Pesnik Tomaž Šalamun bi lahko pomagal
presti niti tej pesmi, saj sploh ne vem,
kako se ji streže, ko pa pokajo pesnici žile
kot zreli pečeni kostanji jeseni.

Zunaj se prebuja pomlad!

Platane krilijo z rokami in zbujajo sonce.
Ob nogah jim šumijo vali gostega morja.
Ladji kodrajo ribe pot po modrosivi poljani.
Zemlja s požegnano vodo že izpareva zeleni obraz.

Nad nas je priplul nabrekel oblak,
z rdečim velom ogrnjen, obut v rožnati čeveljc.
Sonce je zardelo nad žensko golih ramen.
Ribnik lepote umiva jablani dušo.
Poželek v vrtincu brezspolnih slasti.
V pljučih zemlje že cvetijo nasadi.
Neprekosljiva pomlad na pregibu letnega časa.
Na vršičkih vej vstaja življenje.
Brezmejno utripanje in dihanje breze
v lupini izsušene pesti.

Krogla samotna, ki se ji datelj pod jezikom topi.
Prvi poljub predno zdrsne v nepotešene strasti.
Bleščeče roke v mesečini, kakor silhuete deklet.
Z ostrine noža že drsi zaledeneli vid, sluh in ugriz.
V njem se zbujajo drevesa, rože in vrtovi.

Studenec odžeja shirani svet.
Ta večen gost drema v čarni stekleni vitrini vesolja
kot izsušeno telo ženske že skoraj brez krvi.
V njej spregovori rdeče nebo.
Obiskal jo je čistokrvni moški,
preboden v srce s pogledom žarka
iz njenih sončnih ljubeznivih oči.
Bil je kakor pogled na sejalnik otrok.
Odšel je v času, ko ji je obraz ovenel
in se vrnil kot zvok v trebuhu nove rasti.

www.tatjana-malec.si