Večkrat v svojih svetovanjih ali napovedih naletim na vprašanje: »Kaj je moje poslanstvo?« Priznam, tudi sama sem si ga nekoč postavljala. Moj najstnik mi je nedavno tega rekel: »Mami, kako si ti srečna, ker veš, kaj je tvoje poslanstvo«. In odgovorila sem mu, da sem resnično srečna in hvaležna, da je temu tako, vendar sem čakala na to skoraj 40 let, nekateri pa tega odgovora ne dobijo nikoli.

Kar želim povedati je to, da nihče drug ne more vedeti, kaj je vaše resnično poslanstvo. In če ga še niste začutili v srcu, potem nanj še niste pripravljeni.

Ni rečeno, da se z njim še niste srečali, ampak kot vse drugo, tudi to potrebuje svoj čas. Zgodi se tudi, da nas nekaj pokliče, vsa naša pozornost je na tem, začnemo zbrati informacije, potem pa zanimanje nenadoma zbledi in izgine prav tako hitro, kot je prišlo. In se morda pojavi spet čez nekaj časa. Morda pa so vse to samo smernice, ki nas vodijo k cilju. Ko duša kliče, bo storila vse, da nam na pot pripelje prave dogodke, ljudi, sporočila, ki počasi začenjajo opozarjati nase in od naše duhovne zrelosti je odvisno, kako bomo vse to prepoznali, kako hitro in na kakšen način. Morda ljudje, ki so okoli vas, opazijo nekaj, česar se vi sami še ne zavedate, vas začnejo opozarjati na to in vam tudi s tem pomagajo. Recimo, da sicer radi slikate, vendar vam je to bolj kot konjiček, potem vam pa prijateljica reče, da morda bi bil pa čas, da svoje stvaritve delite s svetom. In nemalokrat se nam začne oglašati naš um, v katerem so pridno shranjeni vsi naši vzorci, ki takrat kot naročeni skočijo na plano ter nas začno prepričevati, da nisi tako zelo dobra, da bi te kdo opazil, da od tega se ne da živeti in podobno.

Včasih nas soočenje z našim poslanstvom lahko celo plaši. Ker smo navajeni nekega rutinskega življenja, ki je lepo utečeno in navidezno nam nič ne manjka. Ampak globoko v sebi se zavedamo, da nismo izpopolnjeni v tej smeri, da bi se zjutraj z veseljem zbudili, odhiteli opravljati svoje delo, za katerega sploh ne moremo reči, da je delo, ker v njem tako uživamo. Ker ob opravljanju le-tega izgine prostor in čas, naša duša pa poje od sreče, ker smo jo vendarle uslišali. Se komu zdi znano? No, tisti veste, da ste svoje poslanstvo našli. Ko vam je popolnoma vseeno, koliko časa vam vse to vzame, kakšno plačo vam prinaša, kakšna so odrekanja zaradi tega in podobno. Ker vam je vsak dan darilo, darilo, ki vam prinaša zadovoljstvo na vseh ravneh vašega bivanja, neizmerno srečo, ker vam je vse to dano.

A tisti, ki menite, da na poti vašega poslanstva dehtijo same rožice, se vendarle močno motite. Kljub temu, da vas vse nekako sili k opravljanju dela vaše duše, se včasih sprašujete, kdo in kaj ima težave s tem. Kaj ga sili k temu, da vam tako vztrajno meče polena pod noge. Kot bi se nekdo tam gor želel prepričati, če ste resnično predani svojemu delu in boste sprejeli in preskočili prav vse ovire, ki se vam tako vztrajno postavljajo na pot. Morda naletite celo na učitelja, ki vam določen čas velikodušno pomaga, vas vzpodbuja, potem pa, ko se končno dvignete, postane prvi, ki vas bo poskušal pri tem onemogočiti. Morda prav v nekem ključnem trenutku izgubite službo in je ves prihodek odvisen od tega, koliko ste angažirani. Ali pa vas prav to na nek način »prisili«, da vendarle stopite na pot, ki vam je začrtana. Nemalokrat pa se zgodi tudi to, da se vse sestavi tako, da komaj verjamemo, da so naše prošnje tako hitro uslišane, vse okoliščine se ujemajo tako, kot bi si lahko samo želeli, dobimo priložnosti, začnemo z delom, potem pa nam življenje začne kazati svoje zobe in sprašujemo se, če sploh še kaj »štima«. Pride bolezen, težave v partnerstvu in podobno in vse naše bitje se komajda bori z vsem, kar se nam dogaja, vsem, kar nas fizično, čustveno in umsko izčrpava. In kje potem najti energijo, da bi delali tisto, kar tako zelo ljubimo in nam pomeni vse na svetu. A ne obupajte, ni vse tako črnogledo. O tem pišem samo zato, da ne bi pomislili, da ste edini s podobnimi težavami in da se to dogaja samo vam. Rada bi vas spodbudila in »potolažila«, da so to vse okoliščine, s katerimi smo se soočali malodane prav vsi, ki opravljamo svoje poslanstvo in nekoč, ko sem se dobesedno naveličala solz in ovir, sem v meditaciji postavila vprašanje, zakaj je vse to potrebno, zakaj ni lažje, zakaj tako zelo boli. In odgovor me niti ni presenetil. Vse, kar dosežemo zlahka, nima prave vrednosti, ker se za to nismo niti potrudili, kaj šele borili. Če nam je nekaj podarjeno, ne znamo ceniti. Če se za nekaj ne borimo, nikoli ne bomo vedeli, koliko nam to pomeni. In zmotno je mišljenje, da se za opravljanje svojega poslanstva ni potrebno truditi. Seveda uživamo in ljubimo svoje delo, a to delo zahteva vse naše bitje, vso našo dušo in srce in to včasih pomeni tudi to, da se je treba marsičemu, kar poznamo in imamo radi, tudi odpovedati. In to je mogoče šele tedaj, ko v tem res najdemo ves svoj smisel.

Takrat pa, ko smo oviram mi pokazali, iz kakšnega testa smo, da je naša odločitev trdna in neomajna, ko je ves naš fokus tam, kjer je naše srce, takrat pa nam tudi Vesolje zadovoljno priskoči na pomoč in uredi vse, da se naša duša in srce srečno smehljata in ta nasmeh lahko opazimo na obrazu vseh, ki z Ljubeznijo opravljamo svoje poslanstvo kot svoj poKlic.

Namaste,

Romana Kos
Vir: www.mychi.si