Piše: Taja Vetrovec v novih Misterijih www.misteriji.si

Nadčasnost gozdnega sveta in njegova tišina odpirata svet čustev in modrosti
»Človek in gozd imata skupen jezik. Jezik čustev,« pravi Jaka Šubic (031/685 178), gozdar in geomant po poklicu, naravovarstvenik gozdov, po duši pa prijatelj dreves in gozdnih bitij, ki nam odpirajo svet čustev in modrosti, kadar se prepustimo nadčasnosti gozdnega sveta in njegovi tišini.

Ta spoznanja, občutja in bogato znanje o gozdu in njegovih vplivih na ljudi posreduje tistim, ki jih to zanima; da najdejo jezik narave znotraj samega sebe. Tudi otrokom. Zanje je napisal Škratove pripovedi. Ampak kar je napisano tam, velja tudi za nas odrasle, ko se želimo povezati z našimi notranjimi stanji in intuicijo.

Lahko primerjamo drevesa, gozd s človekom?
Vsako drevo je samo zase. Šele ko sebe v popolnosti zaživi, se zlije v celoto. V naravi, v gozdu, ni nikogar, ki bi narekoval, ni vodje skupine, ni tekmovalnosti. Je le sodelovanje in zlitje. Ko smo pripravljeni gledati s srcem, začutimo v gozdu ljubezen, toploto. Ljubezen je temeljna snov našega življenja. Če smo naravnani v ljubezni, so nam odprta vsa vrata, ne samo človeška, tudi vrata v skrivnostni svet gozda. Tu vsakdo najde svojega škrata.

Škrata?
Da. Škrat je v čustvenem svetu gozda igrivost, nagajivost, modrost. Saj modrost biva v vsakem izmed nas.

Kaj nas nauči gozd?
Predvsem prisotnosti. Samo biti. Biti to, kar smo. V skladu z lastno naravo in sprejemanjem okoli nas in v nas. Navadno mislimo, da se v gozdu nič ne spreminja in se nič ne dogaja. Pa ni tako. V delčku sekunde se lahko povsem spremeni vse. Tudi Zemlja je organizem, podvržen spremembam. Toliko je vsega znotraj tega, čeprav na zunaj ni videti …

Denimo …
Ko je padla množica dreves med viharjem na Pokljuki in v Kamniku, je šlo za velik premik zavesti. Če je Zemlja naredila tak premik, je dobro, da ga naredi tudi človeštvo, če hočemo še biti tukaj. Sicer nas bo izpljunila nekam drugam. Očitno hoče Zemlja naprej in jo kuha in ima vročino. Vsaka bolezen, simptom opozarja na neka neskladja znotraj organizma.

Kako vzpostavimo stik z gozdom?
Tako, da se mu poklonimo, mu izkažemo spoštovanje in ga zaprosimo, da nas sprejme. Ko se podamo v gozd, in če smo pozorni, vedno opazimo nekakšen gozdni portal, vrata v gozd. Prav je, da pred vstopom v gozd potrkamo na ta vrata. Se najavimo, preden vstopimo, morda povemo, s kakšnim namenom prihajamo, ali pa se samo prepustimo gostoljubju gozda, da nam postreže, kar nam je v tistem trenutku namenilo. S tem, ko se prepustimo gozdu, prisluhnemo in se prepustimo tudi našemu naravnemu ritmu znotraj nas.

Ali pridemo v gozd s pripravljenim vprašanjem?
Rekel bi bolj z določenim namenom. Bolj kot natančno izbrano vprašanje je pomembna naša polna prisotnost, pozornost, ponižnost. In prepuščenost vibracijam gozda. Zato pa se je dobro najprej ustaviti in umiriti, predvsem pa prisluhniti.

Dobivate prave odgovore?
Sam sem na začetku hodil v gozd ali se povezoval z drevesi z določenimi vprašanji, zdaj pa se samo prepustim zavestni pozornosti. Tako dobimo prave odgovore, take, ki jih potrebujemo v tistem trenutku. Ko prepuščamo odgovore svojemu umu, ni nujno, da vedno dobimo tisto, kar je v danem trenutku res pomembno.

Vstop v gozd je lahko tudi brezčasje. Daje nam možnost biti v tem trenutku ali pa v neskončnosti, kjer se naše misli ustavijo in se potopimo v svoj notranji svet, v katerem najdemo bistvo, bistveno sporočilo o nas samih in o tem, kdo smo in zakaj smo tukaj.

