Kakšna mora biti optimalna velikost naselij, da bodo kar se da trajnostna, samo-zadostna in bodo lahko preživela v prihodnosti? Odgovor na to vprasanje je zelo odvisen od dejavnikov, kot so klima, naravni viri, a pomembneje je, kako daljnosezno clovek razmislja o prihodnosti. Če nekdo razmišlja o dolgoročni trajnosti, ne samo za sebe temvec tudi za svoje otroke in vnuke, potem mora pogledati v čas po naftnem vrhu (peak oil), ki se bo zgodil v enem do dveh desetletjih.

Če razmisljamo o trajnostnem razvoju mest, si lahko pomagamo s pogledom v (bliznjo) preteklost nam znane civilizacije. Pred priblizno 2 tisočletji je Rim presegel velikost 1 milijon prebivalcev, kar je bilo doseženo s pomočjo osvajalskih vojn in pritoka suženjske delovne sile iz novo osvojenih dezel. Ko je ta vir ljudi in energije usahnil je propadel Rimski imperij. Tipično antično mesto je štelo med 20 in 80 tisoč prebivalcev, kar je nekako največja velikost mesta za družbo brez zunanjega vira energije (plenjenje, sužnji, goloseki značilni za Rim,…).

V srednjem veku so se mesta, zaradi varnostnih razlogov, razvijala za obzidji, saj je bila Evropa razdeljena na med seboj tekmujoča se kraljestva. Velikost mest so velikokrat omejevale tudi bolezni in požari. Kasneje so po odkritju premoga začela mesta zopet rasti, preko maksimalne velikosti, ki jo pogojujejo naravni obnovljivi viri okolice. Tako je okoli leta 1800 Peking imel nekaj več in London nekaj manj kot milijon prebivalcev.

Zastavlja se vprasanje: ali bodo večja mesta preživela tudi v obdobju, ko se bo začel zmanjševati dotok fosilnih goriv?

Pogled v preteklost nam pokaze stanje pred obdobjem fosilnih goriv. Obdobje, ki sledi trenutnemu se kaze, kot spuščanje nazaj na energetsko manj potratno civilizacijo. Alternativni viri, kot so veter, sonce, voda in jedrska energija, lahko pripomorejo pri prehodu v novo stanje, vendar proizvajajo le elektriko in ne morejo nadomestiti nafte, ki se uporablja tudi za transport, umetna gnojila in škropiva pri pridelavi hrane, pri izdelavi umetnih materialov, zdravil, itd. Ko enkrat začne proizvodnja nafte upadati v globalnem smislu, bo to močno vplivalo na delovanje naše družbe. Sposobnost, da bi vzdrževali velika mesta in njihova predmestja brez prevoznih goriv iz nafte bo otežena. Če pridelamo vso hrano zunaj mest, kot je to primer modernih mest, potem se znajdemo pred težko zahtevo, da pripeljemo vso hrano v mesto, nahranimo milijone prebivalcev in potem vrnemo odpadne produkte te hrane nazaj na zemljo, kar je edini trajnostni način za vzdrževanje rodovitnosti zemlje.

Spremembe, ki so se zgodile na Kubi, ko je izgubila dostop do nafte in njenih proizvodov iz Sovjetske zveze kažejo, da je mogoce velike urbane povrsine preobraziti v povrsine za proizvodnjo hrane potrebne mestnemu prebivalstvu. Ali bi to bilo mogoce izvesti tudi v Evropi, kjer je velik del prsti v mestnem podrocju onesnazen ali pa odstranjen, je vprašanje. Vsekakor pa so, tako kaze tudi primer Kube, potrebne premestitve ljudi iz mest kot recimo Havane na podeželje, kjer je vecja moznost (lastne) pridelave hrane.

Kaksna bo torej velikost skupnosti v prihodnosti, ko bomo črpali zadnje kaplje nafte in bomo primorani živeti bolj v sožitju z naravo? Osnovna značilnost neke skupnosti bo torej zmožnost, da proizvede večino svoje hrane in bo v določeni meri energetsko samozadostna. Glede na to, da so večja antična mesta štela od 20 do 80 tisoč prebivalcev, in da je večino prebivalcev živelo v majhnih vaških skupnostih od 200 do 400 prebivalcev, je lahko človek poznal okoli 200 ljudi, tako lahko predvidevamo razvoj, ki se bo začel v ne tako oddaljeni prihodnosti. V Sloveniji meri povprečna velikost naselja okoli 330 prebivalcev. Kar pomeni, da je naša naselitev prostorsko kar ugodna. Zaskrbljujoč je le trend širjenja predmestij – tako kot po celi Evropi- ki so nekako take gostote, da ne zadovoljijo svoje potrebe po hrani, hkrati pa zavzamejo veliko prostora, cest in komunalne infrastrukture in so energetsko potratna.