Znašla sem se v daljni deželi,
zapisni volji srečnih ljudi.
Ime ji je Zelena dolina.
Naravi vladajo orjaška drevesa, božanski bresti
z modrostjo, kakršne človek ne premore.
Dežela je poznana po cvetličnem medu in ljudeh,
ki se trepljajo po ramenih in se zadovoljni smejijo.
Vse, česar se v njej dotakneš, je medeno.
Zelena vijuga polj se ziblje v vetru,
bistri potočki in reke polzijo mimo.

Nek mladenič se je peljal v čolnu mimo
in mi rekel, da bi rad spočel otroka z menoj.
V gumbnici je imel rdeč cvet.
Razumela sem, da si želi ljubezni.
Vprašala sem ga odkod prihaja.
Odgovoril mi je, da iz dežele,
kjer delajo le tri ure na dan,
preostali del časa pa živijo.
Dolgega časa ne poznajo.
Se pogovarjajo, igrajo razne družabne igre,
kuhajo, obedujejo skupaj z družinami, počivajo,
ustvarjajo, saj ima vsak svojega konjička.
Otroci ne študirajo, temveč se učijo za življenje.
Deželo upravljajo modreci in za to ne prejemajo
plače. Upravljanje dežele jim je v ponos.
Nobenih transvestitov, ki bi se preoblačili, nimajo.
Vse duše hrepenijo po notranjem bogastvu.
Vsak človek zase je zelena oaza.
Fatamorgane industrijskega napredka ne poznajo.
Očarani so nad svojimi starši in zanje lepo skrbijo.
Na fotografijah so videti kot tihožitje,
upodobljeni s skrivnim namigom, da so ustvarjeni
po posebnem genetskem zapisu, ki vključuje čisto srečo.
Polni so poetične energije in ljubezenskih impulzov.
Strahu pred lahkoto tudi nimajo, saj jim drevesa
obrodijo obilne letine. Ženske so bolj prvinske
in se posvečajo ljubezni do svoje družine.
Hotela sem jim podariti mobitelov sprejemnik,
pa niso privolili v kompromise. Mislila sem si:
Če bi vsaj malo takšne zagrizene odločnosti
premogli Slovenci ob osamosvojitvi, bi lahko bila
tudi naša dežela podobna Zeleni dolini,
ki premore več ljubezni, kot pa revnih in bogatih ljudi.
Ampak, kako so me fascinirali s svojo modrostjo.