Poganske korenine prostozidarstva


+++Prispeval/a: merijen dne ponedeljek, 15. oktober 2012 @ 10:35 CEST

Ena bistvenih in najbolj razpoznavnih znakov psihopatov je ta, da si le-ti vselej najdejo svoje fizične, ali psihične
žrtve, nad katerimi se potem izživljajo na 100 najrazličnejših načinov po možnosti v nedogled.

V izbiri metod svojega delovanja je njihova domiselnost praktično neizčrpna. V ospredju pa so vselej poniževanja , najnizkotnejše žalitve, nenehna izzivanja in provokacije po možnosti take vrste, da se žrtev končno odzove, običajno obrambno ,
kar pa je potem psihopatu že dovolj, da spremeni pozicijo v kateri sebe razglasi za žrtev , dejansko žrtev pa
za napadalca.

Torej toliko samo za teoretični opis, da se bo vedelo, da če ''srečate '' kakšno tako osebo, da je to tipičen model psihopata.

In naj še enkrat poudarim, ključna lastnost je IMETI ŽRTEV !

v kolikor določena oseba. ki bi ji sicer vi pripisali
psihopatske lastnosti, vendar tega ne izkazuje s tem, da se še in še izživlja nad določeno osebo-žrtvijo, potem vam povem, da potem to ni '' ČISTO NORMALEN PSIHOPAT '',

kajti ravno to, non-stop izživljanje nad določeno osebo,
( ali več osebami )

RAVNO DOKAZUJE, DA GRE ZA PRAVEGA PSIHOPATA.


[ Odgovori na to | Prijavi zlorabo | # ]





Poganske korenine prostozidarstva


Prispeval/a: merijen dne ponedeljek, 15. oktober 2012 @ 11:23 CEST
Pri tem mojem zadnjem komentarju je po naključju izpadel podnaslov pod originalnim naslovom članka, o poganskih koreninah prostozidarstva, ki bi se moral glasiti ''Psihopati so med nami'', kar je seveda , kot realno dejstvo , več kot jasno razvidno iz slednjih L. komentaarjev.
Seveda bi pa tudi lahko zapisali : ANARHO PROSTAKI so med nami..... ,/ kar omenja tudi Yoda / in seveda nesporno tudi drži.

Ker pa vse to nima nobene veze z vsebino članka in , da se k njej tudi povrnemo , naj navedem nekaj podatkov o tem , kdo so bili najbolj znani prostozidarji na slovenskem in še nekaj pomenbnih podatkov v zvezi s tem.
O tem v nadaljevanju. +++

IN KO BOSTE SREČALI TAKE LJUDI, KOT JIH OPISUJE ZNANI PSIHOTERAPEVT V SVOJIH ZAPISIH, SE JIM OGNITE NA TAUŽENT KILOMETROV. TAKI TI ZNAJO ZJEBAT ZNAJNE. KER SEM TRD V SVOJIH NAČELIH SE NE IUSTIM JEBAT TAKIM NAKLADAČEM.

