Piše: Jože Vetrovec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Po zdravje v Indijo
Ob koncu srednjih let že opazimo, da nismo več tisto, kar smo bili. Začenjajo se obiski zdravnikov. Zdravil nam predpišejo vse več. Povišan tlak, sladkorna, bolečine, pa rak … Odpravljamo bolezni. Začenjamo bolj skrbeti za sebe. Toda kako? Poskušamo pregnati vzroke bolezni. V pomoč so nam knjige, denimo Kako ozdravimo s hrano. Obiskujemo zdravilce in posegamo po prehranskih dodatkih. In pogosto nismo najbolj uspešni. Zato vse več ljudi išče pomoč v ajurvedi, ki se ne osredotoča na bolezen; ukvarja se z uravnavanjem naših energij.

V Sloveniji je kar nekaj ajurvedskih zdravnikov. Po svojih močeh skrbijo za nas, nas poučujejo o osnovi dobrega počutja in zdravja, o hrani. Ajurveda ni nadomestilo za alopatsko medicino, ki z zdravili in kirurškimi posegi uspešno zatre akutno bolezen. Je komplementarni sistem zdravljenja, pet tisoč let stara znanost o zdravju, ki sloni na pozitivnih mislih, prehrani, življenjskem stilu in rabi rastlin.

NAGARJUNA
Ajurvedsko zdravljenje je doma v Indiji. Tu je cela vrsta centrov in med njimi izstopa Nagarjuna ajurvedski center v Kaladiju na jugu Indije. Do tja je pol dneva vožnje z letalom prek Dubaja. In šel sem tja.

Pred letališčem v Kochinu na jugu Indije v državi Kerala sem med desetinami priimkov, ki so jih šoferji molili napisane na vse mogoče table nad svojimi glavami, našel svoje. Ko sem se nasmehnil pred človekom z mojim imenom, mi je podal roko, vzel kovček in me odpeljal devet kilometrov daleč v ajurvedski center, v katerem sem si rezerviral bivanje kak mesec poprej.

V centru so me pričakali z venčkom raznobarvnih dišečih cvetlic in smehljaji. In me napotili skozi nekak drevored tropskega rastlinja, ob boku majhnega cvetličnega botaničnega vrta z desetinami zdravilnih rastlin in tabel ob njih, do enonadstropne hiše. Vodil me je mlad nasmejan fant in opazoval moje razgledovanje po meni povsem novem svetu. Odšla sva v prvo nadstropje štirisobne, glede na lokacijo na ogromnem vrtu najbolj ugledne zidane hiše. Znašel sem se v sobi s klasičnim indijskim pohištvom in razgledom na dvorišče.

»Zadovoljni?« me je vprašal fant, ki mi je tovoril kovček. Nahrbtnik sem sam. Opozoril me je, da je v sobi vedno termo steklenica s čajem in da je voda v kopalnici zgolj za umivanje. Pokimal sem. In se v popoldnevu s kakimi 35 stopinjami in precejšno vlago znebil potovalne obleke in se zleknil na posteljo. Premišljeval sem, čemu sem tu. V tujem svetu sam, s težavami, ki so me pestile … In zdrsnil v dremež. Zelo kratek.

Trkanje. V spodnjicah sem odprl vrata … Deček, ki me je spremljal do sobe, mi je rekel, da je čas, da grem z njim. Kam?

Nataknil sem kratke hlače, srajco in natikače. Vprašal sem ga, kam greva. V ambulanto, seveda.

MANOJ KUMAR, ZDRAVNIK
Človek, ki je bil med onimi, ki so me smehljaje sprejeli pred dobre pol ure na vratih ajurvedskega centra Nagarjuna, mi je sedaj na vratih zdravniške sobe podal roko, oblečen v zdravniško haljo, in me povabil na pogovor, pregled.

