Izvor: revija Misteriji

Ljudje zdravijo drug drugega kakor jim veleva trenutna notranja vzpodbuda

WU WEI BUJENJE V DOBRNI

»Hvala« je bila najpogostejša beseda, ki so jo izrekali udeleženci prvega srečanja wu wei bujenja v Sloveniji v Dobrni. Hvaležni so bili Draganu Sekuliću, da je prišel vodit seanse v Dobrno, hvaležni so bili drug drugemu za pomoč in srečo, ki so jo doživeli v petih dneh intenzivnega druženja.

Skupina ljudi je doživela to, o čemer smo pisali v članku »Ni neozdravljivih bolezni« decembra lani, o čemer je razlagal v januarski reviji Misterijev v intervjuju »Vračanje v prvobitno stanje« psihiater Petar Vasiljević in o čemer je spregovoril v februarski reviji v članku »Zaceljeni kolk« Sveto Jerković s Pelješca.

Naj ponovimo: Wu wei bujenje je neznanstvena metoda, po kateri se je vrsti ljudi posrečilo izviti iz objema tudi hudih bolezni. Ljudje, ki se zberejo na seansi, zdravijo drug drugega kakor jim veleva trenutna notranja vzpodbuda. Pri tem uporabljajo znane tehnike, kot so bioenergija, kiropraktika, reiki, akupresura, refleksoterapija, tuina, či gong, tai či čuan, šiatsu, preporajanje, psihodrama, joga, meditacije, mudre, pa tudi razne vrste plesov, borilnih veščin in druge, znane in neznane ter povsem spontane načine zdravljenja. Vsega, kar ljudje počenjajo drug na drugem, se zavedajo in niso niti v transu niti v hipnozi; navdih koga in kako bodo zdravili pa prihaja iz njih samih in se ga ne da predvideti.

Ključna razlika med številnimi zdravilnimi metodami in wu wei bujenjem je v tem, da se vseh zdravilnih metod lahko racionalno naučimo in jih tako tudi uporabljamo, pri wu wei bujenju pa ljudje, ki se teh metod niso nikoli učili, uporabljajo združene kakor jim narekuje prebujena notranja modrost.

Med wu wei bujenjem se pogosto pojavi bolečina, ki je človek sicer nima. Dragan Sekulić, ki s svojimi energijskimi sposobnostmi že več kot dvajset let kot pomočnik in vodič na vseh seansah vzpodbuja proces, ga vodi in nadzira, pojasnjuje:

»Ko je potrebno, da dobite energijo, se podzavestno branite, da bi blokade ohranili. Blokada je zaščita. Če prihaja energija za odstranitev blokade, se odpor še okrepi. Ko se pojavi bolečina, ljudje pomagajo sami sebi ali pa jim pride še kdo pomagat. Ko bolečine ne morete več vzdržati in obvladovati, se prepustite.«

In res je, ko zavpiješ, ko blokado osvobodiš, bolečina mine. Ljudje včasih mislijo, da imajo kaj polomljeno, pa se to še ni zgodilo. Ko se prepustiš, bolečin ni več. Ko sprejmeš bolečino, ta izgine.

V knjigi o Vodi in duhu je afriški šaman Malidoma Patrice Some napisal:

»Kričanje prelisiči bolečino, kajti ta je ena od govoric telesa. Ko kričiš, bolečina posluša ali čaka, da končaš, da ti bo ugovarjala. Tako poteka neskončni dialog dveh trmastih entitet …«

Ob osvobajanju blokad ljudje včasih spuščajo prav grozljive »osvobodilne« krike. To je včasih malce neprijetno. Na prvi seansi. Ko je še vse tuje in nenavadno. Že na drugi ali tretji, ko nezavedno sam dokončno postaneš del celotnega dogajanja, se vsi strahovi in pomisleki razblinijo. Seveda pa ta najkrajši način osvobajanja blokad zahteva tudi malce potrpljenja. Od dvaintrideset ljudi, kolikor jih je prišlo v Dobrno na wu wei bujenje iz vse Slovenije, le ena od udeleženk ni zdržala, da bi občutila ozdravitev, srečo, neskončno ljubezen in sprostitev ob zadnjih seansah. Škoda, ker je zamudila zelo veliko.

j Povsem drugače pa so wu wei bujenje doživeli vsi drugi udeleženci.