Histeričen človek je tisti, ki ni nikoli zadovoljen s svojim dejanskim življenjem in sposobnostmi, marveč si vedno želi pred drugimi veljati več, kot je v resnici. Bistvo histeričnega človeka je potemtakem v bolestnem uveljavljanju samega sebe. Zato je tak človek poln samega sebe. V globini njegove osebnosti tiči čezmerna sebičnost, egoizem, ki zahteva, da se mora ves svet vrteti okoli njega, kot da so vsi ljudje in vse stvari zaradi njegovega lastnega jaza na svetu.
Zato je pri histeričnem človeku že jedro osebnosti samo bolestno, načeto, nagnito. Navaden živčen človek ali nevrotik ostane v svojem osebnostnem jedru še vedno zdrav, nedotaknjen in gospodar položaja; nanj se lahko zanesemo, pri njem je duševnost zdrava, čeprav so živci v svojem delovanju slabotni in preobčutljivi, zato ohranja v glavnem zdrav odnos do sveta. Zdravega jedra v njegovi osebnosti ni več. Vse je samo še zunanji videz in menjajoča se lupina; od tod znano razmerje histerika do sveta in do ljudi. Pri histeriku nagibi nikoli niso pristni in iskreni, najsi ravna na zunaj še tako lepo in nesebično, vedno je gonilna sila njegovega mišljenja in dela poveličevanje lastnega jaza. Njegova doživetja niso neposredna in pristna; vedenje je narejeno in prisiljeno; sam se ne zaveda, da pravzaprav več ne loči videza od pristnosti. Vse njegovo življenje je eno samo gledališče s stalno menjajočimi se vlogami, ki jih igra, kakor pač zahteva bolestna potreba po uveljavljanju lastnega jaza. Hkrati ima pa vedno občutek, da mu svet te potrebe ne zadosti, da ga v tej potrebi ne razume ali ga noče razumeti. Zato mora vlogo vedno spreminjati. Stalno posega po novih oblikah in sredstvih, s katerimi skuša pritegniti pozornost nase in uveljaviti samega sebe. Tak človek je neskončno častihlepen. Nikoli ni dovolj počaščen.
Pa ni treba iti v mesto med razvajene in pomehkužene meščane, srečamo jih tudi med kmečkimi ljudmi. Histerika med njimi spoznaš lahko na gostiji ali ob kaki drugi slovesni priložnosti, če je bil povabljen, a se povabilu ni odzval, češ da ni bil prav povabljen. To so ljudje, ki niso nikoli dovolj povabljeni in ki nikoli ne sede na dovolj častnem mestu. Ko pride na slavnost, se dela skrivljeno ponižnega, češ da je za njega vse dobro, pozneje pa še leta in leta govori, kako je bil zapostavljen.
Prav tako tem ljudem ne moreš biti nikoli dovolj hvaležen, ker vsako uslugo in dobroto izkazijo ali pa celo naravnost vsiljujejo samo z namenom, da bi si človeka podjarmili z obveznostjo večne hvaležnosti. Lahko storiš, kar hočeš, nikoli se jim ne moreš oddolžiti.
Ravno tako so ti ljudje neizmerno ljubosumni. Njihov bolestni gon po uveljavljanju lastnega jaza ne prenese tekmeca. Ob vsaki pozornosti in naklonjenosti, ki jo kdo drug poleg njih uživa, se čutijo hudo prikrajšane. To so neumorni snubci vseh src in vsake njihove naklonjenosti, a ne iz ljubezni do njih, ampak iz ljubezni do sebe. Kakor hitro pa čutijo, da je to njihovo prizadevanje neuspešno, se njihova ljubezen sprevrže v sovraštvo. Človek, ki so ga prej hvalili, je na mah najslabša prikazen v njihovih očeh in zato tudi v njihovih ustih. Histerik pada iz skrajnosti v skrajnost. Kdor je zmožen strupenega in maščevalnega obrekovanja, naj se išče pod tem naslovom. Zato histeriki tudi radi pišejo anonimna pisma, v katerih tako rekoč iz zasede spuščajo v strup namočene puščice na zasovraženega človeka. Mere histerik ne pozna v ničemer. Kadar misli, da bo sebe uveljavil z ljubeznivostjo, dovtipnostjo in veselim nastopom, je tak, da vse zabava in pritegne pozornost vse družbe nase. Če pa vidi, da je ob njem nekdo, ki ga po vrednosti in dovtipnosti presega, se na mah spremeni v sočutja potrebnega nesrečnika, ki skrivnostno ali pa mučeniško molči, da se vsi sprašujejo, kaj mu je. Tako jih prisili, da ga morajo vsi tolažiti in se zanj zanimati.
Zlasti pa se histerikom rada krivica godi. Med njimi je poseben tip tako imenovanega tožljivca in prepirljivca, ki nikjer z ljudmi ne shaja, ne da bi se z njimi sprl, pri čemer je seveda on čisto nedolžen. To so kverulanti, ki imajo vedno opravka s sodiščem, hitro gredo tožit zaradi razžaljenja časti, če pa tožbo izgubijo, očitajo pričam, da so krivo pričale, odvetniku, da je bil podkupljen, in sodniku, da je pristranski. Pri tem si seveda naprtijo nove nasprotnike in je svet dejansko vedno bolj zoper nje.
Posebno moški histeriki radi sumničijo, da jih ljudje ne marajo, da jih zasledujejo, da imajo kaj zoper nje, da jih hočejo izpodriniti; tako s podobnimi očitki ne le pozornost nase obračajo, kar je pristno histerično, marveč tudi svoj položaj resnično otežujejo.
