Himalajska sol - Aleksander Véliki je bil prvi, ki jo je tovoril v Evropo za bogove in kralje.

Sol je za naše telo prav tako potrebna kot voda. Kristalna sol vsebuje minerale in mikroelemente, iz katerih je zgrajeno človeško telo. Iz vode in soli v povezavi z lučjo se lahko gradijo celo beljakovinske prvine. Brez kalija in natrija v soli ne bi mogli ne misliti ne delovati.

Vse življenje iz vode in soli

O biofiziki vode obstaja veliko literature. Biofiziko soli je znanost do sedaj komaj upoštevala. Največji raziskovalec soli Peter Ferreira je avgusta 2001 objavil knjigo Voda in sol, pravir življenja. Od takrat je izšlo samo v nemščini še šest knjig o himalajski, aleksandrovi, kraljevi soli. Nekateri jo imenujejo tudi Hunza sol - po najbolj zdravem ljudstvu v Himalaji, kjer kristalno sol v rudnikih kopljejo na roko. V Sloveniji imamo pa že tudi nekaj izkušenj z uporabo prečiščene vode in kristalne soli.

Človeško telo je zgrajeno iz vode in soli. V kristalni snovi se nahajajo vsi elementi, iz katerih je narejeno naše telo. V periodičnem sistemu poznamo 92 naravnih elementov. Vsi ti elementi (razen plemenitih plinov) so navzoči v kristalni soli.

Pod izrazom kristalna sol razumemo vedno skupek vseh naravnih elementov. To izrazoslovje morda ni kemično v redu, vendar ga uporabljajo znanstveniki, ki se ukvarjajo s to soljo.

V vodi in soli ni ne vitaminov ne beljakovin. Če pa analiziramo vodo in sol v telesu, ugotavljamo, da vitamini in beljakovine niso nič drugega kot komplicirane verige molekularnih spojin, ki se nahajajo posamič tako v soli kot v telesu. Iz vode in soli ter luči kot oblike energije lahko nastanejo geometrične povezave, ki so - v biokemičnem smislu - istovetni z našimi vitamini in beljakovinami. Solina je torej potrebna za zgradnjo vsega življenja.

Posrednik med energijo in materijo

Sol je zadnja oblika meterije, ki ostane, ko se materija razkroji in preide v finejše strukture. Dr. Wilhelm Schüssler (Schüsslerjeva solna terapija) je pred več kot sto leti ugotovil, da po sežigu človeskega trupla ne ostane nič drugegea kot razne soli, iz katerih obstoji človek. Vse sežigalnice za smeti proizvajajo sol.

Od nekdaj so ljudje (in živali) vedeli za pomen soli. Najdišča soli so skrbno čuvali, nastale so solne poti. V Alpah je največ soli na Solnograškem, kjer tudi živim. Peter Ferreira je iz Berchtesgadna-solne centrale, inštitut ima pa tudi v "solnorodnih" krajih.

Slovencem sol ni tuja, razen kadar jo imamo premalo v glavi. Martin Krpan bi jo tovoril tudi iz Himalaje, tako pomembno je odkritje kristalne soli. Rimske vojake so plačevali s soljo, angleži pa imajo izraz "salary" za mesečno plačo. Človeku je bila sol bolj pomembna za preživetje kot pa zlato. V besedah Bad Reichenhall in Hallein tiči keltski izraz za sol, to je "hall". Beseda sol je nastala v povezavi z besedo sonce, latinsko sol, solis. Mitološko pomeni beseda solina tekočo sončno energijo. Ta je povezana v geometrično strukturo, ki lahko življenje ustvarja in ga ohranja. Življenje je nastalo iz soline pramorja.

Vsi elementi vibrirajo; v kristalni soli se nahajajo vibracije vseh elementov, ki sestavljajo človeško telo. Ko pojema informacija = energija = vitalnost, se z uživanjem soli spet zgradi. Čista kristalna sol se imenuje geološko "halit", iz keltskaga izraza "hall" - vibracija, in "lit" lux, luč, Licht. V prostem prevodu pomeni kristalna sol, halit - nihanje luči.

