Nadaljne strukturno načelo na naši sliki je trikotnik, z vrhom obrnjen navzgor. Kajti celotno dogajanje prežemajo moči, ki jih simbolizira in izraža trikotnik( simbol duha). Osnovna črta tvori temelj, resničnost, izkušnjo, od tu se dvigata želja po odrešitvi in prizadevanje za spoznanjem, da bi se končno na vrhu srečala. Obratno izhajata z vrha spoznanja in sveta volje, da bi se spodaj razširila in izžarevala resničnost.

Tudi Janez sam tvori s svojim rdečim nagubanim oblačilom tak trikotnik. Sedi na kamniti klopi, oblačilo pa obdaja tako, da nastane široka osnova. Zgornji del telesa se zožuje navzgor in prehaja v vrat in glavo. Od spodaj navzgor se zbira vsa moč in predaja, da bi se končno osredotočili v očesu, vrhu trikotnika. Z vrha pa poteka sprejeto navzdol in prelije v resničnost.

Janezov trikotnik obdaja drug trikotnik, ki ga tvorijo orel, demon in ange kot njegovi koti. Zlo in čuvar pred zlom in moč. Moč še poudarja vitko drevo, ki se dviga za Janezom hrbtom. Poudari iskrenost in premočrtnost, ki določata Janezovo notranje duševno ravnanje. Predstavljamo si, da bi drevo manjkalo. Potem bi slik manjkala hrbtenica. Drevo s svojo navpičnostjo daje oporo mnogim linijam in trikotnikom moči, ki se nanašajo drug na drugega. Ni togo, ampak se zgoraj širi v krošnjo, kjer se igra nekaj ptic. Ravno tako poudarja navpično linijo sta polna moči, s katerima je Janez prikovan na zemeljsko resničnost. Ker je obema dodelil pravo mesto, se lahko obrne k božjemu poslancu, k novi zavesti.

Angel stoji na strmem pobočju, ki ravno tako tvori motiv trikotnika. To je “ gora duha” , ki s svojo osnovo počiva v resničnosti, njen vrh pa je povezava z duhom. Tako ima duh svoj temelj, ki prejme od duha svoj smisel.

Zadnji trikotnik tvori Materia Magica, ki sedi v soncu in na mesecu, duša človeštva. Kajti tudi ona je kot duševno načelo povezava med zgoraj in spodaj, med duhom, ki je na vrhu in svetom, ki ga obdaja s svojim duševnim plaščem. Svetu posreduje moči duha in prinaša duhu odgovor sveta.

Ti trikotniki in črte moči, ki se križajo, niso razporejeni shematično. Kar je živo, ni shematično in togo. Izraža se svobodno in tako, da se lahko vsi elementi celote razvijajo na svojem mestu in na svoj način. Zato lahko tudi na sliki opazimo prosto, nevezano, da, ljubezni polno igro moči znotraj struktur in kljub temu sta prisotni resnost angel; njegova krila se raztezajo navzgor.

K navpični liniji spada tudi vodoravna. To zahteva uravnoteženost. Tako loči vodoravnost na sliki širok, aktiven svet od samotnega skalnega področja z votlinami in grmičevjem. Obe smeri, navpična in vodoravna, ima analognost v Janezu. Potegnil je mejo med težnjami sveta in svojo samoto, v kateri je edino možna naravnanost na duha.

Ne le kompozicija umetniško uspele slike, tudi njene barve so izraz duhovno- duševnih procesov, ki so upodobljeni. Na celotni skali področju hriba, kjer je Janez, počiva zlatorumeni sij sonca. Kakor omogoča sonce rast drevju in grmičevju iz zemlje, hrani duhovno sonce človekovo dušo, dokler se ne more zravnati in se kot cvet dvigniti duhovni Svetlobi nasproti. Sij duha in duhovne duše je tisti, ki pada na Janezovo okolico.