So za to potrebne kake priprave?
Pozornost, izmenjava in zlitje so koraki, ki peljejo v povezavo z naravo. Pozornost dosežemo, ko se umirimo. Preprosto se ustavimo, usedemo in čakamo, dokler nas sam prostor ne povabi. Tišina je zelo močan medij. Je najmočnejši zvok. Tudi gib in ples ali zrenje v nekaj, kar te pritegne … ali pesem, zvok, lahko tvoj notranji zvok ali zvok prostora samega. Vse to so lahko povezave, prek katerih pridemo v stik s čisto energijo gozda.

Ali je pomembno, s katerim drevesom vzpostavimo stik?
Fizično je večina dreves v naših gozdovih mlajših od sto petdeset let. Dočakala pa naj bi do petsto let. V primerjavi s človeškim življenjem so na ravni najstnika. Imajo najstniško dušo. Manjka pa jim umirjenosti in modrosti, mehkobe, kar imamo, ko gremo čez določeno obdobje zrelosti in začnemo živeti sebe.

Imajo pragozdovi več modrosti?
Seveda imajo več modrosti.

Podrta drevesa?
Včasih je dobro prisluhniti tudi podrtim drevesom. Prinašajo blagost, modrost, umirjenost. Rastoča drevesa so prevelika, previsoka, odmaknjena, predvsem za otroke. Otroci imajo radi podrta drevesa, ki se s krošnjo dotikajo tal. Otroci začutijo to prizemljenost, predstavlja jim naročje varnosti. V ljubljanskem Tivoliju je kar nekaj teh padlih dreves.

Ali radost in smeh, opazila sem, da se radi smejete, izhajata iz povezanosti z gozdovi?
Obojega je v našem življenju premalo. Predvsem ta naša notranja radost je pomembna. Otroci se smejijo od znotraj, skozi oči. Ko sem kazal otrokom iz osnovne šole vilinski ples, s katerim sproščamo napetosti, se zlivamo s prostorom in počasi umirjamo telo ter se preselimo v svojo notranjost, je neka punčka rekla: »Na notr’ se smejem.«

Kakšno večje darilo lahko dobiš iz gozda kot to? In ko nam je neprijetno, se lahko vrnemo na ta naš notranji občutek, ki smo ga doživeli z gozdom. Glasen krohot pride samo do naslednjega vogala, ta notranji smeh, notranji zvok, pa je močna vibracija, ki se širi iz globine srca navzven in lahko potuje zelo daleč.

Kako se povežemo z gozdom, kako se sporazumevamo z drevesi?
Najbolje je, da vsak sam razvije svoj jezik, ki ga vzpodbudi prostor, v katerem se nahaja. Vsak prostor, vsak gozd je drugačen. Najbolje se je kar prepustiti in začutiti, kaj storiti v danem trenutku. Ljudje smo si različni in imamo tudi različne pristope: eni podrgnejo dlani in si jih položijo na obraz, drugi zaprejo oči in poslušajo glasove, tretji kar padejo v gozd. Ni nekega za vse veljavnega načina.

In tekanje?
Veliko je že tega tekanja po gozdovih. Jogging. To so začetki. Če greš teči skozi gozd, je dobro, da se, ko vstopiš v gozd, najprej ustaviš, se usedeš, si vzameš pet minut, se umiriš in začutiš prostor, potem pa tečeš. Potem je ta tek drugačen. Zajemaš energijo gozda na drug način.

Kako vemo, katero je tisto pravo drevo, s katerim naj se povežemo v danem trenutku? Ali imajo pri tem kakšno posebno vlogo določene drevesne vrste?
Lahko je povezano s tem, ni pa nujno. Drevesne vrste imajo neke svoje značilnosti, ki v določenem trenutku lahko sovpadajo z določenimi lastnostmi, vedenjem, vrednotami ali identiteto, ki jih človek išče.

Katero drevo vam je najljubše?
Meni je zanimiva jelka. To je drevo, ki mi je pisano na dušo. Jelka ima rada vodo, raste pa na kraških tleh, ki so suha. Sama si vzdržuje preskrbo z vodo. Na nek način nas uči, da smo tisto, kar zares rabimo za življenje, vedno zmožni tudi ustvariti.