Kubična zgradba soli

Vodna kristalna struktura je tetraeder, mrežna struktura soli pa je kocka, v kateri tičijo kvanti luči, biofotoni, ki so čista energija. S sončno energijo je pramorje izhlapelo pred več kot 260 milijoni leti. Energija, ki je bila za to potrebna, je shranjena v kristalni mreži. Z dodatkom vode se mrežna vezanost soli razbije in shranjena energija se sprosti. Voda ionizira elemente, ki so prisotni v kristalni soli. Tako nastane morje energije, ki samo čaka, da ustvari življenje ali da ga ohranja.

Atomska zgradba soli ni molekularna, ampak električna. Zaradi tega je sol tako spremenljiva. Če položimo gorski kristal v vodo in ga po 10 minutah vzamemo ven, je to še vedno isti gorski kristal. Ni se spremenil, ker ima molekularno kristalno strukturo. Svoje nihanje, svoj frekvenčni vzorec odda v vodo, kristal pa ostane kot je bil. Premočno je zasidran v materiji, da bi mu voda obrnila polariteto.

Če pa damo v vodo solni kristal, potem se ta raztopi. Tako nastane solina, ki ni ne sol ne voda, ampak predstavlja višjo raven energije. Če solino izparimo, dobimo spet sol. Ta spremenljivost soli omogoča, da se sol v našem telesu ne presnavlja. Škrob se spremeni v sladkor, beljakovine v aminokisline, maščoba v glicerin in kislino. Sol pa ostane sol; na razpolago nam je naravnost v ionizirani obliki kot solina. Vsa hranila moramo najprej razgraditi, da nastane nekaj novega. Sol ostane sol, kot solina pride celo v možgane.

Spremenljivost soli je podlaga celične presnove. Življensko važen princip presnove pri vseh živih bitjih je osmoza. Tekočine se pretakajo iz ene celice v drugo. Osmozo usmerja koncentracija soli v celicah. Tekočina se pretaka vedno iz celice z manjšo koncentracijo soli v celice z večjo koncentracijo, kajti stene celic so prepustljive za vodo, za sol pa ne. Telo hoče ustvariti izenačenje koncentracije.

Ni misli ne dejanja brez soli

Za vsak najmanjši proces v našem telesu je potrebna sol, oziroma njena ionizirana oblika elementov. Naloga živčnih tkiv je, dražljaje iz čutnih celic prevajati v možgane, od tod pa v mišice. Če pozitivni kalijevi ioni izstopijo iz tkiva, pozitivni natrijevi ioni pa zaradi velikosti ne morejo vstopiti, nastane na membrani električna napetost.

Zunanja stran je pozitivno nabita, notranja stran pa negativno. Ko je živčna celica vdražena, doživi membrana obrnitev polov in je prepustljiva za natrijeve ione. V tisočinki sekunde se spremeni električna napetost in sprosti pri vsakem živčnem dražljaju energijo 90 milivoltov. Sprejeti dražljaji se pretvorijo v misli in dejanja. Brez natrija in kalija v soli ne bi mogli niti misliti, kaj šele delovati. Da popijemo kozarec vode, je potrebnih več milijonov ukazov in dražljajev. Na začetku je bila misel, ki ni nič drugega kot elektromagnetična vibracijska frekvenca.

Prevodnost soli smo ugotavljali pri pouku fizike. Dva konca pretrganega toka, ki sta pritrjena na žarnico, potopimo v destilirano vodo: luč se ne prižge. Ko pa damo v vodo ščepec soli, žarnica zažari. Nekaj podobnega se dogaja v našem telesu. Ker nimamo dovolj soli v glavi, trpimo za kronično zrahljanim kontaktom zaradi pomanjkanja energije, to je potrebnih informacij. Sol ni zdravilo, sicer bi bilo tudi jabolko zdravilo. Sol je "živilo" z izrednimi sposobnostmi, ki so potrebne za vzdrževanje življenja. V naravni kristalni soli dobimo, kar nam manjka, namreč frekvenčni vzorec in biokemično razpoložljivost.

