|  Alex Steffen
Znašli smo se v paradoksu. Če želimo odrešiti planet in sebe pred katastrofo se moramo naučiti bivati znotraj zmožnosti enega planeta. Pretvarjati se drugače je blaznost. Moramo storiti absolutno vse kar se da, da zmanjšamo lasten ekološki odtis na planetu. Vendar večino škode se stori v našem imenu, brez naše odločitve za to (npr. država gradi nove in nove odseke avtoceste namesto, da vlaga v železnice).
V medijih je prevladujoča ideja o »majhnih korakih«, to je misel da bodo mala dejanja (kolesarjenje, sončne celice na strehi itd.) posameznikov zadostovala, in da je poziv k večjim sistemskim spremembam nekako pre-radikalen. Osebne emisije, ki jih človek povzroči s porabo energije doma (elektrike in ogrevanje) ter s prevozom – znašajo le 40 % celotnih emisij na posameznika.
Ostali del emisij pa je odvisen od delovanja celotnega gospodarstva in družbe: od vojske, pridelave hrane, do zdravstvenega sistema. Vsi ti bistveni deli družbe močno vplivajo na zdravje planeta in jih moramo v času velikega prehoda – sredi katerega smo – spremeniti.
Nimamo veliko časa. Z vsakim znanstvenim poročilom, izgledajo obeti za prihodnost slabši in čas za akcijo vse krajši. Ravno pred kratkim je WWF izdal poročilo, ki je razkrilo, da imamo časa za ukrepanje približno 5 let, če se želimo izogniti najhujšim posledicam. Čeprav se znanstveni dokazi kopičijo imamo težavo, da bi videli dlje od naslednje bencinske črpalke.
Osebno poznam nekaj najbolje obveščenih ljudi, na temo okolja in klimatskih sprememb in po njihovih besedah moramo za 90 % zmanjšati porabo energije in surovin ob hkratnem povečanju učinkovitosti, do leta 2030 – na vseh področjih.
Kar potrebujemo v tem trenutku je na tisoče misli, ki se združujejo in iščejo novo prihodnost.
Misli, ki so uvidele, da nas nadaljevanje vzorcev, ki smo jih podedovali od naših staršev vodijo v samouničenje. Če bomo še naprej sledili sanjam preteklosti se bomo znašli pred katastrofalnim trkom z resničnostjo. Zato moramo vzplamteti strasti miljonov ljudi, ki bodo kreativno ustvarjali novo prihodnost.
Vir: www.worldchanging.com
|
NE ZAMUDITE
Pogled v prihodnost
Prispeval/a: BraneK1 dne ponedeljek, 4. junij 2007 @ 16:57 CEST
To, da bi mi kot recimo Evropa ali Slovenija enostrasko šli v velike reze bi bilo lahko hudo neprijetno tisti trenutek, ko bi postali tarča raznih družb, ki nimajo ekoloških težav na prvem mestu, pač pa jim je pomembnejše da podjarmijo druge. Tako recimo ni vojska tista, pri kateri bi najprej lahko začeli z korenitimi rezi. Žal. tako kot je mračna narava že samih nasilnih ljudi in zato rabimo policijo, je še vedno veliko problematičnih družb, ki jim je veliko do prevlade.
Pa tudi, če pogeldamo je tržno gospodarstvo v resnici ena velika vojna in tudi tu bo potrebna velika previdnost, četudi bi bila določena družba pripravljena na velike spremembe. Tako je in poudariti je treba, naša pozornost bo morala iti na Svet kot celoto in trud bo potrebno usmeriti na skupni človeški skok v spremembe. Spremeniti sebe je v redu, samo ni zadosti.
Pogled v prihodnost
Prispeval/a: Aarhon dne torek, 5. junij 2007 @ 08:55 CEST
Razviti zahod je glede tega že dosegel stabilno stanje, medtem ko so manj razviti deli sveta glede tega še povsem nekontrolirani. Ne želim ljudi primerjati s kobilicami, vendar utegne biti njihov učinek povsem primerljiv.
Fosilna goriva (nafta in plin) bodo pač prej ali slej pošla. Ni pomembno ali bo to čez 50 let, ali pa čez 100. Do tedaj bo njihova cena počasi naraščala in se bo neizogibno nekega dne izenačila s ceno biogoriv. To bo samodejno privedlo tudi do njihove bolj racionalne rabe. Za približno tolikšno poselitev, kot jo ima razviti svet, je vsa potrebna biogoriva možno pridelati že na razmeroma nevelikih površinah, ki za okolje ne bodo predstavljale nikakršne obremenitve. Mnogo bolj me pa skrbijo ljudstva in deželje, kjer se razmnožujejo brez vsakega nadzora. Ti bi dejansko utegnili zaliti in zadušiti celotno zemljo.
