Z grozo in bolečino v srcu gledam poročila o ptičji gripi. Pravzaprav je neverjetno, kako se ljudje odzivamo v takšnih situacijah. Navdaja nas paničen strah pred boleznijo in smrtjo, toda v isti sapi na še bolj grozljiv način hladnokrvno ubijamo. Pravzaprav bi po vsem tem lahko zaključili nekako v tem smislu: gorje ti, če prideš v roke prestrašenemu človeku, ki vidi samo sebe, kajti ne bo opazil tvojega strahu, bolečine in trpljenja, ne bo slišal tvojih krikov in ne bo se zavedal grozote, ki ti jo povzroča. Ne da bi ugotovil, ali si okužen ali ne - le kdo bi zapravljal čas in denar - te bo strpal v vrečo in vrgel v goreče plamene in ne bo pomislil na grozo, ki jo moraš doživljati. Če se ti bo morda le posrečilo rešiti, te bo brcnil nazaj, pri tem pa bo še kar naprej trepetal pred tem, da bi ga morda lahko doletela usoda strašne bolezni. Težko, zelo težko je življenje, če te obravnavajo samo kot številko, kot predmet brez duše.

Kako je to mogoče?
Marsikdaj je slišati izjave - živali nimajo duše - saj se sploh ne zavedajo - ko so pa vendar tako neumne. So živali res samo stvari, s katerimi lahko počnemo, kar se nam zahoče? Jim je res vseeno, kako živijo in kako ravnamo z njimi?
Poglejmo, če je res tako.

V knjigi Narava - Neznana znanka avtorja Dr. Karla Ericha Graebnerja, ki je leta 1975 izšla pri Mladinski knjigi, lahko o tem izvemo marsikaj. Na strani 318 npr. piše o pribi. "Ne spletajo si gnezd," piše pod sliko, "temveč izležejo svoja odlično prikrita jajca kar v kotanjico med travnate ruše." Toda zanimivo je, kar piše naprej:"Pribi na polju in travniku nič ne uide. Vsako navidezno in resnično nevarnost odkrije pozorni ptič tako zgodaj, da se divjad takoj ravna po njem. Kmeta na polju se priba ne boji. Toda puškino cev spozna že od daleč in se oglasi s svojim glasnim svarilnim žvižgom. Pribe imajo, kot tudi sicer ptiči, dober spomin. Dolgo se izogibajo krajem, kjer se jim je zgodilo kaj neprijetnega."

Če obrnemo nekaj listov nazaj do strani 259, lahko beremo o pticah selivkah: "Odkod vedo ptiči selivci, kdaj morajo odleteti? Kaj jih žene na jug in nazaj, kako najdejo pot, saj mnogi potujejo ponoči." Nekaj stavkov naprej na isti strani piše: "Mnogi ptiči se selijo ponoči, orientirajo se po zvezdah in ozvezdjih, pri oblačnem nebu si odpočijejo, dokler se spet ne zjasni. Toda s soncem in zvezdami 'ugotovijo' ptiči selivci samo približno smer, ne pa natančnih selitvenih poti, ki se jih drže. Nekateri severnoameriški selivci se usmerijo proti osamljenim otokom na Tihem oceanu in najmanjši odklon s te smeri bi pomenil gotovo smrt v neskončni vodni puščavi. Kako se na tej poti natančno krajevno orientirajo, ni znano."

Toda poglejmo še druge vire.
Na spletni strani http://www.skrivnosti-sveta.com/telo-um/sesti_cut_pri_zivalih.html
lahko preberemo marsikaj zelo zanimivega. Že naslov pove veliko: "Šesti čut pri živalih - Poskusi, ki so posvečeni nadčutnim sposobnostim živali" "Angleški biolog Rupert Sheldrake je pozval javnost, naj pomaga pri teh raziskavah. Njegovo povabilo je bilo zelo odmevno," piše na začetku članka.

Nekaj strani naprej lahko beremo: "Tovrstni pojavi so že pregovorno znani. Gosi, ki so Rimljane posvarile pred napadom sovražne armade; freiburgški racak, ki je na večer hudega bombnega napada 27. novembra 1944 mnoge ljudi v okolici spravil v zaklonišča - to so samo nekatere zgodovinske anekdote. V novejšem času je dal raziskovalni projekt v nekdanji Sovjetski zvezi mnoge indice za to, da niso seizmologi po vsem svetu tisti, ki lahko vnaprej začutijo in napovejo potres, ampak da so to psi, mačke, konji in osli, kokoši in gosi. Po veliki potresni katastrofi v Armeniji leta 1998," piše dalje,"so eksperti zbrali približno 200 zgodb iz okrog 50 občin, ki so pripovedovale o popolnoma nenormalnem obnašanju živali tik pred potresnim sunkom. Domače živali so nenadoma postale agresivne, odklanjale so hrano in so poskušale uiti iz svojega običajnega okolja; divje živali pa niso več kazale običajne plašnosti pred človekom. Predvsem psi in mačke so bili nervozni, toda tudi ptice, podgane, miši in celo ribe v akvariju so se nenavadno obnašale. Nek pes iz Leninakane (danes Gumari) na primer dva dni pred potresom sploh ni več hotel v hišo in je lajal in tulil kot zmešan."