Od belega zlata do belega strupa

Brez soli ni življenja, vendar zdravniki svarijo pred soljo. To pa zato, ker kuhinjska sol nima veliko opraviti s kristalno soljo. Kuhinjska sol je prevsem natrijev klorid, in ne sol, kakor jo potrebujemo v življenju. Naravna kristalna sol ne obstaja le iz dveh elementov, ampak iz vseh. To so ravno tisti elementi, iz katerih obstoji naše telo in iz katerih je nastalo življenja iz pramorja.

Zanimivo, da je naša kri identična s solino pramorja in ima še vedno isto razmerje kot takrat, ko je življenje zapustilo morje. Ta solina se pretaka po 90.000 kilometrih tekočinskih potokov z dvigajočo in padajočo močjo in tako vzdržuje telesne funkcije.

Z začetkom industrijalizacije, so naravno snov "kemično prečistili" in jo skrčili v natrijev klorid. Bistvene minerale in mikroelemente so enostavno označili kot "onesnaženje" in so jih izločili. Kot pri prečiščenem sladkorju je tudi tu nastal beli strup iz belega zlata. Natrijev klorid je agresivna snov, ki si išče soigralca antagonista, da ostane v telesu razmerje nevtralizacije. Naravni protiigralci kot so kalij, kalcij, magnezij in vsi drugi minerali in mikroelementi imajo svoje specifične frekvenčne vzorce, ki omogočajo geometrično zgradnjo v strukturah. Če teh struktur ni, nimamo energije, nimamo vitalnosti. Soli naj ne bi uživali zaradi okusa, ampak zaradi njenih vibracijskih vzorcev.

Ljudje trpijo na pomanjkanju soli, čeprav so prenasičeni z natrijevim kloridom. Pri tem pa potrebuje človek smešnih 0,2 gr soli na dan. Pod to mero nastane lakota po soli, kakor jo poznamo pri živalih. Kuhinjske soli se pri nas porabi 12 do 20 gramov vsak dan. Naše telo pa lahko izloči le 5 do 7 gramov kuhinjske soli preko ledvic. Telesu je kuhinjska sol tujek, katerega se hoče čim hitreje iznebiti. Tako so izločilni organi stalno preobloženi. Skoro v vsaki konzervi je kuhinjska sol - prav zaradi konzerviranja.

Kuhinjsko sol, katere ledvica ne morejo izločiti, organizem obda z vodnimi molekulami, da natrij in klorid ionizira in tako nevtralizira. Vodo pa pobira organizem iz celic. Telo mora žrtvovati silno dobro zgrajeno celično vodo, da nevtralizira natrijev klorid. Pri tem pa odmrjejo izsušene celice, ker jim je bila uničena vitalnost.

Posledica je tvorba zakisanih edemov in vodnega tkiva, ki se imenuje celulitis. Za vsak gram natrijevega klorida, ki ga ne moremo izločiti, porabi telo 23-kratno količino celičine vode. Če je natrijevega klorida še vedno preveč, telo rekristalizira v kuhinjsko sol s pomočjo živalskih beljakovin, kot se pojavljajo v mleku in ki so za telo brez vrednosti in katere mora telo tako ali tako izločiti.

V kolikor tako nastala sečna kislina ni odplaknjena, se rekristalizira z natrijevem kloridom in ti kristali se odlagajo v kosteh in gibalih. Posledica so revmatična obolenja kot so putika, artroza in artritis, in pa nastajanje ledvičnih in žolčnih kamnov.

Nadvlada kemične industrije

Zakaj potem kemično predelujejo sol, da prihaja v naše telo kot strup? Iz preprostega razloga: Približno 93 % svetovne pridelave soli se uporabi neposredno ali posredno v industriji. Za to pa potrebujejo kar najbolj čist natrijev klorid, ki omogoča kemične procese, pri katerih bi ostali elementi samo motili.