Pristno histerična lastnost je tudi podpihovanje. Podpihovalci ali intriganti so pravo zlo za človeško družbo, žal, niso redki. Podpihovanje izhaja iz iste osnovne potrebe: bolestno uveljaviti samega sebe, v tem primeru s svojevrstnim vmešavanjem med dva človeka ali dve skupini ljudi. Pri tem je glavno sredstvo seveda pristno histerična hinavščina, združena s prav tako pristno lažnjivostjo. Ko govori s prvim človekom, mu je sladek in zaupen, potrpežljiv in dobrohoten, da vse izvleče iz njega, hkrati udriha po drugem in se dela velikega njegovega nasprotnika; ko pa govori z drugim, je tam prav tako zaupen in priliznjen ter mu vse pove, kar je prej iz prvega izvlekel. Vse po istem znanem starem pregovoru: »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima!« Ta dobiček je seveda v povzdigovanju lastnega jaza.
Posebna poteza tega tožljivega in podpihovalnega značaja je njegovo tiholazništvo. Vsakdo pozna ljudi, ki silno radi delajo zaupne obiske. Cele ure in dneve posedajo in zaupno kramljajo, prav osebna potreba jim je vse to. V tem kramljanju znajo biti zelo »skromni« in »nesebični«, večkrat celo nežni. Neverjetno spretnost imajo v prikrivanju svoje sebičnosti in prikažejo tako svojo osebnost v čudovito požrtvovalni luči. Vsi razgovori so usmerjeni vedno v veliko zaskrbljenost zdaj za tega, zdaj za onega. Le bistro in zelo pazljivo oko bo opazilo, da pri vsem tem zelo načrtno in hkrati silno previdno odlagajo strup, s katerim imajo namen ohromiti zdaj to, zdaj ono osebo.
Pri vsem tem se niti ne zavedajo, da je laž njihova »življenjska forma«. Histeriki naravnost fantastično lažejo. Spočetka morda zavestno, a polagoma se sploh laži več prav ne zavedajo. Prešla jim je v meso in kri. To velja za vse odtenke histeričnih karakterjev, prav posebno pa še za tako imenovane širokoustneže, ki se bahajo z velikimi osebnostmi, češ da imajo osebne stike z njimi, z izrednimi uspehi v preteklosti, čeprav jih ne more nihče potrditi, z izrednimi načrti za prihodnost, s patenti, ki so jih iznašli itd.
Posebno poglavje histerične zlaganosti in menjave vlog pri bolestnem uveljavljanju lastnega jaza so histerikove bolezni. Histeričen človek se večkrat napravi bolnega, ali pa se celo sam namerno poškoduje, »uprizarja« poizkus samomora in ga napoveduje samo zato, ker vidi v tem zadnje zatočišče in še edino prehodno pot za dosego svojega cilja. Tako namreč prisili svojo okolico vsaj za nekaj časa, da mu izkazuje večjo pozornost in sočustvuje z njim, občuduje njegove žrtve in njegovo mučeništvo.
Tako histerik iz bolezni iztisne tako imenovani »drugotni dobiček«. Eden izmed teh drugotnih dobičkov je tudi v tem, da si pripravi pot do zdravnika: telesnega in po možnosti tudi duševnega. Če je ženska, nam predstavlja utelešen tip pristne »koprnele«. Zdravniku odslej prinaša svoje bolečine. Gostobesedno mu razlaga svoje telesno in duševno stanje. Ure in ure jo mora poslušati, če pa dobi vtis, da ni več ves zavzet za njene potrebe mu očita in tako se zapleta v »začarani krog«. K njemu prihaja zato, da bi dobila zadoščenje svoji nezadoščeni naravi, a prav pri njem doživlja novo razočaranje in zato novo potrebo po tolažbi. Zato tudi zdravnika menjava ali poslušalca oziroma partnerja. Histerik je strahoten morilec človeka. Ko pride v sobo, vas nagovori: «Saj vem, da me ne marate, pa kljub temu pridem!« Ko že dve uri pri vas sedi, pa reče: » Saj vem, da ste me siti, pa še nalašč ostanem!« Enkrat vam reče: »Vi me sploh ne razumete in mi stalno krivico delate«. Drugič pa nasprotno: »Vi me ne jemljete resno! Mene je treba trdno prijeti, potem pomaga«!
Tako se nam histerik izkaže kot najbolj brezobziren ubijalec časa. Smisla za čas sploh nima. Nekam v večnost je potopljena njegova, neugasljiva žeja po uveljavljanju lastnega jaza. Freud in njegovi somišljeniki trdijo, da je ozadje vse te nezadoščenosti v spolnosti, zato so histerične žene v zakonu tudi s te strani neznosne, ker se je njihov gon izprevrgel in so hladne, zato pa bolestno iščejo nadomestila v drugi smeri. Tako mož stoji kot onemel pred njo; z nobeno stvarjo je ne more zadovoljiti. Zato so tako imenovani histeriki kar neverjetno močnih živcev, ker prevzamejo nase ogromno napora in razburjenja in bi drugi na njihovem mestu ne samo tega ne zmogel, ampak tudi že davno propadel.

KDO SE NAJDE V TEJ DIAGNOZI?????????
NE BOM UGIBAL, ker so se sami razkrili s svojo nasilnostjo.
¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨

Ali je možno tukaj na pozitivkah pisati z rdečimi,m ogoče tudi vijoličastimi črkami. kaj ko bi tem histerikom dovolili tudi pisanje v 3D tehniki.

PS; sem samo opazovalec in kritičen do biblijskih in ostalih fanatikov.

[ Odgovori na to | # ]