Je pokončna in čvrsta, zaradi te vode pa navznoter izredno mehka in pretočna. »Bodi čvrst, pokončen, ampak mehek,« me je pri petju učila Mojka iz Vedune. Drevo pokaže, kako to dela, to pretočnost. Ko sem nekoč vprašal otroke, ali čutijo vodo v tem drevesu, je neka punčka rekla: »Ja, cela reka gre po drevesu navzgor.« To je ta pretok, ki ga lahko začutimo v gozdu.

Vodite, poučujete ljudi, preden se spustijo v to izkušnjo?
Jaz ne poučujem ljudi. Samo pomagam jim, da se spomnijo. Po Platonovi teoriji spominjanja so nekatera vedenja že v nas. V gozdu lahko delamo gibalne vaje, plešemo vilinske plese ali uporabljamo druge meditativne tehnike, lahko pa se samo prepustimo prostoru in delamo tisto, kar občutimo, sledimo pozivu gozda in se prepustimo tistemu trenutku.

Če se pretirano obremenjujemo z raznimi tehnikami in pravili, se podaljša čas, da pridemo do svojih lastnih uvidov in modelov. Čas je krajši, če začneš že od začetka sam s svojim lastnim pristopom. Moja naloga je le, da z določenimi drobci vzpodbudim to, kar je že v vseh nas.

Naša pristnost in naša lastna resnica.

Gib in ples sta spremljevalna povezovanja z gozdom. Kako nas povežeta z njim?
Na prvem koraku odplavljata odvečne misli iz uma, v nadaljevanju pa te to potegne v zlitje s prostorom v smislu dajanja in prejemanja. En gib daš, podariš prostoru in dobiš neko drugo vibracijo nazaj. Ta izmenjava, sprejemanje in dajanje, se lahko dogaja kot pogled, zrenje, tišina, notranji zvok. Lahko na primer podariš drevesu tisto, za kar misliš, da nimaš, in dopustiš, da ti podari tisto, za kar on misli, da nima.

Kako lahko podarimo nekaj, česar nimamo?
Gre za ozaveščanje določenih stvari, ki jih imaš morda skrite v nekem pozabljenem predalčku, skriti talent, neodkriti potencial, novo možnost … Tudi v smislu iskanja novih idej. Tudi pri ljudeh s pogovorom nastajajo nove ideje, nova bitja, nove pozornosti. Ena in ena ni vedno dva, je lahko nek presežek, nekaj več, nekaj čisto novega.

Pomembno je razmišljanje, kaj lahko daš, kaj lahko podariš, in če ti nič ne pade na pamet, daš tisto, za kar misliš, da nimaš.

Ali je možno, da preveč dajemo ali da včasih ne zmoremo sprejemati kakšnih darov, bližine, ljubezni? Kako to občutimo v gozdu?
To občutimo. Ali grem lahko v drevo? To je osebna stvar. Samo postaviš se poleg in stojiš. Ni potrebe, da se ga dotikaš ali da ga objameš. V nekem trenutku začutiš, ali te potegne vase, tvoja druga telesa seveda, ne fizično. Čakaš in prosiš. V srcu dobiš občutek, ali te povabi ali te zavrne. Tudi v življenju pri odločanju te lahko potegne, da nekaj narediš ali pa ne. Včasih so lahko razlogi na prvi pogled povsem iracionalni, ampak so pravi. Z občutki vidimo več, neko drugo celoto.

Ko smo nekoč z otroci opazili drevo, poraslo z mahom, smo šli do njega in prislonili lica na mehek mah. Občutili smo nežen dotik, kot da bi nam drevo dalo poljubček. En fantek pa ni hotel biti poleg. Rekel je: »Ne, me je strah.« Včasih nas je strah bližine, bojimo se sprejeti ljubezen, svojo lastno in ljubezen drugega.
Tako občutimo to tudi v gozdu. Ko prideš na stopnjo zlitja, je nekako drugače, ni več takega razkoraka med dajanjem in sprejemanjem. Bolj sta v ravnovesju.

Če si dolgo časa sam v naravi, posebej v hribih, pride do tega zlitja, zato gredo jogiji pogosto v gore in tam meditirajo tudi po več let.

