Piše: Meta Belič

Pomladni dnevi so bili že od nekdaj moji najljubši - božajoči žarki nežnega sonca, poživljajoče popevanje pernatih sosedov, omamne vonjave cvetočih grmovnic in sveža zelena prevleka trave in dreves, ki vabijo k sprostitvi in zdravljenju. To so zame trenutki, ko zaslišim prvinski klic narave in začutim, da jaz pripadam njej in ne obratno.

Ko se odpravimo v neokrnjeno naravo ter dovolimo vsem svojim čutilom, da v polnosti izkusijo njene dražeče radosti, se osvobodimo civilizacijske nečimrnosti in občutka človeške superiornosti ter v polnosti dojamemo, da je narava poosebljena harmonična celota, ki preko zapletenih odnosov v vsakem trenutku vzpostavlja ravnotežje med vsemi njenimi deli. In tako kot gozd, gore in morje predstavljajo harmonične ekosisteme, kjer vsak posamezni delček prispeva k popolnosti sistema, bi morali tudi mi s takšne perspektive gledati na naše vrtove.

Vrtički so v resnici civilizirani koščki narave, ki smo jih posvojili od svoje matere, zato je prav, da z njimi ravnamo odgovorno. Ponujajo nam priložnost, da poglabljamo svoje poznavanje narave in njenih zakonitosti ter se udejanjamo kot kreatorji lastnega harmoničnega sistema – le tako bomo lahko v času, ki ga zaznamujejo vremenski ekstremi in porast škodljivcev, kos nalogi, da bomo na svojem koščku zemlje pridelali zelenjavo, ki bo zdrava tako za dušo in telo kot za zemljo in njene prebivalce.

Vendar pa ljudje na svoje vrtove večinoma gledamo zelo človeško; dojemamo jih kot svojo lastnino, ki pripada nam in le nam, pri tem pa svojo zavest omejujemo le na zemljo kot nosilko naših rastlin ter vodo in hranila, ki jih moramo dodajati podlagi, če naj bi naše male rastlinice zrastle v velike. Vse ostale člene dojemamo kot odvečne in ni jih malo, ki že preventivno pokončajo vse, kar leze in gre, da le ne bi naredili kakšne škode. Takšno "proizvodno" gospodarjenje, ki se ozira na lastni interes kot nekaj ločenega od interesa skupnosti, pa je vse prej kot usklajeno z željami narave.

ŽIVALICE NA VRTU

Zemlja je življenjski prostor številnih živalic. Nekatere izmed njih so našim očem vidne, še veliko več je takih, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Naprej jih lahko delimo na takšne, ki neposredno sodelujejo pri izgradnji rodovitne zemlje in tiste, ki to počno le posredno s tem, ko svoja odmrla telesca vrnejo zemlji, ki jih je za časa življenja hranila. Nadalje jih delimo na vegetarijanke, mesojedke in vsejede ter tiste, ki se prehranjujejo z odpadlim organskim materialom.

Nenazadnje, delimo jih tudi na tiste, ki nam na vrtu ne povzročajo nobene škode oz. so za zdrava tla ključnega pomena, in tiste, ki so potencialni škodljivci, saj se (med drugim) hranijo tudi s posejanimi kulturnimi rastlinami. Kot velja v življenju na splošno, tako se godi tudi v vrtu: slabe stvari pridejo same po sebi z namenom, da se z njimi soočimo in jih razrešimo, za dobre pa se moramo sami angažirati in se potruditi, da jih pritegnemo v svoja življenja.

Začnimo najprej z dobrimi bitji, katerih temeljna naloga je preobrazba organskega materiala v anorganskega, to je v obliko, ki so jo naše rastline sposobne sprejeti kot hranilo in gnojilo za uspešno rast. V to skupino štejemo predvsem talne mikroorganizme in deževnike. Obe skupini zemljenih prebivalcev imata podobne zahteve: dobro se bosta počutili v vlažni, ne prevroči in ne premrzli zemlji, kjer je hkrati tudi dovolj kisika, zato jih v največji meri najdemo okoli korenin rastlin, v zavetju katerih se ti pogoji samouravnavajo. Tako prvi kot drugi se bodo sicer sami od sebe naselili tudi na našem vrtičku, mi pa jim lahko dodatno pomagamo k množični razploditvi tako, da jim zagotovimo obilico hrane.

Naši vrtni pomočniki bodo zadovoljni z vsakršnim organskim materialom, dobro pa je, če poskrbimo za raznolikost. Če jim s pomočjo hranjenja lahko omogočimo pospešeno razmnoževanje, pa lahko z nepravimi posegi povzročimo tudi množično odmiranje. To storimo predvsem s puščanjem golih tal in pogostim prekopavanjem. V prvem primeru številne vremenske neprilike škodujejo strukturi in vlažnosti tal: vročina in veter prekomerno izsušujeta zemljo, nalivi in dolgotrajna deževna obdobja pa zbijejo zgornjo plast zemlje in tako preprečijo dostop zraka.

