Kot meščanka se sprašujem ali mesto Koper pripada tudi meni. Ne gre le za sprejemanje modela razvoja mesta s strani vladajoče politike, temveč za sintezo potreb vseh krajanov ter njihovih vrednot in prepričanj, ki jih izražajo tudi v civilni iniciativi in na zborih občanov prek krajevne skupnosti.

Meščani imajo tudi pravico do zasebnosti in relativno mirnega življenja, ki ga daje ljudem utrip nekega manjšega obmorskega turističnega mesta, z bogato kulturno tradicijo. Pluralizem interesov lahko pomeni tudi merilo za presojanje ali je neka odločitev o novostih po volji večini ali samo nekaterim strukturam.

Ugotavljam, da se moje mesto spreminja v neobvladljiv simptom, ki izgublja psihično energijo, ki naj bi vodila h kakovosti odločitev in postaja predmet nepotešljivega nagona po količinskosti. Dejstvo, da so vsi ljudje zmožni kulture, še ne pomeni, da so vse kulture enako dobre. Nekatere potencialne odločitve, ki se morda niso v zadostni meri pretehtale, so po vrednosti boljše od drugih, ki so bile sprejete ali se sprejemajo. Ta nagon po količinskosti hoče pogoltniti vse okoli sebe, s pravico nahraniti svojega.

Grmadenje vsiljenih novosti in nekritičnost do odločitev se spreminja v bizarni odnos politike do prebivalcev mesta, ki v njem živijo. Lakota mesta postaja podobna lakoti telesa. Ni stvar v tem, da lakoto obvladamo, temveč v tem, da vidimo generično vrednost te lakote in kam apetiti vodijo. Vprašajmo se, ali prenova in razvoj mesta potekata po nekem premišljenem, če hočete tudi vizionarskem načrtu, ki upošteva dejstvo, da so ljudje kulturna in socialna bitja. Na mesto sociološke zbližanosti nam diha za ovratnik triumf izumetničenosti, tudi kiča in nefunkcionalnosti določenih rešitev.

Primer takšne izumetničenosti je obala posajena s palmami, ki ne sodijo v to okolje, neprimernimi in estetsko nedovršenimi svetilniki ob obali, ki motijo in režejo pogled. Mestni vozni režim je nefunkcionalen, saj če hočemo občani nabaviti »špežo» moramo obvoziti ves Koper okrog, s tem, da onesnažujemo zrak in porabimo veliko več časa in goriva, da pridemo do tržnice ali pa da prenašamo težke torbe po razvlečenih koprskih ulicah. Čevljarska ulica, glavna ulica v starem mestne jedru, včasih imenovana Calegaria, je imela vrsto neaktivnih lokalov, ki so zanikrno samevali za umazanimi okni, čeprav se stanje nekoliko izboljšuje pa vendar. V tej ulici je 5 zlatarn oziroma trgovin z zlatom in 3 trgovine s čevlji. Če pa hočemo kupiti šopek rož, ga ne moremo, ker ni v bližini nobene cvetličarne ali kakšne trgovine z drugimi prepotrebnimi življenjskimi artikli. V mestnem jedru sploh ne moremo izbrati in kupiti nočne srajce ali spodnjega perila, ker sploh ni nobene izbire odkar je trgovina Flego zaprta. Niti sendviča si dijak ne more kupiti za malico, ker je trgovina »Na stopničkah« postala zlatarna, v Mercatorju pa so dolge vrste. Po svoje postaja nerazumljiv način občinske politike, ki naj bi bila usmerjena v zadovoljevanje potreb občanov, vendar ti morajo hoditi v oddaljene megamarkete izven Kopra. Male botične trgovinice, ki privlačijo, so povsem zatrli veliki marketi, saj so padale kot domine. Turistična mesta so značilna po malih privlačnih trgovinicah in to Kopru manjka. Mestno jedro potrjuje pravico trupla nasproti živemu novo nastajajočemu mestnemu okolišu mega centrov. Prostorska monotonija starega mestnega jedra se razživi zvečer in doseže proti jutru svoj haapy end nespečim občanom, s hrupom in povzročanjem nereda po mestu.

Zapore mestnih ulic so pogosto za občane zelo moteče, saj niti v nujnih primerih ne morejo ljudje iz mesta. Pot zapirajo dostavna vozila in gosti promet ob določenih urah dneva na popolnoma za promet neprimernih mestih. Redarji pa so do domačinov v tem prometnem kaosu netolerantni in brezkompromisni. Brezplačno kopališče za turiste utesnjuje domače kopalce, ki nimajo niti več kam položiti brisače. Brezplačni vstop turistov na plažo, ki gre v breme davkoplačevalcev, postaja donosen lokalom v lasti župana.

Ali hočemo mesto, ki bo zmoglo v ekološkem, sociološkem in psihološkem pogledu pogoltniti viške hrane te lakote? Obiščite pokopališče in tam boste videli kocke in ciprese, v mestu pa ulice in visoke kičaste palme, ki nimajo nobene funkcije. Sedaj se sadijo celo po betonski Cankarjevi ulici. Mestu vlada truplo, osvobojeno strasti preteklega utripa in veselja do življenja, ki so ga dajale tradicija, kulturne vrednote in običaji mesta. Nastopil je stil, ki mu absolutno vlada logika količin in številk.