Nekatere pravljice so povezane z nevarnostmi v gozdu …

Če greš v gozd s pravim odnosom in zaupanjem, ni nevarnosti. Ne dobiš borelije, nobeno drevo se ne bo podrlo nate in tudi nobena gozdna žival te ne bo napadla.

Za vživljanje v čustveni svet gozdov je izjemna pravljica Sneguljčica in sedem palčkov, ki ima glede tega pozitivno sporočilo. Sneguljčica je dobila svoje ime po snežnobeli polti. Takšni naj bi bili tudi mi, preden vstopimo v gozd. Miselno se ovijemo v belo barvo, tako notranje kot zunanje.

Pri odraslih to pomeni razblinjanje skrbi, strahov, pričakovanj, vzorcev, pri otrocih pa predvsem umirjanje in iskanje notranje radosti. Ob svoji stiski se je Sneguljčica zatekla v gozd. Toplo jo je sprejel svet palčkov, svet čustvenega sveta narave. Bilo jih je sedem, sedem mavričnih bitij.

Njihove barve predstavljajo določen pomen, podoben energijskim vrelcem, čakram, v človeškem telesu. Nekateri otroci še imajo sposobnost videnja palčkov, vsi pa smo ohranili sposobnost njihovega čutenja. Tako nas ob notranjem pogovoru z drevesom prevevajo različni občutki, lahko tudi barve, ki so naša notranja sporočila.

Nam lahko drevo nadomesti prijatelja?
Gre za celovitost. Vsak človek gleda na stvari malo pristransko, skozi svoje lastno življenje. Lahko se posvetuješ, ampak na koncu ugotoviš, da to ni to. V gozdu lahko pridemo do drugačnih uvidov. Tam je celota, pristnost.

Če želiš jasne napotke za svoje življenje, pojdi raje v gozd kot med ljudi. Seveda se ne moremo kar izolirati in do mnogih pomembnih informacij pridemo prav takrat, ko se srečujemo z različnimi ljudmi, naše prave odločitve pa so znotraj nas samih, tukaj v tišini narave.

Ali lahko pridemo do uvidov, če nas obdaja toliko materialnih stvari?
Dobro je to zmanjšati na minimum. Ni pa nujno. Tudi to je proces. Če si vzameš čas in greš na sprehod skozi gozd, dobiš določene uvide. »Ne zamenjam sprehoda skozi Tivoli za največjo galerijo v Parizu,« je nekoč izjavila Manca Košir.

Lahko se obdajaš doma z nekimi materialnimi stvarmi, ampak če narediš en skok ven iz tega, vidiš, ali jih potrebuješ ali ne. Morda res ugotoviš, da veliko tega ne potrebuješ. Predvsem je važno tisto pravo notranje občutenje. Do tam pa je nekaj stopnic. Za to je treba dozoreti.

Taja Vetrovec   

UČENJE JEZIKA GOZDA
Človek in gozd sta si različna, pa vendar podobna. Človek lahko fizično govori, drevo ne more, človek in drevo čutita, človeka in drevo skozi življenje vodijo duhovni vzgibi. Prav čutenje in duhovni vzgibi so jezik, ki nam omogoča, da se pogovarjamo. Gotovo ste se že sami sprehajali po gozdu.

Spomnimo se … Svet naših težav je začel bledeti, nepomembne zadeve so se razblinile, pojavila se je jasna slika o našem življenju in smeri, kam naj potujemo. Ne da bi se zavedali, smo se z gozdom pogovarjali.
iz knjige Jake Šubica Škratove pripovedi

Naše telo je popoln sprejemnik za nevidni svet narave. Še posebej močne so roke. Že Otona Župančiča je oče poučeval o vidnem in nevidnem svetu narave z roko, kar opisuje v Dumi:

Tvoja roka, moj otec, zemljé mi lepoto odpirala
in – čudo za čudom – zavese prirode odstirala;
ti kazal si njiv mi plodove, sprovajal me v les,
razkladal skrivnosti glasov in družine dreves,
in vedela sva, kje kosi mladijo, kje drozdi,
kod divji mož hodi, kje vile se skrivajo v gozdi.
Oton Župančič, Duma

OBJEM TOPLINE
Ko se zagledamo v krošnje dreves, opazimo, kako se drevesa objemajo med seboj. Prav ta objem jim omogoča stoletja skupnega bivanja. Tako so varna pred močnimi vetrovi, žledom in snegom in … ni jim dolgčas, ko tako dolgo stoje na mestu.
iz knjige Jake Šubica Škratove pripovedi

