Navezanost v življenju je prevladujoč vzrok za naše trpljenje. Pri tem običajno pomislimo na razne posamezne primere navezanosti. Toda v bistvu gre v osnovi za to, da smo navezani na svojo vlogo v življenju. Ta je minljiva zato slejkoprej taka navezanost ne more prinašati trajne sreče, svobode, miru in kar je še drugih kazalcev naprednosti v razvoju duše.

Minljive so tudi vloge naših soigralcev in vse posamezne zgodbe Življenja. Pomislimo samo na umiranje naših svojcev za ilustracijo trpljenja, ki ga prinaša navezanost. Na kaj pa se potemtakem lahko opremo, kaj nam je sploh lahko trajno upanje? Odgovor obstaja v konceptu, oziroma afirmaciji »Jaz sem« in pa v konceptu duhovne ljubezni.

Takoj je treba povedati da afirmaciji ne smemo nič dodajati če naj izraža čisto obstajanje onkraj vseh atributov omejenega bivanja individualnega obstoja. Za duhovno ljubezen pa velja da presega fizično manifestacijo in časovno omejenost.

Afirmacijo »Jaz sem« moramo gledati kot zavest o lastnem večnem in absolutnem jedru obstajanja, ki izhaja iz večne in absolutne Enosti vsega obstoječega in neobstoječega. Nenavezanost je torej negacija istovetenja s svojo minljivo življensko vlogo in nam lahko prinese osvoboditev od mukotrpnih in nepotrebnih nerazvitih psihomentalnih procesov.

Prinese nam mir in spokojnost v dušo. Nenavezanost je v svojem bistvu imperativ, ki izhaja posredno iz prebujene in razsvetljene zavesti Enosti vsega Življenja. V naši običajni nerazviti zavesti je to zavedanje sicer odsotno čeprav v bistvu vse poti posameznih duš izhajajo iz stanja Enosti, za katero se smatra da predstavlja blaženost .

In vsaka pot posamezne duše se po principu involucije ter evolucije ponovno zaključi v Enosti Stvarnika. Temu pravimo povratek domov. Na poti manifestacije individualnega toka življenja izgubimo to osvobajajočo in odrešujočo zavest o Enosti na izvoru vsega in zato trpimo.

Različne šole duhovnega razvoja ponujajo različne koncepte in rešitve za premagovanje trpljenja. Nenavezanost je vsekakor eden od najpomembnejših in univerzalnih imperativov. Vemo da naj bi svoje življenske vloge odigrali dobro, po drugi strani pa moramo biti v izogib trpljenju nenavezani na svoje vloge.

To se zdi navidez protislovno. Protislovno je v okvirih razmišljanja logičnega uma, ni pa če to presežemo z notranjo intuitivno logiko srca, brezpogojne ljubezni in enosti. Nenavezanost pa ni pomembna samo pri odvračanju žalosti, jeze, strahu ampak je lahko ključni faktor uspeha, oziroma neuspeha v življenju. Ampak takoj je treba povdariti da ne smemo biti navezani niti na uspeh, če ga hočemo manifestirati in doživeti.

Eno je vlaganje naporov in žrtev v neko pot, v neko idejo, cilj, drugo je navezanost na cilj. Navezanost ima lahko popolnoma nasproten učinek da željenega cilja nikoli ne bomo dosegli kljub vloženi energiji, naporom in žrtvam. Uspeha ne smemo pripisovati svoji vlogi, malemu egu, to je napaka.

Uspeh moramo gledati kot manifestacijo življenja skozi individualno vlogo pri tem pa krčevito hotenje in navezanost malega ega na željeni cilj, oziroma uspeh lahko samo ovira Življenje da bi se odrazilo tudi skozi tak za individualno vlogo zaželjen dogodek uspeha. Vrhunski uspeh je stvar navdiha in odraz delovanja večje popolnosti našega višjega jaza. K temu pa ne pripomore istovetenje z egom in navezanost na njegove omejene cilje in želje.

Afirmacija »Jaz sem« izraža obstoj tega našega višjega jaza znotraj nas samih ki je nepogojen, nenavezan, svoboden in tih opazovalec in večinoma prepušča igro na odru življenja svobodni volji malega ega, ali drugače rečeno naši trenutni življenski vlogi. V naši zavesti je prostor tako za višji, kot za nižji jaz. Z utišanjem nižjega jaza se doživljanje naše vloge temeljito pozitivno spremeni.

Vedno se lahko odločimo in zavestno izbiramo vsebino in način našega zavedanja, našega doživljanja svoje trenutne življenske vloge. Je pa ta možnost seveda pogojena tudi z našimi izkušnjami, izurjenostjo zavesti kar odraža evolutivno stanje naše duše.

Zdi se da je glavni razlog naše navezanosti ravno odsotnost dojemanja in zavedanja obstoja Enosti. Enost je v običajnem življenju precej odmaknjena in v kot odrinjena zavest zato nam ne more biti dosti v pomoč. Velja pa poskusiti zavestno usmeriti pozornost na to.

Eden od načinov je prebiranje o enosti, kajti notranje doživetje enosti, četudi zelo bežno je zelo redko in kratkotrajno duhovno darilo, ki gre prehitro v pozabo ob prevladujočih močnih vtisih doživljanja vsakdanjega življenja. Zelo obsežen in izčrpen vir opisov za razumevanje in sprejetje enosti sem našel v seriji člankov s Pozitivk s skupnim naslovom »Zakon enosti«.

Take vsebine lahko pomagajo širiti naše zavedanje, osvobajajo in odpirajo drugačne poti naše zavesti. Jasno pa je da samo prebiranje ne more nadomestiti notranjih izkušenj hoje po poti notranjega razvoja. So pa pisni viri dobrodošli kažipoti, oziroma zemljevidi za na pot, četudi morda ne ustrezajo v celoti stanju na terenu.

Yoda