V svojem ponotranjenem odnosu do svojega mesta postajam nezadovoljna. Želim si več prostora zase in za domačine, ne da se le obzirno umikam drugim, ki pogosto ne kažejo najbolj spoštljivega odnosa do našega mesta. Večina dogodkov v mestu, niso moji dogodki. Ne sprašujte me za strpnost, temveč vedite, da moram trpeti nekaj, kar ni v skladu z mojimi potrebami. Kar premika junake in glavne protagoniste posegov v starem mestnem jedru je tudi nekaj izrojenega, ker izhaja iz ideje, da ni pomembna občutljivost do prebivalcev mesta, temveč le denar, ki naj bi ga z mestom tržili. Mesto se spreminja v popolni avtomat, ki deluje po impulzih telesa in ne duha. Zavest telesa je odvisna od samoprodukcije, ki opravlja dobičkonosne naloge, z upoštevanjem nagona po količinah, z vladanjem v nasprotju z narativno vkoreninjenostjo pripadnosti prebivalcev mestu.

Ob mnogih, sicer za določeno populacijo atraktivnih prireditvah, ostajamo hermetično zaprti v svojih gabaritih pred prehrupnimi zvoki. Zapiramo okna in si ne želimo pogleda na mesto naslednjega dne, kajti ta pogled nam jasno pove, da obiskovalci mesta ne spoštujejo. Ni več razlikovanja med notranjim in zunanjim. Prebivalcem ostaja mesto kot štala, onesnaženo s hrupom, steklenicami, pločevinkami in pobruhanimi ulicami. S svojo kožo postajamo izolirani eden od drugega. Mesto postaja diskriminatorsko do prebivalcev, ker jim jemlje pripadajoči prostor, potreben za tradicionalni mestni življenjski utrip.

Vprašajmo se čigav red vlada. Red prišlekov ali red domačinov. Meščani se ob hrupu segregirajo v svojih stanovanjskih getih in nimajo več prostora in ozračja za razvoj svoje individualnosti, da bi mirno posedeli pred nekim lokalom in se pogovorili kot nekdaj. Ljudje nimajo možnosti, da bi na spremembe izražali svoja lastna gledišča.

Razvoj mesta Koper žanje priznanja od tistih, ki imajo dobiček od takšnega razvoja mesta, vendar ta se tudi krha na nesporazumih, nedorečenostih in finančnih interesih. Pridobitev statusa evropske kulturne prestolnice je zahteven projekt in mesto Koper ni uspelo v svoji prijavi, ki med drugim vnaprej zahteva, da naj bodo spoštovane strokovne odločitve ter spomeniško varstvena doktrina in etika. Ni mogoče vsega razglašati in prodajati za kulturo. Za stroko je pomembno, da zajema najširši spekter gradiva in problemov ter presojo, ki združuje estetske, zgodovinske, znanstvene, arheološke in etnološke značilnosti mesta kot celote. Viri pravijo, da so v Nemčiji in na Poljskem, kjer so bila porušena cela mesta, zagotovili obnovitvena dela s postavitvijo starih spomenikov. Razni moderni prizidki, kot je n. pr. prizidek k Pretorski palači, k spomeniku ne sodijo. Ohraniti je treba substanco zgodovinsko-spomeniške pričevalnosti. Postavimo pod drobnogled naš odnos do kulturne dediščine in zgled našega mesta po vseh segmentih. Za dosego tega cilja pa je potrebno komuniciranje med strokami in je treba nekoliko spremeniti odnos do kulture, ki se kaže v preveliki nasičenosti. Vse velike stvari se gradijo z majhnimi oziroma zmernimi koraki.

Žal, kulturni ustvarjalci in kritični pobudniki sprememb prepogosto naletijo na gluha ušesa pri pomembnih projektih kulture, ko se obrnemo na velike, ki tako velikopotezno in vehementno deklarativno podpirajo velike projekte, manjše pa prezrejo ali prošnje preslišijo, največkrat nanje niti ne odgovorijo.

Našemu mestu ne bomo priborili želenega statusa slovenskega, če že ne evropskega kulturnega mesta, če bodo v njem prevladovale prireditve s hibridnimi kulturnimi referencami, brez značilne kulturne identitete, ki naj bi pripadala staremu mestu s tradicijo.

Koprska ikona razvoja mesta postavlja v ospredje model naglo rastočega trenda dobičkonosnosti in kulturnega relativizma, kot ideologijo, kot politični model razvoja, ki izhaja iz skrajno liberalističnim principov vzpostavljanja postkomunistične ureditve, ki vodi v skrajnost, da si bolj prizadeva za svojo blaginjo, priviligiranost določenih krogov in prevlado kot pa za blagostanje prebivalstva.
Na zadnje bo kdo od zaslužnih hotel parcelo, veliko kot mesto, kamor se bo umaknil v svoj zasluženi mir.
Meščanka Doris