On sam in njegovo oblačilo sta potopljena v breskovo rdečo Svetlobo čiste predaje. Njegova postava nikjer ne presega zlate osnove, ki ga povsem obdaja. Oba pola Janeza, navezana na zemeljsko resničnost, sta črna: demon in orel, ki ga srepo meri z očmi.

Angel je polovico postavljen na zlato osnovo polovico pa pred modro nebo. Oboje povezuje kot spenjalo, sampa prosojno svetlomoder. Modra je barva daljave. Na sliki ima dve vlogi: v oddaljeni modrini se v daljavi kažeta reka in mesto in tudi zelena barva gozdov na bregovih reke prehaja v svetlomodro. Kajti svet zemeljskega ravnanja in spreminjanja se je od Janeza oddaljil. Modrina neba in svetlomodra barva angela pradstavljata tudi širjavo duhovnega sveta, kjer se razgubi vse ozko in grobosnovno zemeljsko. Z duhovno pozornostjo, ki je prosta nepredušnosti zemeljskih pojavov , angel poseže napol v področje zemeljskega, ki ga je ga je osvetil sijaj duha. Kajti Janezova “vmesna zavest” tvori most med duševnim in duhovnim svetom. V silni temni modrini pa zažari božanstvo matere, obdano s svetlim sijočim krogom duhovnega sonca. Ta temna modrina da zopet moč svetovne duše, živo vodo duha, v katerem se začne prenova vseh duš. Ponovno rojstvo iz vode in duha, iz božje dušne moči in božjega duha, je prvi cilj na poti človekove opredeljenosti.

Oba tokova, voda in duh, skupaj harmonično delujeta in vendar sta nasprotna pola. Označujeta ju temna modra in svetlorumena barva ( barve so izraz duhovno-duševnih moči), dve kontrastni barvi, ki se dopolnjujeta. Načelo dopolnjojočih se barv se nadaljuje v svetli modrini neba in temnorumeni barvi skalnate pokrajine. Kajti tudi nebo in zemlja sta dopoljnujoči se nasprotji. Prav tako se dopoljnujeta svetlordeča Janezovega oblačila in temnozeleno grmičevje in drevo, kajti tudi predaja potrebuje močno ozadje kot nasprotni pol, sicer lahko postane zasenjaštvo. Seveda se pokaže nasprotje barv tudi na področju demonskega; nepremostljivo , disharmonično nasprotje: črno-belo.

In tu je resničnost , kakršna je.

Vse barve in struktura slike so med seboj usklajene in tvorijo ubrano celoto. Preko vsega se širita svetlost in jasnost. Kot je to pogosto pri Boschu, so posamezni liki postavljeni tako, kot bi bili izrezani. Vsak ima lastni obris in lastno življenje, pa vendar se navezujejo drug na drugega. Tu ni kake razburljive akcije, nikakršno patetično ali sentimentalno razpoloženje ne moti jasnega miru. To je mir, ki opazovalcu omogoča spoznanje. Stvari, bitja in položaji so taki, kot so, ne popačijo jih procesi , prizadevanje volje in čustva. Nekatere slike s svojo dramatičnostjo pritegnejo opazovalca, mu razburijo čustva, poskrbijo za užitek v lepoti.

Boschove slike pa kažejo resničnost in opazovalcu omogočajo videti resničnost tako, kakršna je. Tka slika „Janeza na Patmosu „ v sebi miruje. Imamo pa lahko tudi vtis, da kot celota kaže na nekaj višjega, središčnega, levo od sebe, tako kot Janezov pogled še ni resničnost sama, ampak le nanjo usmerja. Raziskovanja so v resnici pokazala, da mora biti slika desno krilo krilnega oltarja, katerega levo krilo je bila morda podoba Janeza Krstnika, predhodnika Odrešenika. Kaj pa je bilo središče med desno in levo stranjo? Potem bi bila sredina dejansko Svetlobno rojstvo Boga v človeku, obe stranski krili pa napotili: levo bi bilo namig na bližnje rojstvo, desno pa na posledice tega, ki se bodo pojavile na svetu: novo nebo in nova zemlja.

Konec

Miran Zupančič