Piše: Matjaž Turinek

Ste že kdaj slišali za idejo »Community Supported Agriculture« ali CSA? Še ne? Potem vas vabim na kratko predstavitev tega izredno zanimivega koncepta direktne povezave kmetov in potrošnikov. V Sloveniji bi lahko to idejo poimenovali »Lokalno Podprto Kmetijstvo« ali pa »Skupnost Podpira Kmeta«. Vsekakor bi se nekateri vprašali: »Da bi jaz podpiral kmete? Zakaj le? Naj se znajdejo kakor vedo in znajo!« Hja, potem pa bi jaz takšnemu človeku odgovoril z vprašanjem, če mogoče sploh ve, kaj je tisto, kar ga drži pri življenju in od kod le-to prihaja (hrana namreč)? »Hrano se kupi v trgovinah, tam se dobi vse, kolikor le hočeš, pa še poceni je« bi se glasil odgovor marsikaterega modernega potrošnika. Hmmm... žalostno, a žal, takšno razmišljanje je dandanes vse bolj prisotno. Na srečo obstajajo tudi drugačni ljudje, takšni, ki razmišljajo; katere skrbi izvor njihove hrane ter kaj se dogaja z našim okoljem, lokalnimi skupnostmi, družbo; ki jih skrbi naša prihodnost. Takšni ljudje se zavedajo, da s svojimi odločitvami in navadami še kako vplivajo na svet okoli sebe.

In tukaj se začne zgodba o CSA-jih. Eden izmed prvih v 20. stoletju, ki je bil zaskrbljen glede prihodnosti kmetov ter družbe, je Rudolf Steiner. Govoril je o pravični ceni – takšni, ki omogoča normalno življenje tako kmeta kot potrošnika. Obenem je zagovarjal večjo povezanost med pridelovalcem in potrošnikom. Ne da skrb in odgovornost za Zemljo prevzamejo le kmetje: v le-to se naj vključijo vsi ljudje in pomagajo po svojih najboljših močeh, pa naj bo to finančno, fizično ali miselno. Skok v šestdeseta leta prejšnjega stoletja: na Japonskem so zaskrbljene gospodinje ustanovile gibanje Teikei, ki v dobesednem prevodu pomeni »kooperativa« oziroma »sodelovanje«. Bolj filozofski prevod tega gibanja bi se glasil »Hrana s kmetovim obrazom na njej«.

Ta skupina gospodinj je bila zaskrbljena nad vse slabšo kakovostjo hrane in nad izgubljanjem identitete ter tradicije, ki je bila povezana s hrano. Obenem jih je skrbelo upadanje števila kmetov, nepoznavanja izvora hrane, vse večje razdalje, ki jo je prevoz hrane terjal in tudi s tem povezane prehranske odvisnosti (v smislu varnosti – zadostne količine hrane). Glavna ideja gibanja je, da potrošniki izberejo kmeta, ki za vnaprej plačan znesek prideluje svežo in zdravo hrano skozi vso leto. Koristi od takšnega načina sodelovanja so obojestranske. Danes je v ta sistem vključeno preko 50.000 družin. Podoben sistem se je začel istočasno razvijati tudi v Evropi, predvsem Švici in Nemčiji, pod vplivom Steinerjevih idej. Vendar pa je pravi razmah doživel drugje, namreč v Severni Ameriki. V sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja sta bili pod vplivom idej iz Evrope skoraj istočasno, a neodvisno, ustanovljeni prvi dve CSA kmetiji v Ameriki. Od takrat naprej se je ideja in gibanje širilo z neverjetnim uspehom. Dandanes je samo v ZDA preko 1600 CSA kmetij in dodatnih 200 v Kanadi. Skupaj oskrbujejo preko 100.000 ljudi letno.