Zaradi globalnega segrevanja se pač ni vredno obremenjevati. Že leta 1970 so nam napovedovali da se bomo do 1990 že vsi scvrli. Potem so to popravili na 2005 in trenutna številka je menda nekje 2020. To je isto kot napovedi o koncu sveta 2000.
Ko bo tam nekje 2025 spet kakšno bolj mrzlo poletje, bodo ti kljukci iz IPCC že zdavnaj v pokoju z visokimi pokojninami in bodo skupaj z ostarelim Alanom Goreom nazdravljali svojemu uspehu.
Dejansko pa so temperaturne spremembe lahko samo lokalne in so vedno posledica povečane urbanizacije in kultivacije nekega področja. V mestnih središčih je pač topleje in na podeželju je akumulacija toplote odvisna od tega s čim je zemljišče zasajeno.
Kaj naj bi svetoval? Težko je reči da naj bi ukinili dovoz pomoči hrane v dežele, kjer ljudje stradajo. A priznajmo svojo krivdo. Zaradi našega vmešavanja in pitanja brezdelnih množic, sedaj tam mrgoli 10 krat do 20 krat toliko ljudi, kot pa jih je tista zemlja lahko prehranila v najboljših časih. Kaj naj sedaj z njimi. Še naprej jih hranimo, oni pa se razmnožujejo in se iz dolgega časa gredo vojne.
Pogled v globalno segrevanje
Prispeval/a: BraneK1 dne torek, 5. junij 2007 @ 18:23 CEST
To da ni segrevanja, je zame visokoznastvena interpretacija zgodovine. Tudi jaz bi rad to verjel, samo vem že preveč, da bi zlahka kaj takega verjel. Osnovni način merjenja je mreža merilnih mest v morjih. Tam so ugotovili da se res dogaja. Če pomislim še kaj so govorili predniki in kar sem sam doživel, je najmanj kar lahko rečemo, da nas vreme ne mara več. Da zime izginjajo, se stanje samo stopnjuje že od 1970 naprej. Gotovo bo še kakšna huda zima, samo to ni dokaz za nič, saj se bo voda v morjih intenzivno ohlajala zaradi taljenja snega. Občasno se bo tok vode združil na tak način, da bo povzročil zelo hud mraz in veliko padavin. Spoštovani Aarhon vaše trditve bi prosil, da podkrepite na tak način, da vam bom lahko verjel. Obstaja res določena verjetnost lažnih podatkov, vendar podatki sedaj prihajajo od mreže nepovezanih ljudi in še zdaleč ne samo od ene organizacije.
Lp
Pogled v globalno segrevanje
Prispeval/a: Aarhon dne sreda, 6. junij 2007 @ 09:15 CEST
Tudi jaz imam v spominu kako zelo visok je bil sneg v moji mladosti. Pred časom pa sem naletel na črno-belo fotografijo, ko sem se takrat sankal. Ne boste verjeli - sneg ni bil prav nič višji kot se nam zgodi danes, le jaz sem bil prav majhen in ni čudno da mi je bil sneg do prsi.
Glede globalne temperature je pa tako, da jo ljudje merimo količkaj redno nekje od leta 1880. V tem obdobju iz meritev izhaja da bi se lahko segrela za nekje 0,6 stC plus minus 0,2 stC. To je manj kot pa je ocena napake za povprečno globalno temperaturo, katero za obdobje 1880-2004 ugotavljamo 13,9 C +- 0,7 C. Nič kaj zelo katastrofalnega ne moremo zaključiti iz teh dejanskih podatkov. Ko govorimo o meritvah se moramo tudi zavedati, da so te precej težavne. Sedem desetin zemlje pokriva morje in zgodovinski podatki so se v največi meri zbirali tako da so mornarji v morje vrgli vedro in potem na krovu vanj potunkali termometer. Tako meritve izhajajo predvsem iz glavnih morskih poti in so znanstveno gledano narejene bolj po vaško. Itd.
Od kod torej izhajajo te visoke številke o pričakovanem segrevanju? Nujno se moramo znova in znova zavedati, da so to samo računalniške špekulacije in programi, v katerih so programerji vključili nešteto predpostavk in ugibanj za katera niso imeli na voljo nikakršnih podatkov. Če bi bilo res tako preprosto, potem bi imeli natančne vremenske napovedi za kaj več kot 2 dni, pa vemo da jih nimamo. Že iz tega je več kot očitno, da je vsako napovedovanje nekih vročinskih katastrof lahko le navadno fantaziranje.