Kemična industrija izkorišča medsebojno učinkovanje soli za razne procese in produkte in tako omogoča industrijski napredek. Za sodo, pralni prašek, lak, plastiko, PVC, za skoro vse, kar nas oddaljuje od narave, se rabi natrijev klorid. 6 do 7 % soli se uporabi kot poceni, agresivni konzervans, da se da živilom več trajnosti. Skoro ni industrijske hrane, ki ne bi vsebovala natrijev klorid, pa naj bo to jogurt, kruh ali šunka. Za logistiko živilske industrije velik blagoslov, ker gre trajnost živil v leta, za človeka pa pomeni usoden razvoj.

Zelo majhen del svetovne proizvodnje soli roma v naše kuhinje. Z ogromnimi stroški skušajo prebivalstvo prepričati, da so halogeni dodatki, kot je hudo strupeni jod v soli, potrebni za naše zdravje. Jod za žlezo ščitnico, fluor pa za zdrave zobe. Oboje še poviša strupenost natrijevega klorida.

Telo nikakor ne more predelati jodovih in fluorjevih povezav. Nitrosamine štejejo med najbolj agresivne povzročitelje raka. Jod pošestori tvorbo nitrosaminov. Japonska použije največ joda, pri njih ima 25 % ljudi raka na ščitnici. Jod zmanjšuje število spermijev pri moških.

Kuhinjska sol vsebuje še konservans kalcijev karbonat, magnezijev karbonat, E 535, E 536, E 540,E 550, E 551, E 552, E 553b, E 570, E 572 in še aluminijev hydroksid za sipkost soli. Aluminij je lahka kovina, ki se odlaga v možganih. Menijo, da je za visoko obolelost na Alzheimerjevi v ZDA kriv tudi aluminij, ki ga srečavamo v raznih embalažah.

Sol v naravi

Zemlja je bogata na soli, saj morja pokrivajo 70 % zemeljske površine. Morje je odlagališče za težke kovine kot so živo srebro, kadmij, svinec, arzen in še marsikaj. Zato morska voda nima več tako pozitivnega vpliva na naše telo kot včasih.

Vendar je dovolj dobre soli in sicer tam, kjer je sončna energija pred milijoni leti izsušila pramorje. Ta kristalna sol, ki se nahaja v solnih rudnikih, je tako čista kot je bila v pramorju. Ta sol čaka na nas, da sprostimo shranjeno energijo, njeno vsebino fotonov. Kristalna solina predstavlja pravo morje energije.

Kamena sol je seveda veliko boljša kot kuhinjska, vendar je bil pritisk premajhen, da bi sol tvorila kristalno mrežo. Pri kameni soli se elementi usedajo na površine in medprostore kristalne strukture. V tem obstaja razlika med kristalom in kamnom. Kristal vsebuje višjo stopnjo naravnega reda, kar omogoča biofizikalično razpoložljivost elementov za naše celice.

Šele pod močnim pritiskom preidejo elementi v ionalno oziroma koloidalno stanje. To je velikanskega pomena, ker naše celice samo to lahko sprejmejo, kar je prisotno v organični oziroma ionalno-koloidalni obliki. Pod koloidi pojmujemo stanje materije, ki se prepoznava v enakomerni porazdelitvi, raztopini delčkov v velikosti 1 do 100 nm. V koloidalni obliki so na primer minerali v celicah rastlin. Zato ne moremo dobivati mineralov iz morske vode, ker so delčki preveliki, da bi pronicali v celice. Najboljši kalcij nič ne koristi, če ni na razpolago celicam.

Katera sol je najboljša?

Čista kristalna sol je bila milijone let pod ogromnim pritiskom. Čim močnejši je pritisk, tem višja je kristalna zgradba. Sol je v prvi vrsti nosilka informacij in ne začimba. Zato mora sol imeti geometrično kristalno strukturo. Kemično gledano sta tako kremenjak kot gorski kristal silikata. Kljub temu se bistveno razlikujeta, razlika pa je odvisna od pritiska med nastajanjem.