Zakaj CSA?
Community Supported Agriculture oziroma Lokalno Podprta Agri-kultura (LPA) je, kot že ime namiguje, zamišljeno predvsem kot alternativni način povezave med kmetom in potrošniki in je uporabljen predvsem na ekoloških in biodinamičnih kmetijah. Predstavlja alternativo konvencionalnemu (t.j. anonimnemu in oddaljenemu) načinu prodaje hrane, ki dandanes prevladuje. S tem so mišljeni predvsem supermarketi ter z njimi povezan celoten sistem današnje oskrbe ljudi s tako osnovno dobrino kot je vsakodnevna prehrana. Prehranski kilometri oziroma Food Miles, izguba služb v lokalnih skupnostih, izguba lokalnih skupnosti nasploh, izgubljanje socialnega kapitala in dobrin, izguba kmetij na eni strani in večanje ter specializacija le-teh na drugi, so le nekatere izmed negativnih posledic, ki jih današnji sistem pridelave, distribucije in prodaje hrane prinaša. Vendar pa ponavadi teh posledic ne vidimo takoj in (žal ali pa na srečo) ne prizadenejo vseh ljudi. Toda na dolgi rok imajo posledice in vpliv na celotno družbo.

In kako pravzaprav CSA deluje?
Vsako leto na začetku leta se kmetje in potrošniki zberejo in določijo ceno za delež letine, ki jo tisto leto pričakujejo. Ta cena temelji na kalkulaciji vseh stroškov, ki jih bo kmetija imela, seveda vključno s kmetovim delom. Potrošniki sodelujejo pri odločanju, kaj bo na kmetiji rastlo, seveda v okviru zmožnosti kmeta. V Ameriki se ta cena ponavadi giblje med 300 in 600 $ na leto (odvisno od kmetije in dolžine rastne dobe). V praksi pa to pomeni, da za približno 20$ oziroma cca 4.000 SIT na teden, vsak t.i. »lastnik deleža« dobi »košaro« napolnjeno s svežimi pridelki, ki v tistem letnem času rastejo, oziroma dozorijo. Seveda je vsebina le-te različna od tedna do tedna in je tudi odvisna od leta kot takega. Tako kmetje in potrošniki delijo riziko, breme in seveda tudi veselje ob dobrih in tistih manj dobrih letinah.

Če slučajno eden izmed pridelkov zaradi kakršnihkoli vplivov ne uspe (suša, moča, bolezni, itd), potem je tu na voljo še preostalih 30-80 različnih pridelkov, ki jih povprečna CSA kmetija prideluje. Potrošniki se na ta način ponovno povežejo z naravo, zemljo, kmetovim delom, lokalno skupnostjo in v mnogih primerih ponovno odkrijejo letne čase, sezonsko pridelano svežo in zdravo zelenjavo, sadje, žita, jajca, začimbe in vse ostale pridelke in izdelke. Obenem se poveča prehranska varnost lokalne skupnosti in posledično celotne regije ali države. Tudi iz finančnega vidika pridobijo tako potrošniki kot kmet. Potrošniki plačajo pravično in realno ceno hrane (saj plačajo za stroške pridelave in nič več), ki se je ponekod v ZDA izkazala za celo nižjo kot v supermarketih (seveda za ekološko, svežo in zdravo hrano).

Zanimiva je tudi raziskava New Economics Foundation iz Londona, ki je pokazala, da se na vsakih 10 SIT (ali $, €, L, ...), porabljenih v lokalnih prehranskih sistemih (kot je LPA), ustvari 24 SIT v lokalni skupnosti, medtem ko istih 10 SIT porabljenih v supermarketih lokalni skupnosti ustvari samo 14 SIT. To pomeni, da vsak lokalno porabljen tolar ustvari skoraj dvakratno vrednost, saj ostane v lokalni skupnosti, kjer kroži ter v nasprotju s supermarketi ni izvožen v drugo regijo ali državo. Znatno se poveča tudi delež, ki ga kmetje dobijo za hrano. Dandanes ta delež ponavadi znaša od 5 do 10 odstotkov končne cene hrane. Preostalih 90 odstotkov gre za predelavo, transport in predvsem marketing hrane (tukaj so mišljene visoke marže distributerjev in posrednikov ter seveda supermarketov).

V lokalnem sistemu večina teh stroškov in posrednikov odpade. Nadaljnje koristi, ki jih LPA prinaša kmetu, vključujejo vsakoletno vnaprejšnje plačilo stroškov kmetije, kar kmetu daje ekonomsko varnost ter možnost, da se izključno posveti pridelavi zdrave, naravi prijazne in ekološko neoporečne hrane in obenem skrbi za zemljo in trajnostno uporabo le-te. Pozna ljudi, za katere hrano prideluje, kar mu lahko daje še posebno zadovoljstvo. Obenem je pridelava tako pestrega izbora rastlin pravi poklicni izziv. Tudi ročnega dela je mogoče včasih več. In tukaj nastopi skupnost, ki podpira takšno kmetijo. Obstajajo namreč raznorazni dogovori, preko katerih so potrošniki vključeni v delo na kmetiji (po večini ne več kot 10 ur letno) – in spet so tukaj obojestranske koristi. Potrošniki imajo možnost biti v naravi in aktivno sodelovati pri pridelavi svoje hrane, kmetje pa s tem pridobijo par pridnih rok, ki so včasih potrebne pri npr. pletju plevela. Na takšnih kmetijah so pogosta tudi srečanja potrošnikov in kmeta oziroma druženja, na katerih je še prav posebej veselo.

