Pesem prispela na natečaj "Razgibajmo poletje s pesmijo"

ČUDNO POLETJE

Nariši drevo in splezaj v njegovo krošnjo.
S trebuhom se ulezi na vejo in se vzemi v nebo.
Tako kot so vzeli Mater božjo v nekem tihem (mislim si in ne vem, zakaj meglenem)
dnevu brez senc (čeprav jo vsi rišejo sredi modrine).
Potem nariši list in se namoči v njegovo zeleno, tak roza in gologlav.
Izsrkaj iz žil vse, kar je vanje napisano v milijonih let.
In nariši smolo in stopljenega sebe v njej, ko nemočno opazuješ otroka,
ki srka lubeničin sok in mu padajo kaplje na kolena in pljuva pečke v živahen dan.

In nariši korenine, brinove ali drenove, zvite v spirale, v neznana življenja in poti,
popisane s težkimi verzi v nekem čudnem poletju.
Nato nariši zemljo in mehko lezi vanjo.
In se ogrni z vsem mirom, ki ga premore ta svet.
Morda ga je še kaj ostalo, da se z njim pribiješ na steno in gledaš,
kako mimobežijo čudne pike, ki pravijo, da zate nimajo časa.

Patricija Dodič Patra

Tri izžrebance natečaja smo obvestili po e-pošti in prejeli bodo lepo knjižno nagrado.