Recenzijo knjige Jeana Zieglerja je pripravil Luc Guillorij

Dobro poznani aktivist in pisatelj Jean Ziegler je posebni poročevalec Združenih narodov o pravici do hrane in je ob tem višji profesor na Univerzi v Ženevi in na sorbonski univerzi v Parizu. Uči sociologijo in je napisal veliko knjig, vključno s knjigami o lakoti. V svoji knjigi L'Empire de la Honte (Imperij sramote) je pojasnil mehanizem, ki omogoča večnacionalnim združbam, da se obnašajo kot novi fevdalni vladarji in kako uporabljajo dolg kot orožje za množično uničevanje, da bi prisilili nacionalne vlade in njihovo prebivalstvo, da svojo neodvisnost in svobodo predajo bogatim delničarjem.

"Eu tenho cola, porque no tenho vida" - vdihujem lepilo, ker nimam življenja," je majhno dekle v Recifu, v Braziliji, dejalo Jeanu Ziglerju, ko je preučeval vpliv dolgov in lakote v tej državi. Resničnost lakote ali bolnih otrok brez upanja, prihodnosti, izobraževanja ali družinskega življenja lahko neposredno pripišemo zunanjemu dolgu države in njenim odnosom z bogatimi državami in večnacionalnimi posli, pravi Ziegler.

Med letom 1964 in 1985 je dolg Brazilije narasel za 50 odstotkov zaradi vojaških stroškov, ki si jih je država naprtila z izgovorom zagotavljanja "nacionalne varnosti". Zunanjim investitorjem je bila ponujena stimulacija, denimo znižanje davka in druge finančne koristi, toda ker Brazilija ni mogla sprejeti takšnih ukrepov, je morala pristati na finančno odvisnost od Mednarodnega denarnega sklada, od Eximbank (agencije ameriške vlade, ki nudi pomoč pri financiranju in lajšanju uvoza in izvoza) in drugih zasebnih bank na zahodu.

Past dolgov

Leta 1979 je Amerika povišala svoje obresti in Brazilija je padla v dolžniško krizo, ker je morala najemati nova posojila, da bi lahko izplačevala obresti prejšnjih posojil. Več let kasneje se je predsednik Fernando Cardoso odločil povišati obresti, da bi na ta način pritegnil nujno potreben zunanji kapital. Neposreden učinek na majhne posle je bil uničujoč; ker niso mogli dobiti posojila, so morali zmanjšati svoje dejavnosti in odpustiti zaposlene. In kar je bilo še huje, poviševanje obrestnih mer je vzpodbudilo špekulacije. Tako tuji kot domači investitorji so jemali osebna posojila z visokimi obrestnimi merami z namenom, da kupijo Brazilske vladne obveznice.
Ko se je Brazilska kriza poglobila, so zahodne banke in Wall Street postale zaskrbljene za svoje investicije in premoženje v brazilskem kmetijstvu, industriji in storitvah. Da bi končali to vrtenje po spirali navzdol je vstopil Mednarodni denarni sklad z do tedaj največjim poroštvom - posojilom v vrednosti 30 milijard dolarjev v letu 2002. (Ironično, ne dolgo pred tem je Mednarodni denarni sklad Argentini zavrnil pomoč s podobnim reševalnim paketom.)
Kombinacija "velikega pritiska Wall Streeta" in reševalnega sporazuma Mednarodnega denarnega sklada je povečala pritisk na brazilsko vlado, da nadaljuje s privatizacijo v rudarstvu, telekomunikacijah ter na področju naftne in električne industrije. Nezaposlenost se je vrtoglavo povišala in milijarde dolarjev vrednosti nacionalnega premoženja je bilo prodanega večnacionalnim korporacijam.

