Odeja napadalka je na videz zelo podobna navadnim odejam. Pravzaprav je videti še malce bolj imenitna kot navadne odeje. Prevleko ji krasijo še bolj pisane rože, še ljubkejši medvedki in še več raznovrstnih avtomobilčkov. Pravi značaj odeje napadalke se razkrije šele zvečer, ko se nič hudega sluteči otrok odpravi spat …
Otrok se umije, si pokrtači zobke, se obleče v pižamo in poprosi mamo, očeta, babico ali starejšo sestro, da ga pospremi spat. Sledi pravljica, večerni objem in poljubček, ugašanje luči. Odeja napadalka medtem čisto tiho preži v temi.
Najraje ima prav najbolj umite, dišeče otroke z bleščečimi zobki in v čistih pižamicah. Otrok leže v posteljo, da bi zaspal … tedaj pa …
»huuu-huuuuu!« skoči odeja na zaspanega otroka in ga z glasnim »grrrramsk!« prav celega pokrije, da izpod nje ne kuka niti roka niti nožni palec, no, mogoče le nosek ostane zunaj. Zasliši se vreščanje otroka, ki se trudi, da bi se izvil iz objema odeje, a odeja se ne da, zvija se in pokriva zdaj roke, zdaj noge, otrok brca, krili z rokami in cvili od smeha, saj ga odeja neznansko žgečka. In potem … naenkrat mir. globok mir. če tedaj pride v sobo mama, oče, babica ali starejša sestra in nastavi uho čisto k odeji, zasliši le pridušeno smrčanje. Je to otrok ali odeja napadalka, bi težko rekli. Vsekakor pa o divjem boju, ki se je dogajal le nekaj minut pred tem, ni več ne duha ne sluha.
Tinka Bačič: ODEJA NAPADALKA
Vir: CICIDO, revija za najmlajše, marec 2014. Str. 9.
Danijela Premzl |