Kristalna sol se vleče kot belkasta, roza ali rdečkasto blesteča žila skozi solno gorovje. Kristalni delčki so tako majhni, da lahko prodrejo v človeške celice. Kristalna sol v najpopolnejši obliki se geološko imenuje tudi "halit", kakor smo že rekli. Nekoč so jo imenovali "kraljeva sol", ker je bila pridržana plemstvu. Preprosto ljudstvo je dobivalo kameno sol.

Pridobivanje kristalne soli danes ni rentabilno, ker se nahaja samo sporedično v obliki rudninskih žil. Zato se ga ne da pridobivati in obdelovati s stroji. Deloma je treba izkopati sto kg kamene soli za pridobitev enega kg kristalne soli. Da se ohranijo frekvenčni spektri, je treba to sol pridobivati ročno.

Znanost se s to soljo ni ubadala, dokler niso bile objavljene prve študije o lastnostih kristalne soli iz solnega rudnika Berchtesgaden in iz Himalaje. Kristalna sol iz severne Nemčije in Poljske ni čistega značaja. Kristalna sol iz Himalaje ima tudi do stokrat višjo strukturo in vsebino informacij kot pa kristalna sol iz Berchtesgadena.

Razporeditev elementov igra pomembno vlogo. Po svetovnem standardu za živilsko sol (Codex Alimentarius), mora vsebovati vsaj 97% natrijevega klorida. Ta odločba nima sicer veliko opravka s celovitostjo, vendar se je treba predpisa držati. Ta odločba je omogočila vpeljavo rafinirane soli v naše kuhinje. S tem predpisom veliko solnih rudnikov ni moglo več naravno kameno sol ponujati kot prehrambeni artikel, ker vsebuje preveč drugih mineralov. Kristalna sol iz Himalaje pa odgovarja predpisu, ker so elementi močno komprimirani. Ne gre torej za količino nekega elementa ampak za kakovost razpoložljivosti. Najboljša oblika se nahaja v kristalni soli iz Himalaje in to je znanstveno dognano.

Zdravilni učinek soli

Več sto zdravnikov in terapevtov že s pridom uporablja to znanje. Že tisočletja zdravijo zdravniki raznih kultur številne bolezni z vodo in soljo! Zaradi industrijalizacije se je prvotno védenje o kristalni soli popolnoma porazgubilo. Solina ni zdravilo, ampak živilo. Sprememba v prehrani je nujno potrebna. Kristalna sol raztaplja v telesu odvečne strupene odpadke, katere splakuje čista voda. Voda in sol čistijo naša telesa tako kot pralni stroj čisti naše perilo.

Največji solni rov v Evropi je v Wieliczki, 12 km pred Krakavom. Tam je 226 metrov globoko bolnišnica za astmatike, pljučne bolnike in alergike. Ozdravi se jih 90%. Tudi v solnem rudniku v Berchtesgadenu prakticirajo speleoterapijo, ker je v solnem rudniku čist zrak. Naš zrak je nasičen z vibracijami iz elektromagnetičnih aparatov, ki proizvajajo preveč pozitivnih ionov. Ko telefoniramo le 30 sekund z mobilnim telefonom, se za osem ur odpre zapora možganske krvi, ki čuva naše možgane pred strupi.

Neka švedska študija ugotavlja, da ženske, ki nosijo bakreno špiralo in istočasno telefonirajo z mobilnim telefonom, v 90% zbolijo za rakom na maternici. Špirala deluje kot antena za vibracije, ki povzročajo bolezni. Naravna kristalna sol nevtralizira negativne vibracije. Atomska industrija uporablja solne rudnike za odlaganje gorivnih elementov kot v Gorlebenu v Nemčiji. Sol nevtralizira celo radioaktivno žarčenje.

Z solino iz kristalne himalajske soli solimo jedi, umivamo zobe, oči, nosne votline, rane; koža postane gladka, to pa ni kar tako.

Več informacij o soli lahko dobite v Sončni trgovini, kjer jo lahko tudi kupite.

dr. France Susman