»Manoj Kumar, zdravnik,« je rekel in mi ponudil stol. Dr. C. Manoj Kumar je od leta 2008 glavni zdravnik v Nagarjuna ajurvedskem centru v Kaladiju. Je poznavalec sanskrta in ajurvede, pa tudi alopatske medicine. Zdravil je že na tisoče in tisoče bolnikov z vseh celin. Tudi tiste, ki jim drugje niso mogli kaj prida pomagati. Vodi skupino devetih zdravnikov, ki skrbi za kakih petdeset ljudi.

Odprl je modro mapo in me prosil, naj na prvi strani sam izpolnim rubrike s svojimi podatki. Potem je pisal in spraševal. Zakaj sem prišel? Kako se počutim zdaj? Kaj pričakujem? Kakšne izvide imam? Kako sem se zdravil doslej? Imam kake posebne želje? Česa ne maram? … In to je kar trajalo in trajalo. Ko je bilo njegovih vprašanj in nekaterih mojih pripovedi konec, je rekel, naj stopim na tehtnico. In po tehtanju, merjenju tlaka, merjenju pulza na zapestju, na vratu, na levi in desni roki, gležnjih, gledanju v oči, v usta … je sedel za svojo mizo in vprašal, koliko časa bom v ajurvedskem centru. »Tri tedne.«

»Dovolj bo,« je odvrnil in se lotil pisanja programa mojega zdravljenja za vsak dan posebej. Čakal sem, da bo po debeli uri ali morda še več pregleda konec in se bom vrnil v sobo. Bi malo počival. Pa ne. Od nekod se je spet pojavil fant in me spremljal na poti proti hiši. Pa nisva prišla do nje. Nekaj deset metrov pred njo sva zavila k drugi hiši. Pred vhodom v dolg hodnik je bilo nekaj parov natikačev. Ko so bili tam še moji, sva odšla naprej do oddelka za moške. Odprl mi je vrata v sobo za masiranje. Ob veliki masažni mizi sta čakala nasmejana mlajši in srednje star moški z zavihanimi rokavi.

MASAŽA
Dopovedala sta mi, naj odložim srajco, hlače in spodnjice na obešalnik. Nagemu sta mi nadela med noge platneni trak in ga privezala z vrvico okrog pasu. In me povabila, naj sedem na masažno, lepo rezljano črno mizo iz enega samega kosa temnega lesa. Onadva sta si nadela bela predpasnika, prižgala oljno lučko v kotu na improviziranem oltarčku s sliko Dhanvantarija, boga zdravilstva. Na glas sta prosila za pomoč pri svojem delu, zdravljenju z masažo.

Po obredu sem legel in uro dolga masaža z olji se je začela. Zanimalo ju je, kako mi je ime, od kje sem, imam ženo, koliko otrok, kaj delam, kolikokrat sem že bil v Indiji, kdo je z menoj, ali so me že kdaj masirali … Oljna masaža je bila prijetna, prijetno močna in zabavna. Povedala sta mi, koliko let že masirata, koliko ljudi na dan zmasirata, koliko je maserjev, da izključno masirata moške, ženske imajo svoje maserje, da stanujeta ne tako blizu Nagarjuna centra …

In minilo je hitro. Pokazala sta mi pot v kopalnico. Eden od njiju je šel z menoj in me naučil zmivanja olja. Tisto, kar naj bi pokrivalo moškost, sem vrgel v kot, maser pa je odpiral in pripiral pipi, da bi bila voda, ki jo je točil v plastično posodo, ravno prav vroča. Toliko vroča, kolikor prenesem in da pomaga olju s telesa. Vzel je milo in hrapavo rokavico in mi med natakanjem vode namilil hrbet. Če bi želel, bi me umil. No, pa sva ostala pri hrbtu.

Ko se je nateklo dovolj vroče vode - medtem ko je tekla v posodo, je večkrat preveril, kako vroča je - je v roke vzel pollitrski lonček in me polival po hrbtu. Potem sem se milil in polival v nedogled. Nazadnje sem si čebriček poveznil na glavo, da je splaknilo vse, kar se je splakniti dalo, in se obrisal z zelo tanko in lahko belo brisačo, ki pa odlično vpija. Preden sem šel domov, sem jih v trgovini v Kaladiju kupil pol ducata.

