Deževna doba se je končno končala in današnja nedelja je lepa, sončna, če ne že skoraj kičasta. Vaščani so zbrani v cerkvi, le otroci, ki ne zdržijo dolgo časa pri miru, se igrajo pred cerkvijo ali poležavajo v travi. Seveda previdno, da ne umažejo svoje nedeljske oprave.

Tukaj, v majhni vasici Kyabahinga ob jezeru Bunyonyi, na jugozahodu Ugande, natančneje v njihovi osnovni šoli, smo v zadnjih mesecih uredili šolsko knjižnico in danes bo po končani maši predstavljena lokalni skupnosti.

Učitelj Charles, ki je zdolžen za knjižnico, po zaključenem obredu spregovori o knjižnici s posebnim žarom. Charles ima rad knjige, posebej romane. Upa, da bo tudi čimveč otrok sčasoma vzljubilo knjige in bodo posegali po knjigah in časopisih tudi, ko zaključijo osnovno šolo.

Nato Charles povabi vaščane v knjižnico. Najprej se v knjižnico prismejijo mladi fantje in dekleta, ki obiskujejo srednjo šolo. V knjižnici ni veliko knjig, s katerimi bi si lahko dijaki pomagali pri študiju, so pa izjmeno veseli atlasov, slovarjev, zdravstvenih priročnikov in enciklopedij.

Učitelj Charles je prezaposlen z razlaganjem, kako je knjižnic urejena, pa kljub temu takoj stopi v akcijo in jim obljubi, da bo knjižnica odprta tudi med vikendom in počitnicami, ko se srednješolci vrnejo iz šole domov.

Veliko vaščanov se razveseli časopisov, predvsem tistega v rukigi, lokalnem jeziku, saj angleščine večinoma ne razumejo. Časopisi bodo dostavljeni enkrat tedensko in prav zaradi časopisov bo verjetno knjižnico obiskalo kar nekaj odraslih.

V knjižnico pride tudi mlada mamica z dvema majhnima otrokoma. S police vzamejo otroško slikanico, se usedejo na klopco, gledajo pisane ilustracije, se pogovarjali ob njih in skratka uživajo ob knjigi.

Kar na enkrat je v knjižnici res veliko ljudi in vse knjige očitno zanimajo. Največ pozornosti med odraslimi so deležne knjige v rukigi. Res lepo in ganljivo, nad vsemi pričakovanji. Večkrat smo se pogovarjali, da bi blo dobro, da bi bile knjižnice odprte tudi za skupnost in ne le za učence, in vedno so bili izraženi pomisleki, v smislu, pa saj vaščanov knjige prav nič ne zanimajo!

V okviru projekta »Knjižnica – temelj bralne kulture in vir znanja«, ki ga ob finančni podpori MZZ RS v Ugandi izvaja Društvo Edirisa Slovenija v sodelovanju z lokalno nevladno organizacijo Edirisa Smiles CBO iz Uagnde, so bile, poleg številnih drugih aktivnosti z glavnim namenom razvijanja bralne kulture na podeželju jugozahodne Ugande, vzpostavljne štiri šolske knjižnice v štirih vaseh (med njimi tudi prej omenjena knjižnica v Kyabahingi).

Razredi so bili ustrezno opremljeni, knjige primerno urejene, kupljene dodatne knjige po želji učiteljev, izvedene delavnice za učitelje in knjižnice so lahko začele služiti svojemu namenu. Učenci si izposojajo knjige na dom, predvsem učbenike, saj sami le teh nimajo in predvsem učenci zadnjega razreda osnovne šole se na vsak način trudijo do čimboljšega učnega uspeha.

Sposobnost branja, razumevanje prebranega in vse druge spretnosti, ki ih pridobimo z branjem, so še kako pomembne in tega se vedno bolj zavedajo tudi v Ugandi.

Sposobnost branja in razumevanja knjig, časopisov, revij ter spletnih strani, sposobnost hitrega iskanja željenih informacij in vse ostale spretnosti, ki jih razvijamo tekom branja (kreativnost, kritično razmišljanje, ustno in pisno izražanje itd.) postajajo nuja, saj bodo posamzniki brez teh znanj imeli v času hitre globalizacije in sodobne tehnologije veliko manj možnosti tako za uspeh v šoli kot kasneje v življenju, predvsem pa bodo lahek plen manipulacije s strani tistih, ki bodo imeli v rokah več znanja in posledično več moči.

Irma Šinkovec
Društvo Edirisa Slovenija