Kaj je meditacija?
Meditacijo razumemo po eni strani kot izjemno bogat in neomejen nabor različnih tehnik, ki imajo tudi zelo različne cilje, ki pa vseeno na en ali drug način vodijo k spreminjanju zavestnega stanja, povišani koncentraciji, in uvidom v delovanje uma.

Po drugi strani obravnavamo meditacijo kot posebno stanje uma, ki nastopi kot posledica dolgotrajne vadbe meditativnih tehnik, lahko pa tudi čisto spontano kot posledica kakršnekoli aktivnosti, v katero se človek zatopi. V klasični jogijski tradiciji temu stanju pravijo dhyana in označuje stanje uma, ki se z neprekinjeno osredotočenostjo staplja z objektom zavesti. To je vmesno stanje med umom, ki se z naporom osredotoča na izbran objekt, ter z umom, ki je popolnoma stopljen z objektom zavesti.

Kljub temu, da se meditacijo najpogosteje povezuje z Indijo, se je potrebno zavedati, da gre pravzaprav za globalno vadbo, ki jo najdete v večini kultur in v vsaki večji religiji.

(Nevro)znanstveno obravnavanje še ni doseglo poenotenja glede opredelitve meditacije ravno zaradi omenjene raznovrstnosti metod oz. tehnik meditacije. Poenostavljeno povedano se te tehnike razlikujejo v vrsti pozornosti (usmerjena ali odprta ali kombinacija obeh), v odnosu do umskih procesov (opazovanje uma ali pa namerno spreminjanje vsebin uma) ali pa v namenu (spodbujanje zdravja in blagostanja ali pa razvoj specifičnih mentalnih kvalitet). Omenili bi dve definiciji, ki dobro zajameta ta pojav. Najprej bolj psihološka opredelitev avtorjev Walsh in Shapiro (2006):

“Pojem meditacija se nanaša na družino samoregulativnih vaj, ki so usmerjene na vadenje pozornosti in zavedanja z namenom, da bi bolje voljno nadzorovali mentalne proces ter tako spodbujali splošno mentalno blagostanje in razvoj oz. tudi posamezne sposobnosti, kot so npr. mirnost, jasnost, koncentracija ali prijaznost.”

In še v bolj nevroznanstvenem, a zelo podobnem žargonu avtorjev Lutz-a in Davidson-a (2008):

“Družina kompleksnih emocionalnih in pozornostnih regulatornih strategij, razvitih za različne namene, ki vključujejo kultiviranje blagostanja in čustvenega ravnotežja.“

Fizični in psihični učinki meditacije na človeka?

Znanstvene raziskave meditacije potekajo že več kot 50 let. Mnogo teh raziskav je metodološko pomanjkljivih, zato še nimamo dokončnih odgovorov o učinkih meditacije. Poleg tega se tudi tehnike meditacije med seboj močno razlikujejo, zato so tudi njihovi učinki različni.

Merjenje učinkov je zelo raznovrstno. Postopki, kot so fiziološke meritve srčnega utripa, ritma dihanja, krvnega pritiska ipd., so približno znani. Nevrofiziološke meritve se poslužujejo elektroencefalograma (EEG), s katerim merimo možgansko valovanje; veliko pa se naučimo tudi s slikovnimi metodami, kot so pozitronska emisijska tomografija (PET) ali pa funkcijska magnetna resonanca (fMRI).

Glede učinkov lahko na splošno povzamemo, da redna vadba meditacije na ravni telesa zmanjšuje porabo kisika, izboljša učinkovitost izmenjave plinov v pljučih, upočasnjuje srčni utrip ter ritem dihanja, zmanjšuje krvni pritisk, poviša pretok krvi, izboljša delovanje imunskega sistema ter olajšuje kronično bolečino. Pomaga torej pri kardiovaskularnih motnjah (npr. hipertenzija, hiperholesterolemija), astmi, jecljanju, hormonskih motnjah, predmenstrualnim sindromom.

