Misel »jaz sem«
Moj pogled na stvarnost se je temeljito spremenil, ko sem sprejel idejo, da vse, popolnoma vse, kar se dogaja v človekovi zavesti, temelji na mislih. Misli so osnovni gradniki zavedanja. Gradijo podobe, predstave, ideje, občutke, skratka vse, kar se godi v zavesti. Miselna zgradba pa ima urejeno strukturo, strukturo drevesa (gledano nad površino).

Drevo ima deblo, iz katerega rastejo debele veje, iz njih tanjše, iz teh še tanjše itd. Miselna zgradba temelji na zelo osnovnih idejah, ki jih imamo za miselne temelje. Najosnovnejša,korenska misel, ki ni le misel, temveč se povezuje z globoko vsajenim občutkom, je »jaz sem«. Ko ta misel ne bi obstajala, ne bi bilo nikogar, ki bi kar koli zaznaval, mislil itd., nikogar, ki bi živel. Zavedanje »jaz sem« ustvari središče zavedanja, h kateremu se stekajo vse informacije, ki jih obdeluje um.

Najosnovnejša in najbolj pomembna misel, ki v meni predstavljatemelj zavedanja, je misel oziroma predstava o sebi. Ne o zunanjem svetu. O sebi! To spoznanje je vredno posebne pozornosti.

Če sem živ, tedaj glede ideje »jaz sem« ne more biti nikakršne pomote. Descartes je to idejo oblikoval nekoliko drugače, dejal je: »Mislim, torej sem misleče bitje.« Neodtujljiva lastnost živega bitja je miselni proces. Toda kaj bi se zgodilo, če bi ena od debelih vej pri deblu miselnega drevesa temeljila na neresnici? To bi pomenilo, da bi bilo vse, kar raste iz nje, torej velik del drevesa, lažno. Pomembno spoznanje! Torej moram zelo resno preveriti, ali so osnovni gradniki mojega miselnega drevesa (najdebelejše veje) zdravi.

V starem svetu, še do srednjega veka in čez, so ljudje verjeli, da so po svoji naravi duše, ki v svojem življenju strežejo interesom bogov. Smrt zanje ni bila velik »težava«, saj so verjeli, da se življenje po smrti nadaljuje v drugi razsežnosti, v duhovnem svetu, v bližini bogov. Ena od najdebelejših vej njihovega drevesa je temeljila na prepričanju »jaz sem duša«. Vse njihovo življenje se je napletlo okrog te ideje. Velikega strahu pred smrtjo ni bilo, saj ta ni pomenila konca, temveč le dogodek v življenju duše.

Danes so naša prepričanja o nas samih ukrojena po materialističnem modelu. V jedru tega modela je prepričanje »jaz sem telo«, ki živi le od rojstva do smrti in potem – nič, praznina, konec. A ne le to. Predstavljamo si, da smo le nadvse drobcen, nepomemben delecv vesolju, ki živi svoje omejeno življenje. Materialno vesolje – vsi ti neskončni svetovi, galaksije, osončja, ozvezdja – naj bi bilo nekaj, kar obstaja ločeno od nas. Prepričani smo, da smo le začasen pojav v tem vesolju.

Ali je ta predstava resnična? Kaj pa – sem si rekel – če je prepričanje, da sem telo, napačno? Kdo mi jamči, da to res drži? Oči? Oči so organ mojega telesa, telo pa je predstava v moji zavesti. Ali bi se lahko zavedal telesa, če ne bi imel zavesti? Brez zavestine obstajam kot človek, takrat vegetiram in sem le kos mesa brez življenja. A ne le jaz; kadar nisem pri zavesti, tudi drugi zame ne obstajajo. Če torej vse, čisto vse, nastane v moji zavesti, potem tudi vesolje ne more nastati (biti zaznano) zunaj nje.Kdo mi lahko potrdi, da materialno vesolje, večno, neskončno, neodvisno od mene, obstaja zunaj mene? Morda moj šef, ki vse ve. Nerodno je le, da je tudi on le nekdo v moji zavesti. Kakor koli že obrnem, brez zavesti ni opazovanja niti opažanja.

Prišel sem še do naslednjega pomembnega spoznanja: karkoli že poskušam dokazati, vedno sem prisiljen delovati na edinem dvorišču, ki mi je dostopno – v lastni zavesti. A če v razumnost lastne zavesti podvomim, na kaj naj se oprem, da bom prišel do verodostojnejših informacij? Odgovor je – na nič, kajti nič drugega mi ni dosegljivo. Jaz kot opazovalec namreč nastopam le v enem in edinem svetu: v polju lastnega zavedanja, v svoji zavesti.

Daljnosežnega pomena zavesti, ki je resničen temelj življenja, se ne zavedamo dovolj. Razlog, da znanost zavesti (za javnost) ne obravnava, je v tem, da z razumevanjem zavestnih pojavov človek pride na sled lastni identiteti in pridobi moči, o katerih sicer lahko le sanjamo. Razumeti, da je vse, kar obstaja in kar se dogaja, odsev dogajanja v zavesti, pomeni odstreti novo razsežnost bivanja. Bolj ko sem se spuščal v analizo stvarnosti, bolj sem spoznaval, da objektivnega zunanjega sveta ni mogoče dokazati. Obstaja le svet zavesti, duhovni svet, ki je vse, kar je. Vse drugo so pojavi v njem.

Ko se neki koncept(veja miselnega drevesa) izkaže za napačnega, se posušijo vse povezane predstave (veje, ki rastejo iz nje) in z njimi vse misli (odpadejo vsi listi z njih). Zatem poženejo nove ideje

KONEC

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si