HRAST – KELTSKI SVEČENIK
Kelti so častili drevesa, njihove staroste, druidi, so se ob velikih odločitvah posvetovali z mogočnimi hrasti. Lahko sedemo pod mogočen hrast, bukev, jelko – sami ali v skupini, poglobimo se v skupno ali osebno vprašanje in poprosimo drevo, da nam pomaga najti odgovor. Jasen odgovor dobimo v tišini plavajočih misli. Drevo preprosto ve, saj je bilo v prostoru že mnogo pred nami.
iz knjige Jake Šubica Škratove pripovedi

Bukev in njene zdravilne energije
Lastnosti:
vrednost, zaupanje
Glavno sporoČilo:
samozavest
UČinek na Čakre
Čelo
jasno in neomahujoče razmišljanje
grlo
občutek zaupanja, ki omogoča, da izrazimo svoje mnenje
srce
zaupljivost in pripravljenost za ljubezen
sončni pletež
čustva nas ne zamajejo
hara
dostop do lastne moči in vere v življenje

Bukev (Fagus) je eden najmogočnejših listavcev: njeno ravno deblo se dviga kot steber in doseže višino do 45 metrov. Bukev ima veličastno moč in vedro trdnost. Njene korenine se širijo daleč, a niso globoke, kot bi drevo za ohranitev pokončnosti komaj potrebovalo kaj več kot lastno samozavest. Raste lahko tudi med drugimi drevesi in vendar ohrani svojo posebnost.

Uspeva z veliko vitalnostjo in je izredno odporna.
Bukev odvrača napadalce: v bukovem gozdu je komaj kaj podrasti in ta drevesa redko obrasteta bršljan ali omela. Drug primer so antiseptične lastnosti smole, pridobljene iz bukovine. Ponekod velja prepričanje, da bukev varuje pred strelo. Še en dokaz bukvine odpornosti je njen les, ki je čvrst, težaven za obdelovanje in ga je težko upogniti v kakršno koli obliko, drugačno od njegove lastne.

Odpornost bukve izvira iz njene moči in samozavesti ter se ohranja brez napora. Biti moramo pokončni kot bukev: najti moramo stik z virom notranje moči, ki odpravlja konflikte, saj seva umirjenost in gotovost.

Bukvine energije
Naš vsakdanjik spremljajo številne bojazni in strahovi: pred boleznijo, nezaposlenostjo, smrtjo, za svoje bližnje, za naš ugled, strah nas je, da bi ravnali narobe. Ujeti smo v začaran krog, v katerem negotovost, ki jo občutimo, poraja nov strah, to pa vpliva na naše počutje in zdravje.

Samozavest bukve, ki je njena poglavitna lastnost, nas navda z vedrino, osvobaja strahu in odpira prostor za stik z našimi drugimi lastnostmi.

Odkrivanje samozaupanja
Pomanjkanje samozaupanja nas ne navdaja le z dvomi o nas in naših sposobnostih, ampak tudi o odkritosti in mnenju drugih: nezaupanje do drugih odraža naš dvom vase. Bukvina energija vrača samozaupanje in pomirja duha, da se znamo odločiti in oblikovati mnenje. Je tudi dragocena pomoč za zagotovitev samozaupanja, potrebnega za ukrepanje.

Zdravljenje duševnih posledic strahu
Pogosta posledica nezavedne notranje negotovosti, ki jo povzročajo ali naše lastne misli ali stik z drugimi, so težave s prebavili. Bukev spodbuja notranjo spremembo odnosa in tako telesa ne preplavlja več strah, ki ga je vznemirjal, ampak se odzove bolj harmonično. Vneto in boleče žrelo je pogosta posledica energijskih blokov zaradi strahu in pomanjkanja samozaupanja, zato pri njih koristi uporaba bukvine energije.

Premagovanje plahosti
Plahost nam preprečuje, da bi bili, kar res smo. Bukev pomaga, da se vidimo bolj pozitivno in z več zaupanja.

Odprava Šibkosti
Šibkost se kjer koli v telesu lahko pojavi zaradi občutka ranljivosti, ki ga poraja strah. Zlasti kitajska medicina priznava strah kot čustvo, povezano z ledvicami. Vse simptome šibkosti lahko odpravimo z bukvijo.