Izšel je težko pričakovani zbornik dobrih praks - Trajnostna mobilnost v praksi, s katerim želijo avtorji in partnerji istoimenskega projekta različnim ciljnim skupinam prikazati, da ukrepi trajnostne mobilnosti že dolgo niso le puhlice na papirju, da so mnogi že izvedeni tudi v naši bližini in da jih lahko z le malo prilagoditvami in nekaj dobre volje prenesemo v naša ostala mesta, vasi in občine.

Zbornik vključuje tako ukrepe, ki spodbujajo trajnostno mobilnost v mestih, kot tiste, ki zmanjšujejo rabo avtomobilov na podeželju, v turističnih krajih in pri organizaciji dogodkov. Opisani primeri so večinoma iz slovenskih občin, nekaj idej pa so avtorji našli tudi v bližnjih državah (v Avstriji, Italiji, Franciji). Med občinami je zbornik že požel veliko zanimanja, saj s pripravo celostnih prometnih strategij mnoge med njimi iščejo napredne rešitve na področju prometa.

Marko Peterlin iz Inštituta za politike prostora, ki je uredil zbornik, pravi: »Prebivalci Slovenije smo v evropskem vrhu pri porabi družinskega proračuna za mobilnost, največji strošek je seveda avtomobil. Prav tako pa razseljevanje prebivalcev in delovnih mest iz osrednjih delov mest v predmestja in širše regije povzroča trajno visoke stroške za gradnjo in vzdrževanje komunalne infrastrukture in rabe energije v prometu. Z zbornikom smo zato želeli odločevalcem na lokalni ravni pokazati, da je potrebno in možno zagotavljati vse potrebe po mobilnosti in obenem omejevati osebni avtomobilski promet, ki ne obremenjuje le naše denarnice, temveč tudi okolje.«

Marjeta Benčina iz društva Focus pa izpostavlja obremenjenost z osebnimi vozili na podeželju. »Lastništvo več avtomobilov predstavlja ogromno breme za družine. Z majhnimi ukrepi, kot so združevanje šolskih avtobusov z rednimi linijami, poceni prevozi na klic ali promocija večje rabe koles in hoje, bi občine lahko izboljšale svojo prometno sliko. Vse to lahko izvajamo le, če je infrastruktura privlačna za takšne oblike potovanj in če odvzamemo prednost avtomobilu; včasih je dovolj že, če primerno zarišemo talne oznake.«

Anamarija Jere iz CIPRE Slovenija, pojasnjuje, da se turistični kraji in organizatorji dogodkov pri urejanju prometa soočajo s podobno problematiko: »V obeh primerih zaznavamo povečane zahteve po mobilnosti na omejenem kraju in v kratkem časovnem obdobju. Poiskati moramo čim več različnih oblik trajnostne mobilnosti, ki izhajajo iz modernejšega pristopa na področju prometnega povpraševanja. Težiti moramo k optimalnemu izkoristku obstoječe infrastrukture, podpori javnega potniškega prometa ter iskanju inovativnih načinov mobilnosti. Gradnja infrastrukture je skrajni ukrep. Bistveno pa je ozaveščanje ter obveščanje o spremembi prometnih režimov.«

Prav posebne prevoze na klic pa so organizirali mladi iz Zavoda Sopotniki v Obalno-kraški regiji. Tako so ubili dve muhi na en mah – na demografsko ogroženih območjih brez javnega prevoza so starejšim omogočili dostojanstveno mobilnost po vsakodnevnih opravkih, iz apatičnosti pa so zbudili številne mlade, ki kot prostovoljci opravljajo družbeno koristno delo s tem, da razvažajo svoje starejše sokrajane. Občine bi naredile veliko, če bi takšne pobude finančno podprle in omogočile kritje osnovnih stroškov.

Vabljeni k listanju zbornika, kjer je opisanih še več primerov dobrih praks za različne tipe naselij.