V drugem primeru z mešanjem različnih plasti zemlje rušimo domovanja naših zvestih delavcev, saj se tisti, ki so prilagojeni za življenje denimo v globini 20 cm, znajdejo na vrhu, kjer zaradi prevelike svetlobne izpostavljenosti odmrejo. S tem s svojimi odmrlimi telesci sicer kratkoročno gledano pognojijo (od tu prepričanje, da je prekopavanje hkrati tudi gnojenje), dolgoročno pa smo izgubili del svoje vojske. Zagotovitev idealnih pogojev za pospešeno razmnoževanje koristnih talnih organizmov je mačji kašelj, saj vse muhe lahko ubijemo na en mah: če bodisi zastremo gola tla z zastirko (odpadni organski material) bodisi jih zasejemo s koristnimi rastlinami (živa zastirka), smo ustvarili pogoje, v katerih se bodo želeni prebivalci dobro počutili in nam to s hvaležnostjo vračali.

NA VRTU DOMUJEJO TUDI ŠKODLJIVCI

Če je zagotavljanje idealnih pogojev koristnim organizmom za nas 'mala malica', pa bomo pri potencialnih škodljivcih potrebovali dobro mero strpnosti in razumevanja. Še predno pa se lotimo česarkoli, si moramo odgovoriti na temeljno izhodiščno vprašanje: zakaj sploh dovoliti škodljivcem, torej rastlinojedim živalcam, obstoj na našem vrtu? Tako kot v neokrnjeni naravi so tudi na vrtu med posameznimi členi vzpostavljeni zapleteni odnosi, ki tvorijo ravnotežje, odsotnost kateregakoli izmed njih pa vodi v kaos in disharmonijo. Človek si je v zgodovini že ničkolikokrat domišljal, da lahko dela, kar si želi ne oziraje na posledice, ki ga imajo njegova dejanja na naravno okolje, a vsakokrat se je izkazalo, da ni kos bumerang učinku, ki ga sprožijo njegova naravi sovražna dejanja.

Prvo, kar moramo narediti, da rastlinojedi prebivalci vrta ne bi prekomerno objedali naših rastlin, je, da jim poleg njih ponudimo še takšne, ki nam jih ni škoda. Na vrtičku, kjer so sadike strogo postrojene v vrste, med njimi pa je do zadnjega plevelčka popleta gola zemlja, se rastlinojede živalce pač nimajo s čim prehranjevati. Na prosta mesta zato raje posejemo rastline, kot so npr. ajda, facelija in ognjič, pustimo pa lahko tudi plevelček ali dva; tako prve kot druge odstranimo oz. jih uporabimo za zastirko, ko začnejo omejevati rast naših kulturnih rastlin, do takrat pa naj služijo kot potencialna hrana za naše vegetarijance. In še drugo, kar si moramo vzeti k srcu: na sonaravnem vrtu, ki prekipeva od raznolikega rastlinskega in živalskega življenja, se bodo posamezne vrste uravnavale med seboj.

Če smo torej na eni strani priskrbeli hrano za naše vegetarijance, hkrati pa ustvarili pogoje bujne rastlinske pestrosti, ki omogoča domovanje številnim podzemnim in nadzemnim vrstam vrtnih prebivalcev, smo za ravnovesje v vrtu naredili praktično vse, kar je v naši moči. Naša nadaljnja naloga je le, da škodljive vrste nenehno opazujemo, spoznavamo njihove lastnosti, načine delovanja in njihove naravne sovražnike ter odreagiramo v primeru, ko se katera izmed njih pretirano razmnoži. Naša reakcija pa naj ne bo zgolj pokončevanje sovražnika, temveč iskanje vzroka: kateri člen na vrtu manjka, da se je škodljivec pretirano namnožil?

Poglejmo si povedano še na primeru vsem zelo neljubega bramorja. Bramor je namreč vsejeda žival, ki v splošnem pomanjkanju rad napada korenine naših rastlin, medtem ko se v obilici vsega veliko raje odloči za meso - tako denimo pokonča prenekaterega drugega škodljivca. Po lastnih izkušnjah vam lahko zagotovim, da v življenja polnem ekosistemu bramorji ne delajo prav nobene omembe vredne škode. Vseeno je njihovo prekomerno razmnoževanje za nas alarmi znak, da moramo na vrtu naseliti njegova plenilca: krta, ki mu tekne predvsem bramorjev naraščaj (loti pa se npr. tudi voluharjevih mladičev) in slepca, ki pospravi cele zaloge bramorjev, pa tudi polžev in drugih potencialnih škodljivcev iz družine žuželk. Prvega bo privabila bogata zaloga podzemnih živalic, drugega pa kakšen kupček zastirke iz sena ali slame.