Proizvodnja in poraba hrane ter trajnostna mesta ponujajo največje možnosti za trajnostno gospodarjenje z viri

Nobena država v Sredozemlju ne izpolnjuje dva ključna minimalna pogoja za globalni trajnostni razvoj: da živi v okvirih naravnih virov našega planeta in da zagotavlja blaginjo svojih državljanov, je ugotovila nova študija mednarodnega think-tanka Global Footprint Network (GFN).

GFN spremlja potrebe človeštva po obnovljivih virih in okoljskih storitvah (ekološki odtis) v primerjavi s sposobnostjo planeta, da zagotovi naravne vire (biocapacity). Indeks človekovega razvoja (HDI) Združenih narodov spremlja življenski standard v različnih državah.

Študija GFN: Kako mediteranske družbe uspevajo v času zmanjševanja resursov? – kaže, da medtem ko je večina sredozemskih držav izboljšala kakovost življenja svojih prebivalcev, kot je izmeril indeks HDI, je bil ta napredek dosežen na račun okolja, saj sredozemska regija porablja približno 2,5-krat več obnovljivih virov, kot jih lahko ekosistemi zagotovijo.

Študija, ki je nastala s podporo MAVA, poudarja povečano porabo živalskih beljakovin kot enega izmed glavnih dejavnikov za povečanje ekološkega odtisa v regiji. Na podlagi analize ekološkega odtisa 12 mest, sta prenova stanovanj in trajnostni mestni promet opredeljeni kot področji na katerih bi lahko naredili velik korak naprej v smeri trajnostnega razvoja v Sredozemlju.

»Spodbudno je videti, da je kakvost življenja v vseh sredozemskih držav v porastu. Vendar, da bi dosegli vizijo trajnostnega razvoja v Sredozemlju – zagotovili visoko kakovost življenja brez ogrožanja okolja – moramo v celoti upoštevati naravne omejitve in to na vseh ravneh odločanja,« je dejal Alessandro Galli, direktor GFN v sredozemski regiji.

»Dobra novica je, da, v kolikor se usmerimo na hrano, prevoz in stanovanja, ima regija številne možnosti bolj trajnostno upravljati svoje naravne vire in da postane gospodarsko bolj odporna,« je še dodal Galli.

Ekološki odtis
Pojem »v mejah narave« se meri s pomočjo ekološkega odtisa. Ekološki odtis sešteva povpraševanje po produktivnih območjih, vključno s področji potrebnimi za pridelavo hrane, vlaken, lesa, shranjevanje ogljikovega dioksida in prostora za infrastrukturo.

Gled na sedanje število svetovnega prebivalstva nam naš planet nudi le 1,8 globalnega hektarja (GHA) biološko produktivne površine na osebo. Torej, čeprav se naravni viri posameznih držav razlikujejo, bi moral biti povprečni ekološki odtis na osebo v svetu bistveno pod to mejo, da bi lahko zagotovili vire za rastočo populacijo ljudi ter dovolj življenjskega prostora za divje živali in rastline. Vendar pa ima večina sredozemskih držav (razen Palestine, Maroka in Sirije) večji odtis na prebivalca in to do 1,5-krat višji od praga 1,8 GHA.

Prehranski odtis
Povprečni prehranski odtis na prebivalca Sredozemlja je okoli 0,9 GHA na osebo – v razponu od 0,6 do 1,5 GHA – in je večji od odtisa v državah, kot so Indija (0,4), Kitajska (0,5), Kostarika (0,6) ali Nemčija (0,8).

Med razlogi za relativno visok prehranski odtis v Sredozemlju so pomanjkanje vode, nizka produktivnost kmetijstva, rastoča odvisnost od uvoza hrane in odmik od tradicionalne (okolju prijazne in zdrave) sredozemske prehrane. Namesto tipičnih produktov sredozemske prehrane, kot so žita, zelenjava in olja – ki imajo majhen ekološki odtis – v državah zaužijejo vse več mesa in mlečnih izdelkov, ki imajo višji ekološki odtis.

Izboljšanje kmetijske produktivnosti, zmanjšanje količine odpadne ohrane in spodbujanje bolj zdrave diete z manj beljakovinami, so eni od načinov, kako zmanjšati ekološki odtisa v Sredozemlju.

Mesta
Poročilo vsebuje rezultate analize ekološkega odtisa 12 sredozemskih mest. Ugotovljeno je bilo, da sta eden ali dva velika mestna območja glavni nosilci nacionalnega ekološkega odtisa v številnih sredozemskih državah.

Rezultati kažejo:

1. Mesto z najvišjim skupnim ekološkim odtisom je Kairo, sledita Barcelona in Rim.
   
   
2. Mesta z največjim ekološkim odtisom na osebo so Atene, Genova in Rim.
   
   
3. Mesta z najnižjim ekološkim odtisom na osebo so Antalya, Izmir in Kairo.
   
   
4. Povpraševanje v Atenah presega skupno nacionalno oskrbo iz obnovljivih virov za 22%, čeprav prebivalstvo mesta predstavlja le približno tretjino prebivalcev države.
   
   
5. Prebivalci Kaira (približno 16% prebivalstva države) porabijo približno 85 odstotkov nacionalne oskrbe z obnovljivimi viri.

1. Od leta 1961 do leta 2010 se je ekološki odtis na osebo v Sredozemlju povečal za 54%, medtem ko je biološka zmogljivost zmanjšala za 21%. Povprečen državljan ima zdaj odtis 3,0 GHA in je nekoliko višji od svetovnega povprečja (2,7 GHA), v povprečju pa ima na voljo le 1,2 GHA biološke zmogljivosti.
   
   
2. Slovenija ima najvišji GHA odtis na prebivalca v regiji (4,5 GHA na voljo pa 2,3 GHA), sledijo Hrvaška (3,4 GHA na voljo pa 2,8 GHA), Črna gora (3,3 GHA na voljo pa 2, 7 GHA), Makedonija (3,1 GHA je na voljo pa 1,6 GHA), Bosna in Hercegovina (2,5 GHA na voljo pa 1,7 GHA) in Albanija (1,7 GHA na voljo pa 1,2 GHA)
   
   
3. Na Hrvaškem, v Sloveniji in Franciji, večina odvisnosti od biološke zmogljivosti drugih držav prihaja na račun porabe fosilnih goriv in manjše sposobnosti absorbcije proizvedenega CO2.
   
   
4. Hrana ima pomemben delež v celotnih zahtevah po virih, vendar pa se ta delež zelo razlikuje od države do države. V Sloveniji zahteva le 20%, medtem ko v Maroku zahteva kar 70% vseh naravnih virov. Portugalska in Malta imata beljakovinsko najbolj intenzivno prehrano, ki temelji predvsem na ribah, medtem ko na drugi strani v Maroku in Tuniziji največji delež prehranskega odtisa izvira iz porabe žit, in le majhen iz ribolova.
   
   
5. V skoraj vseh državah so trije največji dejavniki v ekološkem odtisu hrana, prevoz in stanovanjska infrastruktura. Ciljne trajnostne politike na teh področjih bi imele največji vpliv na zmanjšanje ekološkega odtisa v regiji. Na primer, Portugalska ima najvišji prehranski odtis, medtem ko imajo Francija, Italija in Grčija najvišji transportni odtis, kar pomeni, da potrebujemo različne prioritete v vsaki državi.