Nekomu si potreben: »Utrujena od svojih problemov sva se prepustila drug drugemu. V trenutku sem dojel, da pozitivne in negativne energije ni, sta le pozitivni in negativni pol, energija pa teče. Z žensko sva se poslavljala uro in pol, nisva se mogla ločiti drug od drugega. V svoji biti sem začutil, da sem bil tisti trenutek nekomu potreben. Občutil sem velik občutek sreče, ljubezni …«

Sreča: »Moje srce je ne vem kako veliko. Upam, da se ne bo razpočilo! Najraje bi objela vse, vse bi stisnila v svoje srce in res neskončno hvala vsem, da ste pripeljali to do nas, take sreče še nisem doživela … Ko sem šla po potki, sem mislila, da moram slehernemu reči dober dan, čeprav ga ne poznam …«

Dvignilo me je: »Kar sem danes doživela, ne morem opisati. Čutila sem veliko, doslej neznano energijo in roke so mi šle kar same navzgor ob misli na neko zahvalo, kar naprej mi je prihajalo na misel, naj vas blagoslovim, naj vam pomagam … Takega doživetja, kot je bilo danes, se opisati ne da. Bilo je nekaj fenomenalnega. Čutila sem energijo po vsem telesu, dvignilo me je na noge in mi sploh ni bilo težko stati …«

To so le tri kratke izjave izmed mnogih, ki so kar vrele iz ljudi. V pogovoru pa so udeleženci takole opisovali svoje srečanje z wu wei bujenjem:

Borelioza: »V Misterijih sem prebrala intervju z Draganom, pa sem si čisto iskreno mislila, da je to spet nekaj, no, saj veste … Ali pa je možno, sem si pustila malo upanja. Ko sem prebrala drugi članek, razgovor s psihiatrom, sem že drugače razmišljala, odločila pa se še nisem. Tretjič, ko je bil objavljen članek o gospodu, ki je imel težave s kolkom, in ko sem se spomnila še težav, ki so se jih znebili drugi, sem se odločila, ker sem tudi sama bolna, čeprav ne tako hudo.

Pred dvema letoma sem imela boreliozo in so mi začeli po malem odpovedovati vsi organi. Kljub antibiotikom, vsem zdravilom, se nisem počutila dobro, nisem se več počutila kot pred boleznijo. Vsi so mi rekli, da so to simptomi mene, ampak meni res ni bilo dobro. Dosti sem hodila okrog zdravnikov, pa niso mogli zame storiti nič konkretnega. Zadnji članek me je pritegnil, v trenutku sem se odločila in prišla.

Ko sem prišla, sem imela napačno predstavo. Mislila sem, da bo tu neka koncentracija, pravilno dihanje, da padeš v neko stanje ali nekaj podobnega.

Med prvo seanso sem mislila, da so vsi hipnotizirani, da so v nekem posebnem stanju, v katerem jaz nisem bila. Jaz se s temi stvarmi nisem ne vem kako ukvarjala in jih ne poznam. Verjamem v hipnozo in mi ni bilo prav nič jasno, ko nam je Dragan rekel, naj ne delamo nič. Nič. Da je prav le to, da ne delamo nič in da ne razmišljamo o ničemer. Da se prepustimo …

Med prvo seanso res nisem verjela v to. Med drugo sem začutila, da se z menoj nekaj dogaja. Utrujenost in podobno. Med tretjo pa se je začelo. Med prvimi sem se znašla na tleh in kar se je dogajalo, se ne da opisati, ne da se povedati, treba je le doživeti. Za mene je to življenjski dogodek. Najbolj se spominjam trenutka, ko je prišla neka gospa do mene in me pritisnila na neko točko. Začela sem se smejati, krohotati. Na seansah sem se smejala dva dni. Tega smeha se nisem mogla ubraniti. Vse me je že bolelo, rada bi nehala, pa se nisem mogla nehati. Ne veste, kako naporno je, če se smeješ celo uro. Ni prijetno, čeprav so se smeha nalezli po vsej dvorani. Je pa lepše tako kot neka boleča terapija.

Na naslednji seansi pa me je dvignilo. Ne vem, kako naj vam povem. Doživela sem nekaj veličastnega. Kot da objemam neko energijo, neko svetlobo, kot da me je dvignilo. Kot, da bi povsem sama, zatopljena v televizijo, gledala Labodje jezero, a glavni akter sem bila v tem dogajanju jaz sama. Porajala se je neizmerna ljubezen. To ni tista ljubezen med moškim in žensko, to je nekaj veličastnega in neskončnega, kar je mogoče le doživeti … In gorele so mi roke, delala sem kretnje, ki jih nisem še nikoli v življenju. Počutim se kot v nebesih …«

Ana: »Ko sem prišla, sploh nisem vedela, kaj je to wu wei bujenje. Vedela sem, da je mogoče tako izboljšati zdravje. Prav sem se odločila, zelo sem se sprostila.

Prvi dan mi je bilo čudno, ko sem slišala prve krike. Bilo je hudo za poslušati. Malo sem bila zmedena, čeprav vsega nisem tako hudo dojela, se mi je zdelo, da gre kar nekako mimo mene, čeprav so bili trenutki, ko so zelo kričali, strah vzbujajoči. Med prvo in drugo seanso sem dobivala pomoč od drugih, da sem se lahko odprla. Bilo je precej boleče, vpila sem, kričala, besnela, brcala, bilo je res boleče, ampak sem moji terapevtki hvaležna za to in sedaj jaz lahko pomagam drugim. Od tretje seanse sem pomagala drugim. Moja vloga ni, da ljudi pripravim do roba bolečine, moja vloga je bolj nežna, da jih tolažim. Tako pravijo vsi. Zdi se, da me privlačijo ljudje, ki jokajo. In ki imajo takšne težave, da jih je treba tolažiti. Je naneslo, da so bili okrog mene vsi taki.

