Zaskrbljenost glede vplivov sežiganja odpadkov v cementarnah na zdravlje ljudi narašča in je prodrla med osrednje teme v Evropskem parlamentu.

Vplivi onesnaženega zraka na človekovo zdravje so dobro dokumentirani že vrsto let. Povečano tveganje za nastanek raka, vplivi na imunski sistem, dihala ter reprodukcijske in nevrološke težave, so že dokazano povezane z onesnaženim zrakom.

Ljudje, ki živijo v urbanih predelih se že dolgo zavedajo nevarnosti, ki jih zdravju prinašajo onesnaževalci, kot so promet in težka industrija. Četudi gre za dolgotrajen in naraščajoč problem, pa jih le malo pozna težave, povezane s sežiganjem odpadkov v cementarnah. Zdi se, da se bo to kmalu spremenilo.

Zakonodaja, ki ureja zmanjševanje rabe fosilnih goriv v procesih proizvodnje cementa, dovoljuje sežiganje ‘nadomestnih goriv’, znano tudi kot ‘so-sežig’, a postaja vedno bolj sporna, še posebej v prizadetih skupnostih v bližini cementarn.

Seveda se v teh skupnostih ljudje združujejo in nasprotujejo onesnaževalcem in zakonodajalcem z argumenti tveganj za zdravje in okolje, pa tudi z zornega kota preprečevanja odpadkov. Ko sežigalnice pričnejo delovati, potrebujejo nenehen dotok odpadkov in ker cementarna potrebuje gorivo, pobude po preprečevanju naletijo na gluha ušesa.

Protesti lokalnih okoljskih organizacij uspešno osveščajo in v nekaterih primerih tudi ustavijo takšne prakse – kot v Sloveniji, kjer so lokalni aktivisti ustavili sežiganje odpadkov v cementnem velikanu Lafarge v Trbovljah. Okoljske skupine so uspele vzbuditi pozornost širše javnosti, a na višjih inštitucionalnih ravneh še niso uspele doseči veliko.

Prav tu se zdaj dogajajo spremembe. Evropski poslanci, ki predstavljajo prizadete skuposti, glede tega iščejo odgovore pri Evropski komisiji – ogromen in spodbuden korak v kampanji za spremembe škodljivih praks cementarn in za to, da se problematika prebije v ospredje.

»Zelo sem zakrbljena nad negativnimi vplivi so-sežiganja odpadkov v cementnih pečeh na okolje in zdravje ljudi,« je povedala poslanka iz Italije, Piernicola Pedicini. »Problem sem privč spoznala preko lokalnih skupnosti Barile potem, ko je italijanska vlada sprejela zakonodajo, s katero je dovolila sežiganje sekundarnega goriva iz  komunalnih odpadkov. Za številne proizvajalce cementa je tako sežiganje dobičkonosno. Bitko nameravam nadaljevati tako na evropski kot na nacionalni ravni.«

Vroča vprašanja
Ključna vprašanja, ki jih Komisiji zastavljajo evropski poslanci, se nanašajo na usklajenost so-sežiganja z vodili in zakonodajo EU na področjih emisij in ravnanja z odpadki, ter kako namerava preprečiti nadaljnja tveganja za zdravje ljudi.

Aprila letos sta Pedicinijeva in njen kolega, David Borrelli, Komisiji zastavila vprašanje, kaj bo storila, da zaščiti državljane pred proizvodnjo, ki »povečuje emisije nevarnih onesnaževal in ogroža zdravje ljudi.«

Skupaj z njima je poslanec Ignazio Corrau postavil vprašanje, zakaj gorivo iz odpadkov (RDF) ni vključeno v zakonodajo o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH).

Pedicinijeva je vprašala še, kaj namerava Komisija storiti, da bo zavarovala javno zdravje v mestu Barile, kjer poročajo, da cementarna Constantinopoli prekoračuje meje dovoljenih emisij.

Florent Mecellesi, iz skupine Verts/ALE, je Komisijo spraševal o tem kako je španska zakonodaja  usklajena z dvema direktivama na področju emisij in vprašal, če se ji zdi to potrebno raziskati.

V zavzetem pisnem vprašanju o dovoljenjih za sežiganje odpadkov v Grčiji, je poslanec Sotirios Zarianopoulos izzval Komisijo glede ‘zelene’ rasti in ‘strategije za podnebne spremembe’, ki po njegovem mnenju odpirajo nove priložnosti za dobičke korporacijam, a zanemarjajo škodljive vplive na okolje in zdravje ljudi.

Dvojni namen
Napredni poslanci so na institucionalni ravni tako osvetlili prizadevanja lokalnih skupnosti, ki se ukvarjajo s  problemi cementarn. Ob tem pa razkrili svojo taktiko: preveriti zakonitost in dvigniti osveščenost.

Civilni iniciativi Can Sant Joan iz Montacade ter Reixac iz okolice Barcelone že od leta 1975 prostestirata in zakonodajno izpodbijata prakse Lafarge Cementos.

Podobno taktiko je uporabila skupina Asociación de Vecinos Morata de Tajuña, ki se je povezala z nacionalnimi in mednarodnimi skupinami, da bi javnosti predstavila težave so-sežiganja, ob enem pa zakonsko preganja tamkajšno cementarno Cementos Portland Valderrivas.

Po svetu obstaja še na stotine drugih bitk proti so-sežiganju odpadkov v cementarnah. Številne skupine se bodo 24. – 26. novembra zbrale na Tretjem srečanju proti sežigalnicam, ki bo potekalo v mestu Apaxo (Mehika).

S skupinm ciljem najti lokalne in globalne alternative sežiganju odpadkov, bodo na srečanju v okviru številnih pogovorov, delavnic, konferenc in razstav razpravljali o tehnoloških, ekonomskih, okoljskih in družbenih rešitvah ravnanja z odpadki.

Pogoreli
Kakšne pa so alternative? Proizvodnja cementa je že zdaj ena energetsko najbolj intenzivnih industrij na globalni ravni in so-sežiganje njen najbolj priljubljen način zniževanja emisij iz fosilnih goriv.

Aktivisti pravijo, da sežiganje odpadkov v cementarnah ni rešitev in da bi morali politike ter subvencije ‘energetske predelave odpadkov’ preusmeriti v rešitve zero waste in čiste energije.

Aktivist Uroš Macerl je na letošnji podelitvi Godlmanove nagrade povedal: »Sežiganje odpadkov je norost, saj uničuje naravne vire. Sežiganje odpadkov v cementarnah pa je kriminal, ki s pomočjo zlobirane zakonodaje zastruplja ljudi in okolje.«

Eno pa je jasno: zakonodajalci in proizvajalci cementa so prisiljeni v bitko, saj težave s sosežiganjem odpadkov pozorno spremlja vedno več inštitucij na lokalnih, nacionalnih in mednarodnih ravneh.

Piše: Ben McCormick, MEPS seek answers over burning waste, Zero Waste Europe

Prevod: Erika Oblak

Vir: http://ebm.si/o/sl/