Najbolj znano islamsko pravljično bitje je čudežna ptica simurg, ki ima osrednjo vlogo v različnih mitih. Čudežna ptica je odraz kraljestva, ki se mora uresničiti v notranjem razvoju.

Sufi Farid ad-Din Artar ( 1119-1233) je avtor dela Pomenek ptic. V njem opisuje hrepenenje ptic, ki iščejo svojega kralja Simurga, in njihovo mukotrpno pot skozi pot skozi sedem dolin, dokler končno ne dosežejo svojega cilja v njih samih. Farid ad-Din Attar, drogerist iz Nishapurja v Perziji, je zlasti v 2. polovici 12.stoletja pisal številna lirska in epska dela, ki odsevajo njegovo hrepenenje in iskanje skrivnosti Božje ljubezni.

Dela tega mistika so za iskalce resnice iz drugih kultur lahko dokaz, da je oblika večnega oznanila sicer vezana na čas in tradicijo, ne pa njegova vsebina. Osrednja točka Attarovih del je dejanje, ki je prethodnik in naslednik resničnega, čistega mističnega doživetja, kajti šele osvabojočemu notranjemu dejanju lahko sledi razvoj. Očiščevanje, ki temu sledi, lahko odpre pot6 k notranjemu Božjemu kraljestvu.

Pomenek ptic se začne z zborom številnih različnih ptic. Vsem je namenjen poziv: poiščimo kralja. V pogovoru ima vodeb posebno vlogo. Je kot Salamonov sel, ki se sreča s sabsko kraljico. „Na svojih prsih nosi simbol duhovnega spoznanja in na njegovi glavi sije krona vere“ . Je posrednik, ki pozna pravega , resničnega kralja, in pot, ki vodi k njemu. Pravi, da je kraljestva vreden samo simurg, ki „ prebiva na otoku vzvišenosti v mestu veličastja. „

Ptice prežame globoko notranje hrepenenje. Vse bi rade poletele k simurgu. Ker pa se jim obeta nevarna pot, si izmišljajo razne izgovore. Čaplja ljubi morje in se ne more ločiti od njega. Vodeb ji pravi:” Morje je nestanovitno in nezvesto, še pogoltnilo te bo.” Pav hrepeni le po tem , da bi zopet prišel v raj. Vodeb mu pove, da je gospodar raja več vreden od raja samega. Modre vodebove besede končno le zadržijo jato pri njeni nameri. Posebno njegova ljubezen, ki jo je poklanjal vsem, je drugim pticam dajala moč, da so premagale svoje strahove.

Notranje okrepljene se ptice podajo na pot. Toda spet se pojavijo dvomi, ko na neskončni poti pred seboj ne vidijo nobenega živega bitja. Na dan privrejo prastrahovi. Nekemu popotnemu tovarišu, ki se boji smrti, pravi videb( rdečkasto rumena ptica) takole: “ Smrt je naša usoda. Za smrt si rojen.” Na vprašanje, kako daleč je prazaprav cilj, vodeb natančno opiše sedem dolin, ki jih morajo ptice preleteti. Od številnih jih po mnogih letih na simurgov dvor prispe le trideset. Njihova prošnja za sprejem je njaprej odklonjena. Povsem strte se ptice počutijo blizu smrti. Šele potem, ko so jim bila predočena vsa njihova dejanja in jim bila kočno odpuščena in ko se je tudi njihovo hrepenenje izteklo v nič – več-potrebovati, so prejeli novo moč. “Sonce bližine sije.” In v odsevu samih sebe,k tridesetih ptic to pomeni simurgov odsev, so spoznale njega, ki so ga tako dolgo iskale-simurga.

Slišale so razlago, da je kraljestvo podobno kot sonce čistemu ogledalu. Kdor koli se pogleda vanj, vedno vidi samega sebe. Kasneje ptice v tem ogledalu izginejo. „Senca je izginila v soncu in ni je bilo več. Končno ste vstopile v obstajanje, potem ko ste izginile.“

Staro je prešlo, ptice so se za vedno izgubile v simurgu. Ni bilo več popotnikov, ne vodje, ne poti Ko so našle simurga, so odkrile tudi same sebe in tako razrešile uganko jaz in ti. Kdor išče resnico, bo svoje hrepenenje zagotovo prepoznal v prigodah tridesetih ptic. Še živo spominjanje na prvotno stanje spominjanje je glede na okoliščine močnejše ali šibkejše, vendar ne miruje je tista sila, ki žene iskalca. Je kot požar.

Zavest izkuša, da nekaj v njej grebe in sili, nekaj, kar ne spada k njenemu bivanjskemu polju. Vedno je tu, pa naj bo življenje veselo ali žalostno. Tako se prične tudi Pomenek ptic. Po začetnem navdušenju se oglasi bojazen pred nevarnostjo.

Se nadaljuje.

Miran Zupančič