LPA v Sloveniji?
Verjetno se bo marsikdo med vami vprašal »In zakaj bi naj takšen sistem uvedli v Sloveniji?« Res je, v Sloveniji (še) nimamo nekaj-sto hektarskih kmetij, večino ekološke hrane (še) prodamo preko eko-tržnic ter neposredno s kmetij, še obstajajo nekatere dokaj direktne povezave med kmeti in potrošniki. Toda vse to se z neverjetno hitrostjo spreminja. Primeri iz drugih držav kažejo probleme, ki se začno pojavljati z vse bolj globaliziranim, industrializiranim, specializiranim in velikim kmetijstvom. V Sloveniji se trenutno okoli 90 odstotkov ekološke hrane proda preko t.i. alternativnih načinov prodaje hrane (predvsem ekoloških tržnic, pa tudi neposredno na kmetijah). Dejstvo je, da se bo delež ekoloških kmetij v naslednjih letih povečal. To je za lastnike supermarketov izziv in priložnost, da ta delež spremenijo v prid sebi (kot se je to zgodilo na Danskem, VB, Avstriji, ...).

Vendar pa vas naj spomnim na eno izmed načel ekološkega kmetijstva, ki pravi nekako takole: »Ekološko kmetijstvo naj pokaže pot, kako sta lahko proizvodnja in potrošnja socialno in ekološko enakopravni in pravični – z izgradnjo odnosov, ki temeljijo na pravičnosti in poštenosti. Človeški odnosi, pa naj bodo v ekološkem kmetijstvu ali pa povezani z njim, naj zagotavljajo pravičnost na vseh nivojih in vsem udeleženim – proizvajalcem, delavcem na kmetijah, predelovalcem, distributerjem, trgovcem in potrošnikom.« In LPA zadovoljuje, če ne presega, to načelo v vseh pogledih. Vsekakor imamo v Sloveniji priložnost izkoristiti potencial, ki ga predstavljajo majhne in raznolike kmetije (saj so CSA kmetije v povprečju velike od 2-20ha) in tega potenciala ne smemo zavrečti. Še bolj narobe bi bilo Slovenijo primerjati z drugimi evropskimi državami in se zavzemati za večjo »konkurenčnost« in »tržnost« kmetijstva. V obeh pogledih imamo kaj malo možnosti, da s takšnim razmišljanjem preživimo. Z lokalnimi prehranskimi sistemi pa si lahko zagotovimo svežo, okusno, zdravo in doma pridelano hrano, ohranimo podeželje in lokalne skupnosti, si zagotovimo prehransko varnost in neodvisnost ter gradimo na medsebojnih človeških odnosih s ciljem izgradnje boljše in vzorne družbe.

Če vas o tej ideji zanima več, vam priporočam branje spodaj navedene literature. Seveda pa se lahko za več informacij oglasite tudi pri avtorju članka.

Viri:
- Kolm, C., Turinek, M., Boisvert, I., Marti, E.S. and Ytting, N.K. (2005) CSA in Denmark: Promoting Organic Ideals Through Local Food Links. Final Project Report. Royal Veterinary and Agricultural University (KVL), Denmark http:kursus.kvl.dksharesea03Projects32gamle
- Community Supported Agriculture (2004) University Of Massachusetts. http:www.umassvegetable.orgfood_farming_systemsCSAcsa_siteindex.html
- O’Hara, Sabine; Stagl, Sigrid (2001): Global food markets and their local alternatives – a socio-ecological economic perspective, Population & Environment, 22(6)
- Stagl, Sigrid (2002) Local organic food markets: Potentials and limitations for contributing to sustainable development, In: Empirica, 29 (2), pp. 145–162

Vir: www.gibanje.org