Razoljen in posušen, z brisačo okrog zadnjice, sem se vrnil v masirnico, si navlekel srajco in hlače. Maserja pa sta se ubadala z mizo. Polivala sta jo z nekim belim topilom maščobe in jo skrbno brisala. Prišel sem do natikačev in spet dobil spremstvo. Tokrat do sobe. In v sobi kovinski kozarec z zdravilnim napitkom in navodili - naj pijem čim več toplega čaja, ki ga skuhajo iz, menda, dvanajstih zelišč, naj pridem v menzo na večerjo čez kako dobro uro, naj zjutraj ostanem v sobi, da me bo obiskal zdravnik in da bo, ko bo čas za masažo, prišel nekdo pome. Tako bo vsak dan. Na masažo me bo vedno nekdo spremljal, da ne bi sam iskal prave masirnice, da ne bi …

PRAVILA
In zdaj je napočil čas, da si malo privoščim sobo. Vse lepo čisto, prijetno kot v kakem majhnem domačem hotelu, kopalnica z vedrom in lončkom … Balkon s pogledom na palme, oleandre in drugo meni neznano rastlinje, pa čistilke, ki so v modrih sarijih pometale peščeno pot, tu in tam kak sprehajalec, prazne zelene klopi.

Na mizi pa so bila pravila. Najprej sem prebral, česa ne smem: prepovedan je seks; ni dovoljeno kopanje in plavanje v reki Periyar, ki obliva ajurvedsko središče; prepovedano je kajenje, uživanje alkohola, mesa, rib in jajc; niso dovoljeni izhodi brez dovoljenja zdravnika in če niso najavljeni vsaj en dan prej.

Kaj moram?
Strogo upoštevati vsa terapevtska navodila; razumeti, da je zdravljenje individualno in prilagojeno; po vsaki terapiji počivati; zmivati si olje zgolj v kopalnici ob masirnici; biti čez dan ves čas buden; spraviti se v posteljo do desetih zvečer; opustiti vse terapije razen tistih, ki jih določi zdravnik; opustiti vse kozmetične postopke in se izogibati slehernemu naporu.

In opozorilo: »Tropsko podnebje v Kerali je čudovito okolje za bogato rastlinje in živali, vendar je tudi dom nekaterim eksotičnim vrstam kuščarjev, ki so lahko zelo neprijazni, če jih zmotimo. Gostom priporočamo, naj uporabljajo proste in razsvetljene pešpoti znotraj centra.

Pa še pretnja:
»Uporaba, posedovanje, prodaja ali omogočanje prodaje katere koli snovi, ki je zakonsko v tej državi prepovedana, je kaznivo dejanje, za katero je zagrožena stroga kazen, med drugim tudi zaporna. Ajurvedsko središče Nagarjuna si pridržuje pravico izločiti vsakega gosta, ki poseduje, uporablja, prodaja ali omogoča prodajo katere koli od teh prepovedanih substanc, in ga predati policiji …«

»ZDRAVILA« V OMAKAH
Napotkov je še cela vrsta. Nehal sem brati, priklopil prenosni računalnik in poklical v Ljubljano. Zveze delujejo odlično. In nato po peščeni poti med oglašanjem neštetih ptic v restavracijo.

Pred vrati je bilo kakih deset parov natikačev. Najbolj lačni so že pojedli. Opozorilo: umijte si roke. Umil sem si jih in ogledoval, kam bi sedel. Bolj zase, vsaj za prvič. Natakar oziroma strežnik je najprej prinesel termovko s toplim čajem. In potem pladenj. Veliko pest riža na krožniku, obdanim s šestimi skodelicami, v katere gre zelo slab deciliter. Iz njih je dišalo: ingver, kurkuma, kumin, kari in kaj vem, kaj še vse. Riž je bil bel in ko sem ga polival zdaj z eno zdaj z drugo zelenjavo, je dišalo kot še nikoli in tudi okusi so se lepo prepletali.