Nevrofiziološke raziskave kažejo, da vadenje meditacije pripelje do trenutnih sprememb v delovanju možganov, kar npr. vodi k upadu avtomatičnega reagiranja. Pri dolgotrajnih vaditeljih meditacije pa so opazili fizične spremembe možganov. Posamezni deli možganske skorje čelnega režnja, ki med drugim sodeluje pri procesih odločanja in delovnem spominu, so pomembno debelejši pri meditatorjih v primerjavi z nemeditatorji. Debelejše živčne plasti so našli tudi v predelu možganov, ki se imenuje insula, in naj bi usklajevala možgane s telesom, z mislimi in emocijami. Študija iz leta 2009 je še pokazala, da imajo dolgotrajni vaditelji meditacije večjo gostoto možganov v predelu možganskega debla, kjer je sedež kardiovaskularnega nadzora. Druga študija je odkrila večji obseg v možganskih področjih talamusa in hipokampusa ter prav tako čelnega režnja, kar naj bi meditatorjem omogočalo, da gojijo pozitivne emocije, ohranjajo čustveno stabilnost ter delujejo z zavedanjem. Poleg tega so našli spremembo osnovnega (bazičnega) delovanja možganov – študija iz leta 2004 je proučevala skupino zelo izvežbanih tibetanskih, budističnih menihov, ki so imeli za sabo od 15000 do 50000 ur mentalnega treninga, torej od 15 do 40 let redne meditacije. V primerjavi s skupino novincev v meditaciji so imeli menihi višjo sinhroniziranost in koherenco gamma valovanja (merjeno z EEG) v bazičnem stanju možganov. Povišana sinhronizacija in koherenca živčnih signalov naj bi preko širokega povezovanja posameznih živčnih celic v možganih omogočala visoko urejeno kognitivno in čustveno delovanje. Zato nekateri avtorji te ugotovitve povezujejo z višjo mero zavedanja pri menihih, v gamma sinhronizaciji pa vidijo možganski korelat zavesti.

Meditacija naj bi pomagala pri številnih psiholoških ter psihosomatskih težavah, še posebej v primerih, kjer ima močno vlogo stres. Tako avtorji navajajo blagodejne učinke v primeru nespečnosti, motnjah hranjenja, tesnobi ter fobijah. Posameznik lahko z meditacijo razvije boljše zaznavanje okolja, saj postane občutljivejši za dražljaje ter hitreje predeluje informacije. Poveča se sposobnost empatije, pa tudi sinestezij. Meditacija vodi k višji kognitivni fleksibilnosti, boljši koncentraciji, hitrejšim reakcijskim časom ter boljšim motoričnim sposobnostim. Ugotavljajo tudi, da izboljšuje sposobnost učenja, kratko- in dolgoročni spomin, pomaga pri akademski učinkovitosti, vodi do izboljšanja pri posameznih vidikih testov inteligentnosti ter spodbuja kreativnost. Z vidika osebnosti postane oseba preko meditacije bolj dinamična v medosebnih odnosih, bolj odprta za izkušnje, prijetnejša ter čustveno stabilnejša. Tisti, ki vadijo meditacijo, poročajo o višji meri samonadzora in samospoštovanja. Pri njih najdemo tudi povišano stopnjo zakonskega zadovoljstva ter boljše delovanje v medosebnih odnosih. Raziskave tudi kažejo, da celo le nekaj minut vadenja meditativne tehnike razvijanja prijaznosti (»loving kindness meditation«) poveča občutek družbene povezanosti ter pozitivnosti napram neznanim osebam.

In kako naprej?

Meditacije se poslužuje čedalje več ljudi. Vedno več se je uporablja tudi v terapevtske in klinične namene. Zato ne preseneča, da se množijo znanstvene raziskave, ki na tak ali drugačen način proučujejo meditacijo. Vendar pa je odprtih še precej vprašanj glede tega, kako ta pojav znanstveno čim bolj pravilno raziskati, saj si bomo šele na podlagi temeljitih študij lahko dovolili zanesljive trditve o načinih delovanja in učinkih meditacije.

Luka Dimic
Vir: http://www.sinapsa.org