomorilne mentalitete. Torej smo na nek način samomorilci vsi tudi če to ne pokažemo eksplicitno z vrvjo okoli vratu. Da tudi vsi ostali smrtniki, ki še nimamo nesmrtne mentalitete smo samomorilci ker nas v tak ali drugačen konec fizičnega telesa vodi naše globoko v podzavest vsidrano prepričanje o neizogibnosti staranja, bolezni in umiranja. Obstajajo tudi nesmrtniki in ti so presegli svoj ego in svojo zavest dvignili na višji nivo ter dobili nesmrtno telo. Ta možnost je v potencialu razvojno dana vsakemu človeku, vendar se večina za sedaj raje drži starega verovanja v smrt. Na nivoju planeta imamo posledično uničevanje narave in naravne katastrofe ter vojne.
Človeštvo ima na izbiro uničenje, ali napredek. Odgovornosti te odločitve se žal niti ne zaveda.
O tej temi smo podali obširna pojasnila in članke na naši spletni strani in na Pozitivkah.

Slovensko društvo za psihične raziskave
Sončna pot 6, 1354 Horjul, Tel: 040 -695111
http://mfeebh.googlepages.com/, e-mail: slo.drustvo.za.psihicne.raziskave@gmail.com

Je tudi Kristus v bistvu samomorilec, saj se je zavestno predal rabljem v gotovo fizično smrt, samo "tehnično izvedbo" je prepustil rabljem?
Je duša človeka, ki se je odločila zaradi fizičnega ali psihičnega trpljenja prekiniti svoje sedanje fizično bivanje na svetu, obsojena na cvrtje v peklu? Ne, če verjameš v reinkarnacijo, ne. Bo pač v naslednji priložnosti poskusila zdržati.
Največja omjeitev v takem razmišljanju je trenutno stališče Cerkve, ki zavraća reinkarnacijo (pa to ni od vedno). Tisti, ki se odloči za (pre)hitro fizično smrt, si pač naloži morda malo večje breme za naprej. Kdo pravi, da mu naslednjič ne bo uspelo?
Poznam žensko, ki se je prepustila branju svojih prejšnjih življenj in se je našla v vzorcu ponovitev samomorov. Tudi v tem življenju jo pestijo depresije, nihanja razpoloženja ... Sprejela je vsa možna zdravljenja, pomaga si na različne načine vztrajati in živeti do smiselnega konca. Morda tokrat zdrži.
Zame je večji samomorilec tisti, ki preživi svojih magari 120 let, dušo pa si je pogubil z nasiljem nad soljudmi, živalmi, okoljem, s krajami, okoriščanjem, lažmi ...!

Pojasnilo za MP -ja
Kolikor poznam zgodbo o križanju iz necerkvenih virov je Kristus v resnici fizično preživel razpetje s pomočjo Esenov. Ampak uradna verzija je seveda to prikrojila svojim potrebam. Povsem druga in mnogo globja zgodba pa je to kaj se je dogajalo in zgodilo z njegovo dušo.

Nikoli ni nič nepopravljivega, dokler živimo. Zato pa je edini res nepopravljivi nasprotnik sreče samo – samomor; in to celo iz dveh vzrokov: prvič, ker se po smrti ne da več nič popraviti, drugič pa, ker je samomor sam obenem dokaz, da je bilo življenje tudi prej nesrečno.
Samomorilci grešijo proti temu ob sebi umevnem, temeljnem načelu: dokler živimo, se da še vse popraviti; po smrti pa se ne da nič več.
Pravzaprav je res čudno in seveda še bolj hudo, da človeku v stiski pamet in vse moči toliko odpovedo, da se tega pravilnega načela več ne zaveda in se ne ravna po njem. Res je, da ima samomorilec trenutno eno samo misel pred očmi: «Sem v stiski, ki se ji lahko izognem samo s takojšnjo smrtjo«. Vendar pa pomeni tako duševno stanje dejansko kar nenaravno, res že bolestno zoženje zavesti: človek vidi samo eno stvar pred seboj, in to je tista strašna, pred katero je edini možen beg le – v smrt. Zato je seveda v samomorilcu tudi osebna moralna prištevnost in odgovornost zmanjšana na ničlo. Ne ve prav, kaj počenja; čeprav na videz kaže veliko treznost in celo globoko življenjsko modrovanje.

Ni glavni vzrok samomorov pomanjkanje zunanjih dobrin (potem bi morali biti samomori v revnih deželah najbolj številni, a so prav tam najbolj redki), marveč izprijenost in izmaličenje duhovnih dobrin, katerih nosilec je značaj in z njim duša, ker sta izgubila kompas. Tu je vrelec sreče, ki ga moramo čuvati, da se ne zastrupi, da se nam sreča ne sprevrže v strup.

Torej; samomorilci se v večini primerov ne zavedajo svojega zadnjega dejanja. Največkrat si življenje skrajšajo, ker so v posebnem afektnem stanju, ne vidijo izhoda.
Ponavadi so samomorilci psihično motene osebnosti.

Ni rečeno, da gre vedno za psihično neprisebnost. Imamo primere, ko je nekdo preprosto utrujen od življenja, odkloni zdravljenje in vse muke ki ga čakajo in konča svojo pot po naravni poti. Poznam žensko, ki ni želela biti v v breme svoji družini, bolezen bi jo priklenila za posteljo in bi na koncu samo še vegetirala. Uredila je vse, kar je še morala, poslovila se v pismu in zaspala, za vedno. Neprištevnost ? Psihična motenost? Prej naša prevelika prepričanost o smislu življenja.

Seveda je, samomor je moja pravica.
In ne, samomorilci niso psihično bolni ljudje.
Imam izkušnjo v družini.
Ne obsojajmo, ker ne vemo, kaj in kako vse drugi človek doživlja.
Bolečina svojcev po samomoru, pa je zagotovo ena najtežjih bolečin po smrti, ker je dodatno obremenjena še z občutkom krivde in slabe vesti -
v smislu:" Kako da nisem opazil/a nobenih opozorilnih znakov. Sem jaz kriv/a?"
Zelo, zelo boli in se zdravi več let!