Piše: Tina Gajšek

ZRNO JE ENAKO - KRUH JE RAZLIČEN
MED NJIMA PA JE SPOŠTOVANJA VREDNA PŠENIČNA BILKA

Ko se sprehajamo po njivskih poteh se razveselimo sedanjega trenutka, nas nežno preplavijo lepi spomini iz preteklosti in nas popeljejo v sanjavo prihodnost. Res so lepa žita, ko se nežno pozibavajo v vetru, v soncu zaživijo v toplejšem odtenku in se lesketajo v dežnih kapljicah. Medse sprejemajo in čutijo v vsakem trenutku na tisoče drobnih obiskovalcev živih bitij, jim nudijo ugoden življenjski prostor in pripomorejo k uravnoteženosti celotnega prostora - njive. Za ljudi pomenijo žitna polja glavni vir hrane, prvi in najpomembnejši člen verige do žitnih jedi. In tako je bilo tudi v preteklosti in tako bo tudi v prihodnosti.

Ko se sprehajamo po pekarni in si zbiramo kaj za pod zob, pač ne razmišljamo kaj dosti o postopku pridelava žita, o mletju in dodajanju še drugih stvari k naši izbrani dobroti, ampak se bolj posvetimo ceni izdelka, najočitnejšim dodatkom in izgledom in mogoče še iz katere pekarne prihaja. Zato menim, da bi bilo nujno potrebno vedeti nekaj resnic o žitnih izdelkih.

Kruh, kot osnovno živilo, je navidez najnedolžnejša jed, vendar ima v sebi precej neprijetnih skrivnosti. Pšenično zrno sestoji v osnovi iz kot oreh trdega jedra na enem koncu, ki se imenuje kalček, košček čvrstega škrobnega hranilnega tkiva, s katerim se jedro hrani, potem ko je posejano kot seme, dokler ne zrastejo njegove korenine, in iz treh plasti zaščitne lupine , ki ji pravimo otrobi. Bistveni encimi, vitamini in minerali, ki vključujejo železo, kobalt, baker, mangan in molibden, se nahajajo v kalčku in v ovojnici. Ostala žita- ječmen, oves, rž, koruza- imajo podobno sestavo, in iz vseh je moč narediti kruh. Pšenični kalček je eden od redkih naravnih nahajališč celotnega vitamina B kompleksa, zato so kruh imenovali "življenjsko najpomembnejši dar narave" Cela pšenica vsebuje tudi sledove barija, katerega pomanjkanje vodi lahko v človeškem telesu do srčnega obolenja, in vanadija, ki je tudi pomemben za zdravje srca.

Od nekdaj so pšenična zrna mleli med dvema okroglima kamnoma. Do prihoda parnega mlina pogona so mline poganjali vodno. Prvi parni mlin so postavili v Londonu leta 1884 in v kamnitih mlinih je bilo v moko zmleto celotno zrno. V začetku devetnajstega stoletja pa je neki Francoz uvedel jeklene valje, ki so s seboj prinesli ločevanje žitnega kalčka, otrobov in škrobnatega dela. Nato so valjčne mline začeli uporabljati na Dunaju, v Angliji in kasneje tudi v Kanadi in začela se je proizvodnja razvrednotene ameriške moke. Do leta 1880 se je uporaba valjčnih mlinov splošno uveljavila.

S tržnega stališča je imel mlin z jeklenim valji tri prednosti pred starimi mlinskimi kamni. Z ločevanjem luščin in kalčkov od škrobnate moke je lahko mlinar prodajal dva izdelka namesto enega. Lupine in kalčke so prodajali kot otrobe za živinsko krmo. Odstranitev kalčka je omogočila ohranjanje moke v dobrem stanju za mnogo daljši čas, kar je mlinarjev dobiček povečalo. Uvedba valjčnih mlinov je omogočala, da so pšenico ponarejali s šestimi procenti dodane vode. Za to je bilo treba kalček odstraniti, ker bi se drugače vlažna moka pokvarila.

V tako imenovanem "oplemenitenem" belem kruhu, ki so mu odstranili vitamine in minerale, ni ostalo nič razen surovega škroba, ki ima tako majhno hranilno vrednost, da ga večina bakterij noče jesti. V ta neokusni škrob so samovoljno dodajali sintetične kemikalije, ki tvorijo samo del manjkajočega B kompleksa, in so za človeška bitja pravzaprav neužitne, ker niso "uravnotežene". In potem so še tukaj sredstva za beljenje kruha ( klorov dioksid), kemikalije za "izboljšanje" moke ( benzoil peroksid, kalijev bromat, amonijev persulfat), ki pa kruhu tudi ne prinašajo nič dobrega.

Pa nam po vsem tem samo še preostane, da začenjamo kupovati vsaj polnozrnati kruh ali pa še boljše kar pšenično zrno in si naredimo sami svoj kruhek. Ker pa tako ali tako pravijo, da je včasih dobro narediti nekaj z lastnimi rokami, ker tako dajemo poleg vsega v delo še našo lastno energijo in kreativnost in nam tako nudi še posebno obliko zadovoljstva.
Zanimivo je, da žito nekateri vrtičkarji posadijo v božičnem času v lončke, ki ima posebno simboliko.
V vsakdanjem vrtnarjenju pa srečamo posejano žito zelo redko in takšno je tudi naše spoštovanje do žit,čeprav je bil kruh že v tako imenovanim začetku zgodovine osnovna hrana človeka in ima zrno tudi v mitologiji svoj izvor , ki mu pripisujejo Atisu ali Ozirisu.

Zato bi vas rada pozvala, da pokažemo več spoštovanja do eno izmed najstarejših kulturnih rastlin in si zasadimo lonček z žitnimi bilki, ki nas bodo spominjale na tisto pristnost, prvinskost.

Tina G

Besedilo se naslanja na knjigo Skrivnostno življenje rastlin,
avtorja: Peter Tompkins in Christopher Bird.