Zdaj čutim veliko olajšanje. Prej se mi je zdelo, da imam kamen na srcu. Po tisti terapiji, boleči terapiji, se je v meni vse sprostilo in pri vsaki nadaljnji seansi sem se počutila bolje, bolj sem bila sproščena. Čutim neko ljubezen do vseh ljudi, vse imam rada. Pri tem ni važen spol, starost. Najraje bi vse objela. Fantastično občutim ljubezen, vse splošno, neko univerzalno veliko ljubezen, veliko ljubezni …«

Gibljivost roke: »Pričakoval sem to. Informacije so bile prave, pričakoval sem, da bo prišlo do bolečin.

V roki imam privijačeno ploščico zaradi poškodbe pred sedmimi leti. Roka je bila sicer funkcionalna, pri igri z žogo pa sem imel težave; nisem je mogel povsem iztegniti. Po eni terapiji je postala roka spet povsem gibljiva, sedaj roko lahko povsem iztegnem. Nekdo od udeležencev wu weija mi je roko zmasiral. Na začetku bi najraje zbežal, saj je bila masaža zelo groba, na koncu pa je prišlo olajšanje. Na moje presenečenje sem lahko roko po terapiji povsem stegnil.

Bistvo te terapije je, da čim manj racionalno razmišljaš. Če bi razmišljal o bolečini, bi najbrž ušel. Če sem se že odločil priti, sem ob srečanju z bolečino hotel iti do konca, le če greš do konca, lahko ugotavljaš, ali si se odločil prav ali narobe, ali boš še kdaj prišel ali ne. In jaz sem se odločil, da zagotovo spet pridem.

Od vseh podobnih »zdravljenj« je to najmočnejše; čutiš, kako se ti oklep premika, spoznaš, da sploh nimaš oklepa samo na enem organu, preko terapije čutiš, da se premika ta oklep do obrobij in potem izgine.

Ko me je roka na začetku masaže bolela, sem najprej pomislil, da bi zbežal, da bi se izognil nepričakovani bolečini. Najprej mi je prišel na misel umik, potem pa odločitev: vzdržati. To »mehansko popravilo« me je povsem prepričalo. Če te najprej stiska in potem manj stiska, je težko zanesljivo ugotoviti razliko. Če pa roke ne moreš povsem iztegniti skoraj deset let, a jo sedaj po nekaj desetminutni terapiji lahko, me je to dokončno prepričalo. V drugih okoliščinah ne bi nikomur zavestno dopustil, da mi počne z roko to, kar mi je tukaj neki neznanec, naključni terapevt, udeleženec wu weija …«

Zbogom tablete: »Ko se je vse skupaj bližalo koncu, sem začel jokati. Ne vem, zakaj. Na sebi opažam velike spremembe. Prišel sem, ker me je mučil hrbet in še druge stvari. S tabletami sem prenehal že prvi dan. Me je takoj spustilo. Počutim se sijajno, zdi se mi, kot da sem poln elektrike.

Prej nisem nikoli dal nič na te stvari. Človek mora do tega priti sam, kaka bolečina ali kaj, mene je prav potegnilo …

Na začetku, prvi dan, mi ni bilo dobro. Sedaj pa je vedno boljše, mi je žal iti stran. Kot bi šla elektrika po meni. Upam, da bo to držalo. Še bom prišel sem, morda tudi v Pulo, iz Kopra ni tako daleč … Ni denarja, da bi človek to poplačal. Po šestih, sedmih letih tablet sem danes brez tablet kidal sneg. Komaj sem čakal lopato, da jo dobim v roke. Mogoče se komu to zdijo tudi bedarije, jaz sem preizkusil in vem, se pa ne da pojasniti. Sem poskušal razložiti mami po telefonu, pa sem imel občutek, da misli, da sem malo čuden … Uradno sem na smučanju. Čeprav ne znam smučati …«

Hvaležna: »Prišla sem zaradi zdravja. Trenutno mi gre vse gor, sili me na bruhanje. Sploh ni važno. Od začetka, bi rekla, prvi dan, sem bila nekam čudna, veliko sem ležala. Vem, da sem nekje bila, ampak name ni nič reagiralo. Drugi dan sem pa že čutila energijo, čutila sem, kako so delali na meni. To so bili čisto drugačni občutki. Danes pa sem sploh v redu. Zadovoljna sem. Hvaležna sem, da sem izvedela, da so prišli iz Pule sem …«

Naj zaključimo z besedami, ki jih je Dragan Sekulić namenil v odgovor na številne zahvale:

»Srečen sem, kadar so drugi srečni; to je kakor da sem srečen sam. Ni razlike med srečo drugih in svojo lastno; ko to spoznamo, je sreča popolna. Tisti, ki ste se tu spoznali, se boste radi srečevali, ker boste lahko komunicirali med seboj. Z drugimi se ne morete tako sporazumevati, ker je komunikacija drugačna, to je komunikacija srca. To je čisto, brez računice …«

J. V.

Več o delavnicah: Wu wei bujenje