Kot otrok sem komaj čakala tisti dan v mesecu, ko je babica vzela s podstrešja gromozanski moder lonec, ki je že kazal sledi obrabljenosti, potu in težkega dela ter ga napolnila z moko, vodo, kvasom in začela z mesenjem. Kako spretno so se gibale njene roke med to gmoto testa, ki se je oprijemala prstov.

Testo je pripravljeno, ko se ti preneha lepit na prste, je govorila. Nakar je sledilo čakanje in vzhajanje in vsi smo mogli biti tihi, da ne bi prekinili meditativni proces. Medtem je pripravila krušno peč in nepečene okrogle gmote testa so ena za drugo bile porinjene na prav posebni lopati posuti s koruzno moko v ogreto peč. Sledil je najslajši del. Prvi topel kos kruha in kisla smetana. Mljask. Bilo je dobro. In danes. Krušno peč smo podrli. Jaz pa imam doma pekač za kruh.

Mimo so dnevi, ko smo imeli čas in sami spekli kruh, ko je vonj po svežem črnem kruhu objel kuhinjo in zazibal naša čutila v sladke sanje, ko je vsak hlebec kruha imel drugačno obliko, ko je bilo mesenje in peka kruha še kreativno in estetsko doživetje
Kruh je postal donosen posel.

Vprašanje je koliko mu je ta »poslovna donosnost« odvzela pridiha domačnosti in vsega, kar je bilo dobrega v njem. Odgovor bi bil, da ni ostalo niti kančka tistega, kar so naše babice, mame bile sposobne ustvariti iz moke in vode. Da je kruh dober, že dolgo ni prepričljiv argument vsem tistim, ki kaj dajo na svoje zdravje. Nedvomno vsebuje ena štruca kruha več kemikalij kot hranil.

Raznovrstnost kruha je bila simbol kulturne raznovrstnosti. Danes se prodajajo znamke. Znamke kot so Jelenov, Krjavljev, Stoletni kruh, Babičin hlebec. Ampak nobena babica ne bi bila ponosna na brez dotika rok in srca narejen hlebec. Sram bi nas moglo biti, da je naš vsakdanji kruh padel po kvaliteti na najnižjo mogočo stopnjo. Oropali smo ga  življenja in dostojanstva, ko smo dovolili, da industrija vanj brizga umetne vitamine in minerale.

Zanimivo, da krščanska družba tolerira in dopušča desekralizacijo in degradacijo kruha, ki ga je Jezus posvetil, vsaj tako so nas tega naučili pri verouku. Daj nam danes naš vsakdanji kruh....stavek, ki ga toliko vernikov vsakodnevno izreka, bi mogli spremenit  v »Daj nam danes ponovno zdrav kruh....

Priča smo tovornjakom, ki vsakodnevno hitijo razvažat kruh križem kražem po državi, in tako onesnažujejo ozračje z izpušnimi plini. Cena, ki jo plačata naše okolje in naše zdravje je previsoka, kljub mogoče nizkim cenam kruha. Kruh, ki ga postavimo na mizo ima za seboj kilometrino.

Če jemo dober, črn, svež kruh, ki ga spečemo sami (ali najdemo majhno organsko pekarno), se bo znižal odstotek rakavih in srčnih obolenj. Ljudje bodo plačevali manj za zdravila, ki ne bodo potrebna. Manj bo depresije in več veselja do življenja. Manj zastojev na naših cestah in svež zrak bo vel skozi naše telo. Dober kruh je esencialen lek za zdravje.

Če sebi in družini zagotovimo dober kruh, se borimo proti podjetjem, ki uporabljajo za peko kruha s pesticidi in kemijo obdelano zrnje, in hkrati nudimo podporo majhnim, lokalnim pekarnam, ki uporabljajo organsko pridelana žita. (V Sloveniji jih še na žalost ni, vsaj ne, da bi vedela za njih. Prodajajo pa odličen kruh in žemlje v trgovinah z ekološkimi živili.)

Šole so odličen prostor, kjer lahko začnemo s poučevanjem in razkrivanjem starih vrednot in metod. Ni dobre izobrazbe brez dobrega kruha. V vsaki šoli bi se učenci in učenke morali naučiti umetnosti peke kruhe. Peka kruha ni zapravljen čas; je temelj vsake dobre izobrazbe.

Prav tako bi si moral vsak okoljevarstvenik vzeti čas in sam zamesiti kruh. Kolovrat je po zaslugi Mahatme Gandija postal simbol gibanja za neodvisnost. Podobno bi moral postati dober kruh simbol okoljevarstva. V pisarni Greenpeaca ali Friends of the Earth se ne bi smeli znajti sendviči narejeni iz belega kruha oziroma kruha narejenega iz neekološkega zrnja.

Bela moka, ki jo belijo s klorovim dioksidom, je strupena. To dejstvo bi moralo postati javno. Bel kruh je objakovanja (ne)vreden kruh.

Nekoč je bil E.F. Schumacher povabljen na imenitno večerjo. Gostitelji so mu postregli z ultra-belim kruhom. Vsaka sled kruhove skorje je bila do potankosti odstranjena. Zraven kruha je ležal bel prtiček. Schumacher si je začel maslo mazati kar na prtiček. Osramočen gostitelj  je pokazal na dejanski kruh.

Schumacher je dejal, ako nismo sposobni ločiti med kruhom in prtičkom, smo izgubili nekaj dragocenega. Če želimo obnoviti fizično in psihično zdravje naroda, moramo ponovno začeti jesti dober kruh. Če bomo pozorni na kakovost kruha, bomo pozorni tudi na življenjsko kakovost.

Kakovost kruha je prepomembna, da bi jo prepustili industriji – njihov primaren motiv je dobiček, in ne oskrbovanje zdravja. Domača peka kruha in kruh narejen v majhnih organskih pekarnah sta opciji, ki nam preostaneta, da se osvobodimo monopolističnega prijema. Do zdravega kosa kruha imamo kot ljudje pravico.

Vir: www.resurgence.org/