Okrog mene so bili pari angleško, francosko, rusko in kdo ve še kako govoreči. In o čem so se pogovarjali? Kolikor je prišlo do mojih ušes, o zdravljenju in dogodivščinah med masažami, pa kako so vadili jogo, pripravljali začimbe v tečaju kuhanja ajurvedskih jedi, o nekem krojaču …

V sobi sem pregledal elektronsko pošto in tako sklenil prvi dan zdravljenja. Nisem se pokril, okna so zamrežena in komarjev ni. Je pa vroče.

Zjutraj so mi v sobo prinesli svež čaj. In potem v jedilnici zajtrk. Čapati - nevzhajan tanki kruhek – in tri skodelice imenitnih zelenjavnih omak. Pa melona.

OBISK TREH
Vrnil sem se v sobo in čakal, kaj se bo zgodilo. Prišli so trije, moj zdravnik in še dva ob njem. »Kako se počutite?« je bilo vprašanje. »Ste zadovoljni s sobo, hrano, postrežbo, masažo?« je bilo drugo. Nadaljevalo se je z merjenjem tlaka z merilnikom, pa preverjanje pulza na obeh nogah, zapestjih, pogled v oko … In dobil sem zapisnik mojega stanja z napotkom za zdravljenje ta dan.

Čim so odšli, je prišel pome eden od osebja centra. Povedal mi je, da me pelje v masirnico. Kakih sto korakov daleč. Sezuvanje … Dva nova maserja. »Preoblačenje« v pokrivalo sramnega dela telesa … prižiganje oljenke … priprošnja božanstvu za uspešnost početja in masiranje z vročim oljem. Dišave preplavljajo prostor. Običajen klepet, od kje sem, zakaj sem prišel …

»Na hrbet. Na trebuh. Na levi bok …« Od nog do glave in nazaj. Ura je minila mimogrede. Vmes sta me spraševala, če masirata dovolj ali premalo močno, če me kje kaj boli … In ob koncu v kopalnici priprava dovolj vroče vode v čebru, miljenje in splakovanje hrbta in vprašanje, če si bom druge dele telesa umil sam. Seveda, s hrapavo krpico in polivanjem z lončkom …

Brez spremstva sem odšel v sobo. A je že bil za mano »spremljevalec«. Podal mi je kovinski kozarec rdeče tekočine ne prav sijajnega okusa, me z nasmeškom spodbudil, naj takoj popijem, zdravilo kajpak. In podobno je bilo popoldne, po kosilu in masaži. Ob zdravilu prinesejo še naravni napitek. Prirezan kokos s slamico, odet v papirnato servieto.
Sezuvanje, umivanje rok, iskanje praznega stola v polni jedilnici.

Strežnik me je opazil, mi namignil, kje je prostor, in prinesel zvrhano mero riža, devet skodelic dišečih omak, najboljšo sem si zaželel še enkrat in jo tudi dobil, kos melone in seveda čaj. Nemci okrog mene so se menili, da se bodo naučili kuhati ajurvedsko hrano.

Popoldanski počitek ni trajal dolgo. Trkanje na vrata in hajd na masažo. In po masaži v sobi zdravilni napitek »pod kontrolo«.

In kaj do večerje?
Ena možnost je joga, druga tečaj ajurvedskega kuhanja, tretja relativno bogata knjižnica, kjer so zbrane knjige z vseh koncev sveta. Od prihodnjega leta bo tam najverjetneje tudi kaka knjiga ARA založbe.