Pogoj ob izdanih posojilih Mednarodnega denarnega sklada je bil, da se brazilska vlada obveže, da bo ohranila ekonomsko rast na ravni 3.75 odstotka letno. To je upnikom zagotavljalo, da bo Brazilija zmogla vrniti dolgove in obresti. Neposredna posledica tega so bili spodsekani proračuni namenjeni sociali. S tem je bila dobrobit najrevnejšega dela prebivalstva žrtvovana za odplačevanje dolgov.
Pretresljivo pri tem je, da Brazilski primer ni osamljen, ampak ga lahko vedno znova najdemo v mnogih deželah in oblikah povsod po svetu, pravi Profesor Ziegler. V svoji knjigi podaja veliko ponazoritev z zelo raznolikimi in podrobno obdelanimi primeri, od Mongolije do Etiopije in drugih zelo zadolženih narodov. Čeprav se vzorci razlikujejo, se vsi primeri končajo na podoben način: z naraščajočo revščino in milijoni brezdomcev in prikrajšanih ljudi.

Nove fevdalne sile

Kaj se skriva za pojavom, ko cele države obubožajo in so prisiljene žrtvovati dobrobit svojega lastnega prebivalstva tujim finančnim institucijam? Po mnenju Zieglerja so večnacionalne korporacije nove fevdalne sile. Njihov namen je do skrajnosti povečati dobiček, ne glede na ceno, ki jo mora plačati človek in narod v obliki izgubljenih služb, razsutega socialnega skrbstva in v skorajda neobstoječi javni porabi. Za cilj imajo odstraniti nacionalni nadzor in "socialne ovire" in na ta način pridobiti nadzor nad bogastvom posameznih dežel.

Da bi dosegli svoje cilje, namenoma povzročajo pomanjkanje služb, kapitala in premoženja, da bi dobile nadzor nad globalno ekonomijo sistema. Za ponazoritev: v letu 1964 je bil globalni dolg 122 dežel v razvoju 54 milijard dolarjev; danes je 2000 milijard dolarjev. Obenem je neto donosnost 500 najmočnejših čezcelinskih korporacij 15 procentov na leto. Po podatkih Standard & Poors, znašajo finančne rezerve 374 največjih korporacij kakšnih 555 milijard dolarjev. Navkljub temu še naprej povzročajo zmanjševanje zaposlenosti, znižujejo dnino in omejujejo porabo za socialne zadeve.

Orožje za množično uničevanje

V letu 2003 je znašala skupna mednarodna 'pomoč', ki jo je prejelo 122 dežel v razvoju 54 milijard dolarjev; vračanje dolga dežel v razvoju upnikom pa je znašalo težkih 436 milijard dolarjev. Dolg, pravi Ziegler, je novo orožje za množično uničevanje, ki ga sodobne fevdalne sile uporabljajo za zasužnjevanje celih držav.
Dobro poznano britansko gibanje nevladnih organizacij Jubilej 2000 je izračunalo, da zaradi dolgov vsakih pet sekund umre en otrok. Zadolžene vlade z juga prejemajo posojila z obrestnimi merami, ki so pet do sedemkrat višje kot obresti na finančnih trgih. Samo letno odplačevanje dolgov jim preprečuje kakršnekoli naložbe v javne šole, bolnišnice in socialno varnost, medtem ko vzdržujejo policijski in vojaške proračun, da bi zaščitili tuje investicije, pravi Ziegler. Med letom 1992 in 1997, je Kamerun namenil 4 odstotke svojega proračuna socialnim službam, 36 pa za povračilo dolgov. V Keniji sta bila ta deleža 12, oziroma 40 odstotkov in v Zambiji 6, oziroma 40 odstotkov.

Čeprav večina teh držav odplačuje dolgove, njihov zunanji dolg še naprej raste. Razlogov za stalno povečevanje dolgov je več:

- večina držav proizvaja osnovne surovine in uvaža opremo, cena katere je v zadnjih 20 letih izjemno narasla.
- nebrzdana korupcija je s potuho zahodnih bank elite vodila do tega, da je pristala na organizirano koruptivno prakso;
- astronomske dobičke ustvarjene s posli v deželah v razvoju nadzirajo delničarji bogatih industrializiranih držav in jih usmerjajo nazaj na zahod. Teh dobičkov običajno ne prenesejo v lokalne valute ampak v ameriške dolarje ali druge glavne mednarodne valute;
- večina večnacionalnih podjetij v deželah sveta v razvoju imajo patente in prejemajo patentne pristojbine, ki jih prav tako prenesejo na zahod.

