Evropa in duša sveta, je objavil v svoji knjigi Walter Shubart naslednje:“ Tako pogosto in toliko časa, dokler človeštvo oplaja novi pratip, se ponavlja proces stvarjenja od začetka in čez kulture veje duh mladosti. Kot da bi se smisel bivanja šele sedaj izpolnil! Vse dosedanje je tarča zasmehovanja, uničevanja, odstranjevanja. Začenja se “ novi vek”.

Toda tudi ta se postara in se mora umakniti novemu. Verjetno se za temi menjavami eonskih prapodob skriva neki neznani zakon, po katerem Božje sile v snovni svet pritekajo in ga potem spet zapuščajo”.

Tako prof. Shubart obširno oriše značilnosti, lastnosti in naloge različnih evropskih narodov in nakaže perspektivo prihajočega evropskega človeka.:
”Kdor vidi zgodovino kot ritmični potek spreminjajočih se prapodob in njihovih zemeljskih utelešenj, temu je prihranjena skušnjava, da bi smisel in cilj sveta preložil v daljno prihodnost. Zanj so vsa obdobja “ enako blizu Bogu”, tudi herojska, ki nočejo o bogovih ničesar vedeti. V vsakem eonu je ohranjen smisel vsega vesolja. Kot ima v melodiji svojo vlogo pauza, tako ima v ritmu kozmosa tudi brezbožno obdobje svoj pomen. Šele ob temnih eonih se lahko svetli pokažejo v vsej svoji svetleči polnosti. Le tako se Bog, lahko razodeva človeškemu rodu. Oči, vajene in presite svetlobe, ga ne bi več opazile. Tema pa izostri pogled in povzroči žejo po večji svetlobi.

Zgodovina komajda lahko ponudi kakšno privlačnejšo igro od tiste, ki nastane ob ugašanju nekega obdobja, ko se že začenjajo kazati obrisi novega: ritmično valovanje spremeni smer in pade do najgloblje točke, val se dvigne in se pripravi za vzpon na nov morski greben. To so vmesna obdobja, apokaliptični trenutki človeštva. V njih prihaja do občutja, da se vse obstoječe lomi, čeprav gre le za to, da dotedanjo prapodobo zamenja nova.

Toda doživljanje nasprotja med včerajšnjim in današnjim je tako močno, da doživlja človek dogajanje, ki se je že neštetokrat ponovilo, kot izjemen primer v zgodovini. Oblikujejo se nauki o prelomnicah v zgodovini; posebno to velja za religije, katerih nastanek vedno pomeni začetek celotnega obdobja: nauki o tem, da je preteklost zabloda, v najboljšem primeru znamenje za začetek, prihodnost pa da je smisel in opravičenost tistega , kar je bilo.

20. stoletje spada v vmesno obdobje. Že pred stoletji je nekaj takšnih ljudi, ki so se lahko široko odprli splošnemu razvoju, soglašalo z dejstvom, da se pred našimi očmi nekaj končuje: po Mereshkowskem poatlantosko človeštvo, po Unamunu krščanstvo, po Spenglerju tisočletna kultura zahoda, po Berdiajewu obdobje renesanse, po Fiedu kapitalizem. Površneži mislijo, da je to obdobje le odmev navzdušje “ fin de siecla”, ki se je pojavilo na izteku stoletja Kakor da se ritem dogajanja ravna po letnicah, ki si jih je človek izmislil!

“ Čez evropske poljane sta v zadnjih tisoč letih prešli dve obdobji: gostko in prometejsko. Prežet z večnostjo je gostki človek usmeril svoj zaupljiv pogled navzgor. Vedno bolj roteče so se njegovi zvoniki usmerjali proti nebu. Zemeljsko je bilo pozabljeno. Gotski človek je delal le za odrešitev duše, obračal se je k Bogu in se hotel spočiti v rokah njegove milosti.

Med letoma 1450 in 1550 se je zgodila velika sprememba- prestop v prometejsko obdobje, katerega značilnost je bila herojska prapodoba. Novi človek je usmeril svoj pogled na Zemljo, v njeno širno daljavo in ne več v brezmejne višave. Šele zdaj so bila možna velika odkritja, tako geografska kot fizikalna. Novi človek si ni želel odrešitve duše, hotel je biti lastnik sveta. Želel je biti gospodar na Zemlji in zato brez Boga. Prometejski človek ga imenujem po ponosnih titanih, ki so se uprli bogovom, imenujem ga po zvijačnosti uživalca naravnih sil, ki je hotel premišljeno, načrtno oblikovati svet po svoji meri.

Spet je minilo 500 let in zdaj se nahajamo v novem časovnem obratu. Nad prometejsko kulturo visi temen oblak usode, iz katerega bodo v to kulturo švignile smrtne strele. Evropa gre svoji najbolj krvavi katastrofi nasproti. Približuje se koncu, ki je bil kot neizogiben pripravljen že v izvoru. Te usode se ne da več zadržati. Že stiri stoletja se vali kamen, in ne šele od leta 1914. Toda na obzorju se svetlika nežna zarja novega časa: najavlja se janezovsko obdobje, v katerega se bo vtisnila mesijanska prapodoba človeka“.
Konec.

Miran Zupančič