Evolucija je prinesla in nenehno prinaša razvoj na materialnem področju.
Od tega »napredka« in »razvoja« imamo številne koristi. Ta proces je povsem naraven.
Žal pa evolucija ohranja našo staro psiho in zavest, ki se skozi ves obstoj človeštva ni bistveno spreminjala temveč se je le modificirala.

Zakaj?
Človeški um je pogojen, da zbira in nalaga v skladišče spomina vse znanje in izkušnje, po katerem potem deluje.

Na tehničnem in praktičnem področju s tem ni nič narobe.
Toda v umu je uskladiščena tudi nevoščljivost, tekmovalnost, vse sorte sebičnih želja, napuh, nasilne reakcije, sovraštvo…

Um ima tudi vcepljeno potrebo po številnih identifikacijah.
Človek je sprva bil identificiran z manjšo skupino, plemenom…in danes z nacijo, z versko ali religijsko skupino ali organizacijo.

Ko mu kdo »ogroža« to za kar je vezan, postane tak um sovražen in uničevalen, saj mu vezanost daje lažni občutek varnosti.

Um, ki je pogojen želi torej na vsak način trajati, v trajanju pa ni nobene korenite spremembe, nič novega.

Kriza v kateri smo se znašli je kriza uma, ki je pogojen, da deluje in razmišlja pogojeno.
Pogojen um poln strahov, sovraštva, ter potrebe po nadvladi in brezobzirnem kopičenju materialnega, ne more prinesti miru in sožitja ter prave blaginje za vse ljudi pa če se še tako trudi.
Dokler bo deloval na tak način, se bo zagotovo kot slepec vrtel v začaranem krogu starega.

Tako imenovane avtoritete iz vseh področij od znanstvenega, psihološkega, sociološkega, filozofskega, ali verskega in religijskega…, nimajo te svežine, nimajo te iskrice novega, ker so pogojene in vezane same s seboj.

Ni tako težko videti kako se posamezne skupine take in drugačne, že stoletja prepirajo in celo vodijo vojne med seboj. Jasno je, da tukaj ne gre za mir in sožitje, temveč za golo prevlado.
Pogojenemu umu je pomembna moč, moč, moč…

V tem pa ni nobene ljubezni, ne more biti sožitja in trajnega resničnega miru.
Um, ki deluje na takih starih temeljih bo zato še naprej podpisoval mirovne sporazume, deklaracije in tako naprej, a bo jih v isti sapi tudi kršil.

Paradoks je, da danes imamo dovolj tehnološkega znanja in sredstev, da nahranimo celotno človeštvo, da bi vsako človeško bitje imelo minimum potrebnega za preživetje toda um, ki je tako izjemno inteligenten na enem področju (materialnem), tega ne bo storil ker je razvit necelostno.
Um žal razmišlja v svojih mejah. Deluje parcialno, ne pa integralno.
Zaradi tega se bo zagotovo sam uničil.

V takem umu pogojenem s tisočletnim vzorci delitev in vezanosti vseh vrst, primanjkuje plemenitosti, sočutja in ljubezni.

Tak um je zato bolj podoben hladnemu robotu brez srca in duše.
Prav srce in duša, sta tisto kar se v človeku ne spodbuja in se ne razvija.
V izobraževanju in vzgoji se še naprej poudarja le razvoj intelekta, ki temelji na pomnjenju, skladiščenju, ponavljanju in podrejanju.

Človek se od svojega obstoja do danes ne spoznava celostno.
Kaj pomaga učencu, da je izpite naredil z odlično oceno, če pa je v sebi nesrečen, izgubljen, zbegan in zmeden, nasilen in sovražen…?

Iz teh otrok nastajajo bodoči politiki in avtoritete iz vseh področij, ki so tudi sami izgubljeni, nasilni, sovražni...

Vzrok za vse to je naš stari, s tisočletnimi vzorci obremenjen um.
Žal je tak um glede odnosov nasploh, še zmeraj na nivoju plemenskega in se na teh področjih ni nič kaj spremenil.

Um, ki se vsega tega zaveda in, ki čuti potrebo po korenitih spremembah tega zakoreninjenega, starega, razdiralnega, bo od samega sebe zahteval korenito spremembo.
Zahteval bo revolucijo, temeljno preobrazbo samega sebe.
Taka revolucija pomeni slovo od vsega starega, vsega »potrjenega«.

Vse staro bo za njega del mrtve preteklosti, življenje pa bo nekaj veličastnega nenehno novega.
Toda za kaj takega se bo um moral spoprijeti z najtežjo nalogo kar jih je. Moral bo razgaliti samega sebe, se spoznati do potankosti in pri tem mu ne bo mogel pomagati prav nihče.

Namreč prvo dejstvo je, da sprememba samega sebe ni mogoča od zunaj, temveč le od znotraj.
Drugo dejstvo je, da pri tem početju ne gre zaupati tako imenovanim avtoritetam in tradiciji, ker so tudi same zmedene in izgubljene.

Tako učenje ni enako učenju iz knjig in kopičenju, temveč direktnemu spoznavanju iz trenutka v trenutek.
Potreben je globok uvid, spoznanje v katerem ne sodelujejo le možgani, temveč še srce in duše, vse celice.
Tako spoznanje prinese svobodo od vsega starega, prinese svežino in notranji mir, ki ni pogojen z ničemer.
Ta novi um bo znal uporabiti vse tehnološko znanstvene iznajdbe tako kot je prav, in ne na napačen, razdiralni način.

V takem novem umu ni sovraštva in nasilja, ni delitev…, je ena sama harmonija in ljubezen.
Brez ljubezni, ki ju prinaša temeljna preobrazba in revolucija uma, ter zavesti ni rešitve za ta svet.

Srečno.

Mirko Katalenič