KAKO BO DOMA?
Dvajset dni teče življenje po istem kopitu. Prvi dnevi so čudni, tropska klima, dve masaži, mir, upočasnjeni ritem življenja, spremenjena hrana, zdravila … in vse skupaj pripelje do nekakega nelagodja. Prvi dnevi so sicer namenjeni temeljitemu razstrupljanju telesa. In to nekaj »stane«. Potlej se človek spo­prijatelji s kom, ki je prišel sem iz enakih razlogov, si že kje najde popoldansko kavo, ki je sicer čaj, pa še kak piškot. Ampak zdravnik ve vse, tudi če naskrivaj pomočite noge v reko. In počasi se polnite z optimizmom, bolezenski znaki pojenjajo in krog novih znancev z vsega sveta se širi.

Preden je prišel zadnji dan »uravnovešanja energij«, še posvet. Kaj bom počel doma? Bom nadaljeval z rastlinsko hrano? Bi vzel s seboj še kako izmed 250 različnih zdravil iz ajurvedske lekarne? In slovo z mnogimi izmed sedemdesetih ljudi, ki masirajo, kuhajo, pospravljajo, perejo, vozijo, spremljajo …

Konča se z dostavo na letališče Kochin, prvo in edino letališče na svetu, ki je energijsko povsem neodvisno. Vso energijo mu podarja Sonce.

Jože Vetrovec

Ajurveda je komplementarni sistem zdravljenja, pet tisoč let stara znanost o zdravju, ki sloni na pozitivnih mislih, prehrani, življenjskem stilu in rabi rastlin.

»Riž je bil bel in ko sem ga polival zdaj z eno zdaj z drugo zelenjavo, je dišalo kot še nikoli in tudi okusi so se lepo prepletali.«

Da bi vam bivanje v južni Indiji, v Nagarjuna ajurvedskem središču, resnično koristilo, je smotrno, da tu prebijete vsaj tri tedne.

Skupina devetih zdravnikov skrbi za kakih petdeset ljudi v ajurvedskem središču.

Da bi vam bivanje v južni Indiji, v Nagarjuna ajurvedskem središču, res koristilo, je smotrno, da tu prebijete vsaj tri tedne. Nekateri bivajo v središču, pravijo mu tudi sanatorij, po mesec in več. Bivanje, prevoz z letališča in na letališče, zdravniška asistenca, zdravila, masaže, morebitni prevozi v mesto Kalady po nakupih, denimo tekstila za oddajo v šivanje lokalnim krojačem, joga, šola kuhanja, glasbeni popoldnevi … je vse zajeto v ceni 245 dolarjev na dan za dve osebi.

Preden se lotite načrtovanja bivanja, se lahko o smotrnosti obiska glede na svoje zdravje posvetujete z njihovimi zdravniki.

Za Indijo potrebujete vizo, dosegljiva je tudi prek interneta. Maja se začne monsunsko obdobje in je vse tja do jeseni veliko dežja. Nekaterih to sploh ne moti, večina pa rada prebiva v centru v naših zimskih in pomladnih dneh, ko je v Indiji sonca na pretek.

(Fotoarhiv Nagarjuna)

Foto: Maserja se vedno lotita celega telesa. Zdravnik izbere, kaj vtirata v telo. Včasih z dlanmi izbrano toplo olje, drugič, kot tukaj na fotografiji, po telesu drsata platnene gobe, vrečke, ki jih tretji član posadke močno greje v posodi nad plinskim gorilnikom. Najprej se telesa z vročimi platnenimi gobami dotikata točkasto; ko se malo ohladijo, drsata z njimi dokaj močno v popolnoma usklajenem ritmu. (Foto Jože Vetrovec)

Foto: Dr. Manoj Kumar, vodja ajurvedskega zdravljenja v Nagarjuna središču, se zavzema za naravno zdravljenje; je poznavalec sanskrta in ajurvede, naravnega zdravljenja in delovanja rastlin. Je specialist za ajurvedska znanja rasajana čikitsa, pančakarma čikitsa, joga, kudipravešikam, vatatapikam, vasthi, vamanam, virečanam, nasjam, raktamokšanam, kativasti … (Foto J. Vetrovec)