Če bi torej znali zavestneje prisluhniti živalim, bi se lahko izognili marsikateri nesreči. O tem govori tudi ena od naslednjih pripovedi, ki jih je zbral Sheldrake: "Čakal sem prijatelja, da bi se skupaj kopala v Renu. Ko je prišel, se je moj pes Haro naenkrat odtrgal od mene, se naježil in umaknil pred prijateljem. Ta se je čudil: 'Le kaj je s psom? Kaj vidi v meni prikazen? Drugače je zmerom tako prijazen.?' Tudi sam sem bil začuden, zakaj se pes tako obnaša." Bralec, ki je poslal to zgodbo, pripoveduje naprej, kako sta se s prijateljem kopala v reki, v kateri je prijatelj utonil. Pes je slutil njegovo smrt.

Tudi ta pripoved nosi podobno sporočilo: "Peljali smo se z avtom, počivali na počivališču in hoteli po počitku nadaljevati vožnjo. Psa nikakor nismo mogli prepričati, da bi šel v avto. Tako smo se vsaj dve, tri minute zamudili. Po dveh kilometrih vožnje je prišlo pred nami do verižnega trčenja. Brez psa bi v nesreči verjetno tudi mi, tako kot mnogo drugih, izgubili življenje."

Zanimiva je tudi naslednja zgodba: "Imela sem štiri leta staro perzijsko muco, ki nas je s svojimi pogosto nerazložljivimi reakcijami in slutnjami spravljala v začudenje. Nekoč sem sedela na terasi in muca je ležala poleg mene na soncu in predla. Moja 11 letna hčerka je kolesarila skupaj s prijateljico. Vse je bilo videti čudovito in harmonično, a naenkrat je muca skočila pokonci, spustila iz sebe nenavaden glas in bliskovito stekla v dnevno sobo k omari, kjer smo imeli telefon. V tistem trenutku je zazvonilo - in sporočili so nam, da se je hčerka s kolesom težko ponesrečila in da mora v bolnico."

In še ena zgodba o isti muci: "Ob hudem neurju se je muca zavlekla v svojo votlino in od strahu renčala. Grmelo je in sedeli smo ob sveči. Nič ne bi moglo muce spraviti iz njenega brloga pa je vseeno naenkrat z naježeno dlako pritekla do mene, praskala po mojem krilu, dirjala do vrat, se obrnila - prav prišla je pome. Šla sem z njo in zagledala modre plamene, ki so prihajali iz naše omarice z varovalkami. Ne morem si predstavljati, kaj bi ostalo od naše hiše, če nas muca ne bi posvarila."

Prav tako mnoge zgodbe potrjujejo, da živali vnaprej slutijo lastno smrt. Pa poglejmo eno od njih: "Pred 20 leti, ko smo imeli meter visok sneg, je na našo pol odprto teraso prišla divja mačka. Bila je videti onemogla in shirana. Po dvakratnem hranjenju je izginila, a se naslednjega dne spet pojavila. Če sem se ji preveč približala, se je nagrbila in pihala. Zelo počasi je postajala krotkejša. Ko je imela mladiče, jih je sicer prinesla domov, toda dotakniti se jih nismo smeli. Tako je bilo osem ali devet let. Potem pa je nekega leta imela samo enega mladička. Nekega dne ga je prinesla na teraso in mi ga položila pred noge, se nato oddaljila in mijavkala, kakor je še nisem slišala. Lahko sem vzela mladička v naročje, ne da bi me opraskala. Ko sem ga ljubkovala, se je obrnila in izginila. Dva dni kasneje smo jo našli mrtvo."

Še bi lahko naštevala, vendar mislim, da je bilo to dovolj zgovorno. Morda bomo zdaj bolje razumeli, kako se živali počutijo v hlevih za množično rejo, ali pa ko jih vozimo v klavnico in vedo, kaj jih tam čaka, posebno še, če pomislimo na nemogoče razmere, v katerih včasih v vročini in skoraj brez pitne vode ure in dneve potujejo do tja. Kakšno je sporočilo, ki jim ga dajemo? "Ničesar nam ne pomenite. Edino, kar nam nekaj pomeni, je vaše meso." Da, težko, zelo težko je živeti v takšnem svetu.

Toda ko opazujem vse te živali, kako potrpežljivo prenašajo usodo, ki jim jo nalagamo ljudje, imam občutek, da vendarle niso izgubile upanja v lepši in pravičnejši svet. Zgledujmo se po njih in ga tudi mi ne izgubimo. Toda potruditi se moramo, da s pravičnim življenjem in spoštovanjem vseh bitij najprej v sebi prižgemo luč pravičnosti. In ko bo zagorelo veliko takšnih luči, bomo imeli dovolj moči, da zgradimo svetlejši in pravičnejši svet.

Sonja Ličof, Panonska 4, 2000 Maribor
tel. 031/462-100