Velik dosežek zgodnjega otroštva je osnovna higienska navada, ki olajša delo staršem in otroku - kahlica. Nekateri otroci veliko prej opustijo pleničke in se naučijo nadzorovati svoj mehur, drugim to uspe kasneje. Strokovnjaki starše mirijo, da težave z zadrževanjem izločanja niso nič skrb zbujajočega, saj z leti minejo, ker nekateri enostavno prej razvijejo organizem do te stopnje, da lahko nadzorujejo izločanje, drugi, še posebno dečki, pa kasneje. Resnične težave nastopijo takrat, ko otrok tudi od šestega leta dalje ponoči še moči posteljo in ne more nadzorovati mehurja.

"Nekateri otroci že pri 18. mesecu starosti razvijejo umske, telesne in čustvene razvojne spretnosti, da znajo iti na kahlico, drugi niso pripravljeni niti pri treh ali štirih letih," poudarja Jane Gilbert v priročniku Navajanje na kahlico in dodaja, da se nekateri tega naučijo v enem koncu tedna, drugi potrebujejo več mesecev.

Pri učenju obvladovanja mehurja mora tako otrok osvojiti več stopenj. Prva stopnja vsebuje zavedanje, da se je polulal ali pokakal v pleničko, kar se zgodi okoli 15. meseca starosti. V naslednji stopnji se otrok že zaveda, kdaj opravlja potrebo, in se nauči besed, s katerimi to sporoči staršem. To se zgodi med 18. in 24. mesecem starosti, pri nekaterih otrocih pa še kasneje. V naslednji stopnji, ki se začne po starosti dveh let in pol, otrok že zna povedati, da ga tišči na potrebo. Šele v zadnji, četrti stopnji, ki jo dočakamo okoli tretjega leta starosti, otrok pridobi toliko nadzora nad mehurjem, da lahko lulanje nekaj časa zadrži.

Statistični podatki

Raziskave so torej pokazale, da otrok vsaj do 18. meseca starosti ne more hoteno uporabljati mišic, ki nadzirajo mehur, in mišic zadnjika. Navajanje na kahlico torej poteka precej hitreje, če je otrok že dosegel četrto stopnjo razvoja, čeprav je mogoče z vztrajnostjo doseči, da že prej neha lulati v pleničke. Kar 15 odstotkov otrok še pri treh letih ne obvlada spretnosti sedenja na kahlici, 4 odstotki pa tudi pri štirih letih še vedno potrebujejo pleničke. Tudi Anica Mikuš Kos v priročniku Če otrok moči v posteljo navaja podobne podatke: pri štirih letih še 20 odstotkov otrok moči posteljo, pri petih od 10 do 15 odstotkov otrok, pri šestih in sedmih letih pa ta številka znaša 13 odstotkov. Do desetega leta starosti odstotek pade na deset, pri 14. letu starosti pa posteljo močijo le še 3 odstotki otrok.

Dečki kahlico osvojijo kasneje

Jane Gilbert tudi navaja podatke, da dečki pri obvladovanju mehurja in črevesja nekoliko zaostajajo za deklicami. Živčni sistem dečkov namreč dozoreva počasneje, vzrok pa je tudi ta, da za otroke še vedno v večini skrbijo matere, tako da nimajo vzornika istega spola, kot ga imajo deklice. Poleg tega so dečki manj občutljivi za mokroto na svoji koži

Strokovnjaki opozarjajo starše, naj se ne prepustijo paniki, če njihov otrok zaostaja. Nekateri starši pozno navajanje na kahlico pripisujejo svoji slabi vzgoji ali celo otrokovemu počasnemu razvoju, saj ga neprestano primerjajo z vrstniki. Saj veste - srečanje dveh mamic med opravki in besede "moj pa zna že sam na kahlico" lahko drugo mamico, katere otrok še ni dosegel te stopnje, zelo zaskrbijo. Starši zato včasih preveč pritiskajo na otroka. Strokovnjaki svetujejo, naj starši počakajo na otrokovo pobudo, saj bo tako odvajanje od plenic steklo veliko hitreje.

Kdaj gre za močenje postelje

Nenadzorovanje mehurja pa vendarle lahko postane problem. Večjim otrokom se predvsem ponoči dogaja, da jim "uide", kar je lahko povezano z veliko neprijetnostmi. "O močenju postelje govorimo, če deklica, starejša od petih let, vsaj enkrat na mesec pomoči posteljo ali če to stori deček, starejši od šestih let," razlaga Anica Mikuš Kos in dodaja, da se nehoteno močenje postelje med nočnim spanjem pri starejšem otroku imenuje nočna enureza.

Strokovnjakinja staršem razlaga, da je pri večini otrok močenje postelje le razvojno pogojen zaostanek, pri katerem ima veliko vlogo dednost, saj gre za počasnejši razvoj mišičja in živčevja, ki uravnavata odvajanje seča. Le pri zelo majhnem odstotku gre za posledico čustvene motenosti.

Stres povečuje težave

Življenjski dogodki in otrokovo počutje pa na obvladovanje mehurja zelo močno vplivajo. Tako lahko otrok, ki se ponoči že več let ni polulal v posteljo, spet začne močiti posteljo, ko pride v čustveno stisko. To se lahko zgodi na primer ob rojstvu bratca ali sestrice, hujših pritiskih v šoli ali domačih prepirih.

Močenje postelje lahko na otroka vpliva zelo negativno. Poleg pritiskov staršev, ki ga neprestano priganjajo in mu dajejo vedeti, da niso zadovoljni z njim, se mora soočati še z zasmehovanjem vrstnikov. O kakšnih počitnicah ali taboru ne gre niti razmišljati. Po drugi strani pa na nekatere otroke menjava okolja vpliva zelo pozitivno in v hipu premagajo svoje težave, ker so postavljeni pred dejstvo, da jih vidijo vrstniki. Na tiste, ki tudi v družbi vrstnikov ponoči močijo posteljo, pa takšne počitnice vplivajo zelo negativno.

Pomagajte otroku

Strokovnjaki imajo na zalogi kar nekaj nasvetov, ki lahko otrokom, ki postelje ne močijo zaradi bolezni, pomagajo, vendar ne gre čez noč. Anica Mikuš Kos našteva kar nekaj predlogov, med katerimi na prvo mesto postavlja ljubeče ravnanje z otrokom, da se ta v družini dobro počuti. Poleg tega je v večernih urah pametno omejiti količino popitih tekočin. Nekaterim otrokom pomaga to, da jih starši ponoči prebujajo in vodijo na stranišče. Vsekakor pa pomaga nagrajevanje za "suhe" noči. Možna rešitev je tudi ta, da se otrok podnevi poskusi navaditi na to, da nekaj časa zadržuje vodo in ne gre takoj na stranišče.

Za resne težave, ki jih s tovrstnimi "naravnimi" metodami ni mogoče odstraniti, so na voljo zdravila za otroke po šestem letu starosti. Obstajajo tudi tako imenovane električne budilke, ki jih namestimo na posteljo. Ta ob prvem znaku vlage zazvoni in zbudi otroka, da gre na stranišče.

Nekateri otroci so biološko nagnjeni k močenju postelje. Anica Mikuš Kos navaja, da je nočno močenje pogostejše pri:
- dečkih,
- otrocih, katerih sorodniki so v otroštvu močili posteljo,
- otrocih, ki so se rodili lažji od 2500 gramov,
- otrocih z motnjami vedenja,
- otrocih iz neugodnega družinskega okolja.

Sonja Primožič
www.dnevnik.si