To je po mnenju Zieglerja način, kako dežele v razvoju izgubljajo svojo sposobnost, da skrbijo zase. Njihov vir prihodkov kradejo zahodni upniki. Leta 1970 je bil celotni zunanji dolg Latinske Amerike 60 milijard dolarjev. Leta 1980 je bil 240 milijard dolarjev in leta 2001 je dosegel 750 milijard dolarjev. Vsak posameznik v Latinski Ameriki dolguje zunanjim upnikom v povprečju 2250 dolarjev.

Ziegler dokazuje, da se prepad poglablja. Pravi, da je bilo pred štiridesetimi leti 400 milijonov ljudi stalno podhranjenih. Danes se je to število podvojilo na pretresljivih 842 milijonov ljudi. Medtem je dobičkovnost lastniškega kapitala (ROE) 500 najmočnejših nadnacionalnih podjetij v Ameriki od leta 2001 ostala na stabilni 15 procentni ravni. Globalni kapitalizem, pojasnjuje Ziegler, je dosegel stopnjo, ko doživlja stalno ekonomsko rast, ne da bi ustvarjal nova delovna mesta in ob skoraj nični rasti kupne moči potrošnikov.
Kar Ziegler poudarja je, da to ni samo vprašanje dobička in izgube, obrestnih mer in investicij. Gre za udomačeno nasilje, za lakoto in smrt v deželah, ki so na ta način oplenjene in oropane. Na ulicah brazilskih mest je bilo v letu 2002 po ocenah ubitih 4,000 otrok. Pomanjkanje vzgoje, primernih stanovanj in hrane, odsotnost zdravstvene oskrbe, plačanega dela in varnosti, tako kot tudi izguba osebne neodvisnosti, postavlja veliko število ljudi v položaj, ko postane življenje nesmiselno.

Vojni spopadi v službi globalnih fevdalnih vladarjev

Toda Ziegler gre še korak naprej. Pravi, da politiko izkoriščajo tako, da služi finančnim interesom ogromnih konglomeratov. Koalicijska vojna, ki jo je vodila Amerika, je imela zelo pomemben strateški namen: ne le, da ima Irak druge največje naftne rezerve, ampak so naftne rezerve, zahvaljujoč posebni geologiji, samo nekaj metrov pod zemljo. Proizvodnja sodčka surove nafte v Teksasu stane deset dolarjev; v Iraku pa stane enak sodček manj kot dolar.

Navajajoč New york Times Ziegler pravi, da je v prvem četrtletju leta 2004 neto dobiček sedmih glavnih naftnih podjetij zrasel za 43 odstotkov. Podobno so druga velika podjetja za proizvodno orožja in vojaške elektronike zaradi stalne "vojne proti terorizmu", ki jo bije ameriška administracija, doživela vrtoglave dobičke.

Ali se lahko zadolžene države uprejo nadvladi Mednarodnega denarnega sklada, se sprašuje Ziegler? Ne, odgovarja, kajti vsakič, ko se obrnejo na Mednarodni denarni sklad, morajo napisati 'pismo o nameri', v katerem svojo neodvisnost dobesedno predajo upnikom. Obstaja temeljna zavestna strategija 'kozmokratov', da se z namenom doseganja velikanskih dobičkov tiste na dnu ohranja v skrajni revščini. Nadaljevanje tega sistema oderuštva temelji na stalnem zasužnjevanju celih narodov.

Francoska revolucija leta 1789 je predstavljala korak naprej na poti do politične demokracije in je bila deloma tudi vir navdiha za Splošno deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948. V 20. stoletju so Združeni narodi poskusili zagotoviti svetovni mir in na mnogih področjih človeških prizadevanj je bil narejen dejanski napredek. Toda sedaj doživljamo najbolj brutalni napad na neodvisnost ljudi s strani nove fevdalne gospode. Z navajanjem Gracchus Baboeufa, ene vodilnih osebnosti Francoske revolucije in načelnika revolucionarne skupine 'Zarota enakovrednih', Ziegler zaključuje, da moramo "poiskati skupno dobro" in prepoznati, da so pravica do sreče, dostojanstva, hrane in svobode bistvenega pomena za človeštvo. A za vse to bo potrebna popolna preobrazbo družbe.

Share Slovenija